Jedro

Za presojo oškodovančeve dolžnosti zmanjševati škodo niso odločilni kriteriji, ki jih postavlja medicinska veda, pač pa standard povprečnega pacienta. Tožnici, ki je prestala že pet medicinskih posegov, od tega kar dve artroskopiji, zato ni mogoče očitati nesodelovanja pri zdravljenju, ker potem, ko dosedanje ni prineslo pričakovanih (zaželenih) učinkov, odklanja ponoven artroskopski poseg.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožničini pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da mora tožena stranka poleg že dosojene odškodnine tožnici v 15 dneh plačati še 1.150.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.11.2001 dalje.

Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka mora tožnici v 15 dneh povrniti 67.100,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.3.2003 dalje." Sicer se revizija zavrne.

Tožena stranka mora tožnici v 15 dneh povrniti 87.945,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.7.2004 dalje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka v višini 2.398.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi (od posameznih zneskov glavnic, ki tečejo od različnih časovnih terminov), zahtevku za plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa je delno ugodilo in toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 1.150.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe. Višji zahtevek (tožnica je zahtevala 9.000.000,00 SIT zadoščenja) je zavrnilo ter toženo stranko zavezalo, da mora tožnici povrniti 475.168,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, s katerim je zavrnjen tožničin zahtevek za povrnitev premoženjske škode in višji zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Stališče obeh sodišč je, da tožnica ni dokazala, da ji je nastala škoda zaradi izgube zaslužka, ter da je z odklonitvijo medicinskega posega preprečila zmanjšanje škode.

Zoper to sodbo je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (v uvodu revizije je sicer navedla, da sodbo izpodbija /le/ zaradi zmotne uporabe materialnega prava, a je v obrazložitvi sodiščema prve in druge stopnje očitala tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka). Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi, sodbo sodišča druge stopnje ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v pritožbi opozorila, da je prvostopno sodišče zmotno zavrnilo zahtevek iz naslova izgube na zaslužku v višini 2.353.000,00 SIT, čeprav je zahtevala plačilo 2.398.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče te napake ni odpravilo in zato obstaja negotovost, o kolikšnem zahtevku za povrnitev škode zaradi izgube zaslužka sta sodišči sploh odločali.

Dejansko vprašanje v tem postopku je bilo, ali je tožnica po izgubi službe dne 1.7.1995 iskala zaposlitev in kaj je bil razlog, da v določenih obdobjih od leta 1981 ni bila zaposlena. Dokazni postopek je pokazal, da je tožnica pretežno opravljala poklic prodajalke, razen v času, ko se je oprijela kakršnekoli zaposlitve. Vseskozi je iskala zaposlitev v svojem osnovnem poklicu (prodajalka s IV. stopnjo izobrazbe). Zato jo je težko prepričati, da ji ni uspelo dokazati, da bi se lahko brez težav zaposlila, če do poškodbe ne bi prišlo.

Zaposlila se je pač v določenem obdobju začasno na delih, ki ne ustrezajo njeni izobrazbi, kar pa ne pomeni, da ni poskušala najti redne zaposlitve v svojem poklicu. Prijela je pač za tisto delo, ki ga je dobila. To pomeni, da ji mora tožena stranka povrniti vso škodo, torej tudi izgubljen zaslužek. Storila je namreč vse, da bi našla zaposlitev v svojem poklicu.

