Jedro

Do povrnitve premoženjska škode v obliki izgubljenega zaslužka oziroma plače bi bil oškodovanec upravičen le pod pogojem, da je v vzročni zvezi z nesrečo, to pa pomeni, da je do odškodnine upravičen le, če bi plačo, če bi ne bilo škodnega dogodka, dejansko prejemal. Ali povedano drugače, če se izkaže, da je delovno razmerje prenehalo po volji ali krivdi samega oškodovanca, to pomeni, da je prišlo do pretrganja pravno relevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in izgubo plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 671,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v tretjem sojenju ponovno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnic (dedinj I. H.) za plačilo izgubljenega zaslužka I. H. za obdobje od 1.6.1993 do njegove smrti 7.9.1999. Izgubljeni zaslužek naj bi bil potrditvah tožeče stranke posledica škodnega dogodka 21.9.1992, ko se je I. H. poškodoval na delovišču v Nemčiji kot delavec pravnega prednika toženk. Zavrnitev tožbenega zahtevka je posledica ugotovitve, da zatrjevana premoženjska škoda ni v vzročni zvezi z nesrečo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper sodbo druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/2007). Ponavlja svoje pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka sodišča prve stopnje, ki jih je s tem, da je njegovo sodbo potrdilo, storilo tudi višje sodišče. Tako višje sodišče ni dalo pozornosti zatrjevanemu nasprotju med ugotovitvama, da je prenehanje delovnega razmerja med strankama sporno ter da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja I. H. vročen. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka predstavlja tudi zapis sodišča prve stopnje, katerega pa sodišče druge stopnje nepravilno šteje le za zmotnega, da tožeča stranka ni zatrjevala, da se je I. H. na slabše plačanem delovnem mestu zaposlil, ker ni bil sposoben opravljati prejšnje delo. Na številne druge trditve pritožbe sodišče druge stopnje ni odgovorilo, trditev, da vse od leta 1993 na delo ni mogel priti zaradi vojne v BiH, pa ni predstavljala pritožbene novote. Višje sodišče je v enaki sestavi že dvakrat razveljavilo prvostopenjsko sodbo, sodišče prve stopnje pa ni izvedlo nobenega dodatnega dokaza, temveč je vztrajalo pri lastni razlagi, ki jo je višje sodišče tretjič sprejelo. To predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, pa tudi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj višje sodišče ni pojasnilo, kateri so tehtni razlogi, da isti senat v relativno kratkem času spremeni svoje stališče. Zapisa v izvedenskem mnenju, da se je I. H. zdravil zaradi posledic poškodbe do julija 1994 in da je bil nesposoben za delo jamskega delavca vse od 21.9.1992 do 20.8.1996, višje sodišče ne komentira, temveč le na kratko ugotavlja, da to ni tako in potrjuje odločitev sodišča prve stopnje. Breme dokazovanja vročitve sklepa o prenehanju delovnega razmerja je na delodajalcu. V nadaljevanju revizija pojasnjuje, na kakšen način bi moral delodajalec vročiti sklep I. H. in meni, da razlaga sodišč, da je možno dokazati vročitev sklepa tudi na drugačen način, materialnopravno ni sprejemljiva. Poleg tega pa po 5. točki 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, ki je veljal v času, ko je delodajalec sprejel sklep, delavcu preneha delovno razmerje po dokončnosti odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Če je bil torej I. H. sklep vročen 31.5.11995, se lahko šteje, da se je vrnil na delo, zaradi česar bi lahko delovno razmerje prenehalo šele z dokončnostjo tega sklepa, to je konec junija 1995 z dnem izteka roka za vložitev ugovora. Revizija pa zastavlja tudi vprašanje, ali sploh ima kakršnokoli vzročno zvezo dejstvo, da naj bi tožena stranka sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja, saj je bil v tem času I. H. na zdravljenju in bolniškem staležu in celo do 1996 nesposoben za jamsko delo, nato pa je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti. V tem času ni mogel ničesar delati, kot invalid III. kategorije pa se ni m ogel zaposliti na svojem delovnem mestu, temveč je moral opravljati lažje delo, za kar je imel bistveno nižje prihodke. Tožeča stranka tako predlaga, da vrhovno sodišče spremeni izpodbijano sodbo in ugodi tožbenemu zahtevku ali pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je na revizijo odgovorila in primarno predlagala zavrženje revizije, ker je dejansko vložena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa njeno zavrnitev.

Revizija ni utemeljena.

Ni mogoče slediti predlogu tožene stranke v odgovoru na revizijo, da revizija ni dovoljena. Četudi bi revizija res uveljavljala le nedovoljen razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je vrhovno sodišče ne bi moglo zavreči, saj vselej po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

Revizija neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo sodišče druge stopnje storilo s tem, da ni odgovorilo, na vse v pritožbi očitane bistvene kršitve (kršitev po prvem odstavku 339. člena ZPP), in s tem, da je vzdržalo v veljavi odločitev sodišča prve stopnje, ki je obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi česar to kršitev vsebuje tudi sama sodba druge stopnje. Med ugotovitvama sodišč druge in prve stopnje, da je prenehanje delovnega razmerja I. H. med pravdnima strankama sporno, in da je bil sklep o prenehanju delovnega razmerja I. H. vročen najkasneje 30.6.1995, namreč ni nasprotja. Na eni strani gre za predstavitev spornega pravnega vprašanja med strankama, na drugi strani pa za dejansko ugotovitev, ki je posledica izvedenega dokaznega postopka in dokazne ocene. Kot je pravilno pojasnilo sodišče druge stopnje, bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi ni podana v zapisu sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ne zatrjuje, da se je I. H. na slabše plačano delovno mesto pri predniku tožene stranke zaposlil zaradi posledic nesreče in razvrstitve v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tako trditev tožeča stranka dejansko podala. Sodišče prve stopnje je namreč kljub takšnemu (napačnemu) zapisu trditev tožeče stranke vsebinsko obravnavalo (razlogi na 5. strani obrazložitve) in ocenilo, da je nasprotno tožena stranka dokazala, da v času, ko se je I. H. ponovno zaposlil pri pravnem predniku toženk, zaradi recesije v rudarski dejavnosti ni bila mogoča zaposlitev na bolje plačanem delovnem mestu. Vse to je tožniku obširno pojasnilo sodišče druge stopnje (6. stran obrazložitve), zato očitek, da ni ustrezno odgovorilo na pritožbene trditve v tej smeri, ni utemeljen. Dejstvo, da gre tokrat za tretjo odločitev sodišča druge stopnje, ki je pred tem dvakrat razveljavilo enako odločitev sodišča prve stopnje, ni relevantno, kot tudi ne, da je sodišče prve stopnje novo sodbo izdalo brez dodatnega izvajanja dokazov - prejšnja odločitev je bila namreč razveljavljena zaradi določenih procesnih pomanjkljivosti, ki jih je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ustrezno odpravilo, na naroku pa je ponovilo dokaze, in sicer je prebralo v dokaz predložene listine, pa tudi zapisnik o zaslišanju sedaj že pokojnega I. H.. Kršitev tudi ni podana z zaključkom sodišča druge stopnje, da trditve o nemožnosti prihoda I. H. na delo od leta 1993 zaradi vojne v BiH predstavlja novo dejstvo, ki ga je tožeča stranka prvič navedla v pritožbi. Tega dejstva kot oviro za prihod oškodovanca na delo namreč prej v postopku pred sodiščem prve stopnje tožeča stranka ni zatrjevala. Sicer pa je z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da je bil I. H. zaradi poškodbe pri delu na zdravljenju v Nemčiji, potem, ko je bil odpuščen, pa je, namesto da bi se vrnil v Republiko Slovenijo (bodisi na nadaljnje zdravljenje bodisi k delodajalcu na delo), odpotoval direktno v BiH in delodajalcu svoje odsotnosti ni opravičil. Glede na tako ugotovitev in prenehanje delovnega razmerja zaradi petdnevne neupravičene odsotnosti z dela pa je upravičeno poudarilo tudi neutemeljenost pritožbenih trditev o tem, da naj bi se zdravil do junija 1994 in da je bil za delo jamskega delavca nesposoben do 20.8.1996 (4. in 5. stran obrazložitve) - da bi delavec opravičil svoj izostanek z dela namreč tožeča stranka ni trdila. Torej tudi očitek revizije, da ni prejela odgovora na to pritožbeno trditev, ne drži. Da nastane odškodninska obveznost, morajo biti sočasno izpolnjene štiri predpostavke, in sicer: nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, nedopustna škoda, vzročna zveza in odgovornost odgovorne osebe. O tem, da se je I. H. 21.9.1992 poškodoval na delu pri pravnem predniku toženk, ki za nastalo škodo odgovarja po pravilih objektivne odgovornosti, med pravdnima stranka ni