Po tretjem odstavku 51. člena Ustave RS (Uradni list RS/I, št. 33/91 in Uradni list RS, št. 24/2003 - URS) ni mogoče nikogar prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Za primer, kakršen je konkreten, pa tožnici noben zakon ne nalaga dolžnosti podvreči se še tretji artroskopiji. Artroskopija je neprijeten in boleč poseg, za posledico pa ima tudi nabiranje vode v kolenu (čemur sledi nov operativen poseg - punkcija). Zato je nepravilno stališče sodišč druge in prve stopnje, da bi se morala tožnica podvreči še tretji artroskopiji. Dejstvo, da izvedenec ne more ugotoviti natančnega medicinskega vzroka vseh tožničinih težav, namreč ni pomembno. Bistveno je, da obstaja vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo. Tožnica se je v okviru zdravljenja podvrgla operacijam in s tem zmanjševala škodo. Zahtevati od nje kaj več, pa bi presegalo razumne meje. Tako ji ni mogoče očitati, da je prispevala k povečanju škode oziroma, da je preprečila njeno zmanjšanje.

Tudi sicer je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prenizka. Sodišči sta premalo upoštevali merila za odmero te oblike nepremoženjske škode, prezrli pa sta tudi mnenje izvedenca dr. R. S., ki je pojasnil, da tožnica šepa (sodišči nista upoštevali tožničine starosti, spola, prizadetosti na poklicnem in zunaj poklicnem področju ter dejstvo, da gre za trajno funkcionalno prizadetost).

Tožnica je opozorila na neskladja v izvedenskem mnenju komisije za fakultetna izvedenska mnenja, ki ga je podal prof. dr. V. A. in se nanaša na pošepavanje. Izvedenec je namreč sprva ugotovil, da na desni strani obstaja flektorna kontraktura 20ř, potem pa zaključil, da pri hoji obstaja flektorna kontraktura desnega kolena 5ř do 10ř in da je zato prisotno rahlo šepanje. Flektorna kontraktura 20ř pomeni, da tožnica ne more iztegniti kolena in da je šepanje zelo vidno. Pri flektorni kontrakturi 5ř do 10ř pa bi šlo zgolj za rahlo pošepavanje. Sodišči tudi nista ugotovili atrofije mišičja stegna za 2 cm. Vse to bi bilo mogoče razčistiti z zaslišanjem izvedenca prof. dr. V. A., vendar je bil dokazni predlog za njegovo zaslišanje zavrnjen.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno utemeljena.

Tožnica ima sicer prav, ko opozarja, da je sodišče prve stopnje v izreku zapisalo, da se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi izgube zaslužka v znesku 2.353.000,00 SIT, čeprav je zahtevala plačilo, 2.398.000,00 SIT. Vendar je pritožbeno sodišče pojasnilo, da je to le redakcijska napaka, saj znaša vsota glavnic, od katerih je tožnica zahtevala plačilo obresti, 2.398.000,00 SIT. Tudi če bi šlo tu za (nehoteno) opustitev odločitve o delu zahtevka, take napake ni mogoče sanirati s pravnim sredstvom (predmet izpodbijanja s pravnim sredstvom je namreč lahko le sodna odločba, tu pa te odločbe oziroma njenega /"izpodbijanega"/ dela sploh ni), pač pa s predlogom za dopolnitev sodbe (325. do 327. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP).

Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti tudi zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem (1. odstavek 195. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR). Dokazno breme za obstoj in višino te škode nosi oškodovanec, kar pomeni, da mora dokazati, da bi po normalnem teku stvari (torej če ne bi bilo škodnega dogodka) pridobil zaslužek v zahtevani višini.

Normalen tek stvari pa je lahko le projekcija stanja glede prejemanja zaslužka, kakršno je bilo pred škodnim dogodkom, na stanje po škodnem dogodku, vse dokler traja nezmožnost za delo. Gre torej za verjetnostno sklepanje na podlagi podatkov o oškodovančevih konkretnih možnostih za zaslužek pred škodnim dogodkom, ob upoštevanju stanja v obdobju delovne nezmožnosti.