sporno. Tudi nastanek protipravne škode ni sporen, saj je bila I. H. že prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo. Sporno pa je, ali s tem prejel odškodnino za vso škodo, ki je v vzročni zvezi z nesrečo pri delu - sporna tako ostaja še premoženjska škoda v obliki izgubljenega zaslužka oziroma plače. Do povrnitve te škode bi bil I. H. upravičen le pod pogojem, da je v vzročni zvezi z nesrečo, to pa pomeni, da je do odškodnine upravičen le, če bi plačo, če bi ne bilo škodnega dogodka, dejansko prejemal. Že navedeno kaže, da je obstoj oziroma prenehanje delovnega razmerja v vzročni zvezi z izgubo plače. Ali povedano drugače, če se izkaže, da je delovno razmerje pri predniku tožene stranke prenehalo po volji ali krivdi samega oškodovanca, to pomeni, da je prišlo do pretrganja pravno relevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in izgubo plače. Sodišči druge in prve stopnje sta ugotovili, da je prednik tožene stranke dne 6.7.1993 izdal sklep, na podlagi katerega je I. H. prenehalo delovno razmerje s 16.6.1993, ker se je 16.6.1993 vrnil iz ZRN in odšel v BiH ne da bi se pri tem vrnil v Slovenijo, svojih takratnih izostankov pa ni opravičil z verodostojnim dokumentom. Tega tožeča stranka ni zanikala, zanikala pa je, da bi sklep o prenehanju delovnega razmerja I. H. sploh prejel (čeprav je predhodno potrdil, da je postal pravnomočen). Na razmeroma obširne revizijske trditve o tem, na kakšen način bi moral biti I. H. vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja, vrhovno sodišče odgovarja le s tem, da je mogoče vročitev dokazovati tudi drugače in ne le z vročilnico. Sodišči druge in prve stopnje sta o dokazih zaradi ugotovitve tega dejstva napravili dokazno oceno, izpodbijanje te dokazne ocene pa pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, kar na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tudi materialnopravna graja pravilnosti odločitve sodišč druge in prve stopnje s sklicevanjem na 5. točko prvega odstavka 100. člena tedaj veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90 in 5/91), po kateri delavcu, ki je bil neupravičeno odsoten z dela zaporedoma pet delovnih dni in se vrne na delo, delovno razmerje preneha (šele) z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja, zaradi česar naj bi I. H. delovno razmerje prenehalo šele konec junija 1995, ni utemeljena. Ugotovitve sodišča druge stopnje namreč ne dajejo podlage za tako sklepanje. Nasprotno, sodišče druge stopnje je ugotovilo, da se tožnik ni vrnil na delo k predniku tožene stranke, pač pa je prišel k njemu skleniti novo pogodbo o zaposlitvi; te, kot nadalje ugotavlja sodišče druge stopnje, ne bi sklenil, če ne bi bil predhodno seznanjen s prenehanjem delovnega razmerja. To pa pomeni, da je treba v skladu s 6. točko prvega odstavka 100. člena ZDR šteti, da se I. H. ni vrnil na delo in mu je zaradi neupravičene odsotnosti z dela zaporednih pet delovnih delovno razmerje prenehalo že s prvim dnem odsotnosti z dela, to je s 16.6.1993. Pravilna je torej presoja, da je to njegovo ravnanje pretrgalo vzročno zvezo med škodnim dogodkom in izgubo plače oziroma nadomestila plače, ki ga je vse dotlej prejemal. Kot je ugotovilo sodišče druge stopnje, pa tožeča stranka v postopku ni trdila, da bi se I. H. zaradi posledic poškodb, ki jih je utrpel v nesreči pri delu, ne mogel zaposliti in tega ne zatrjuje niti v reviziji.

Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, zato jo je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

Prvi odstavek 165. člena ZPP določa, da v primeru, ko sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim. Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama nositi svoje stroške revizijskega postopka, toženi stranki pa povrniti stroške, ki jih je imela z vložitvijo odgovora na revizijo (stroške njegove sestave 1.200 odvetniških točk, 2 % materialnih stroškov in 20 % DDV, medtem ko so stroški pregleda listin in konference s stranko že zajeti v storitev sestave vloge), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki v skladu z načelnim pravnim mnenjem občne seje vrhovnega sodišča z dne 13.12.2006 tečejo od prvega dne po preteku roka za izpolnitev (Pravna mnenja 1/2006, str. 7).