Sodišče prve stopnje je te podatke izčrpno in natančno ugotovilo ter jih zgostilo v dejansko ugotovitev, da "ni moč šteti kot verjetno izkazano, kaj šele dokazano s stopnjo gotovosti oziroma prepričanja, da bi tožnica v vtoževanem obdobju, če ne bi prišlo do škodnega dogodka, uspela najti redno zaposlitev v svojem trgovskem poklicu". Te ugotovitve (ki je prestala pritožbeni preizkus - pritožbeno sodišče je v tej zvezi še dodalo, da tožnica "še celo leto po tem, ko se je njeno stanje stabiliziralo, ... ni dobila zaposlitve ...") zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP ni mogoče izpodbijati z revizijo. Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskimi navedbami, s katerimi tožnica izpodbija dokazno oceno (zadnji odstavek na drugi strani in prvi odstavek na tretji strani revizije).

Za presojo, ali je tožnica s svojim ravnanjem prispevala k povečanju škode, oziroma, ali je preprečila njeno zmanjšanje, so pomembne naslednje ugotovitve sodišča prve stopnje:

1. Pri tožnici je bilo do sedaj opravljenih pet medicinskih posegov - poleg dveh preiskav z magnetno resonanco in ene artrografije še dve artroskopiji;

2. odgovor na to, kaj je vzrok trajnim posledicam v desnem kolenu, bi dala ponovna, torej tretja artroskopija, ki bi istočano oskrbela fisuro v preostalem perifernem delu lateralnega meniskusa;

3. odgovor na to vprašanje bi omogočil nadaljevanje zdravljenja, ki bi tožničine funkcionalne težave vsaj ublažilo oziroma omililo, morebiti tudi v določeni meri odpravilo;

4. artroskopski poseg ne bi predstavljal nevarnosti za tožnico, ker tak poseg ne zapušča nobenih negativnih posledic, ki bi bile večje od koristi, ki bi jih tak poseg zapustil;

5. artroskopija predstavlja rutinsko operacijo, ko se z videokamero debeline konice svinčnika vstopi v koleno, vendar je poseg težaven, glede na strukturo kolena namreč ni prostora, občasno pa se zgodi, da se operativno ne odstrani celoten del poškodovanega hrustanca oziroma se pri meniskusu, ki predstavlja ploščato polmesečno strukturo, ne opazi poškodba v globji plasti.

Revizija utemeljeno opozarja, da te dejanske ugotovitve ne dajejo podlage za pravni zaključek, da je z odklonitvijo nadaljnjega (tretjega) artroskopskega posega tožnica prispevala k povečanju škode ter da je zato treba odškodnino zmanjšati (192. člen ZOR).

Oškodovančeva dolžnost zmanjševanja škode je sicer eno od načel odškodninskega prava. Vendar je treba tu izhajati iz pravila, da v načelu oškodovančeva odklonitev medicinskih posegov (med zdravljenjem ali med rehabilitacijo) zanj ne more imeti na odškodninskem področju neugodnih posledic (zmanjšanje odškodnine), razen takrat, kadar bi šlo za poseg brez rizika škodnih posledic tega zdravljenja in to za poseg take narave, kateremu bi se podvrgel vsak človek v normalnem teku stvari (prim. Poročilo o sodni praksi VSS, št. II/86, str. 25 in 26, prim. tudi sodbo VS RS, II Ips 424/94 z dne 25.1.1996). Za presojo, ali gre za take medicinske posege, pa niso odločilni kriteriji, ki jih postavlja medicinska veda, pač pa standard povprečnega pacienta. Tožnici, ki je prestala že pet medicinskih posegov, od tega kar dve artroskopiji, zato ni mogoče očitati medicinske nekooperativnosti, ker potem, ko dosedanje zdravljenje ni prineslo pričakovanih (zaželenih) učinkov, odklanja ponoven artroskopski poseg. Tudi če ji medicinski strokovnjaki svetujejo, naj se podvrže še tretji artroskopiji, in četudi bi se po njihovem potem težave vsaj ublažile, morebiti pa v določeni meri celo odpravile, s perspektive povprečnega pacienta tožničinemu stališču ni mogoče očitati nerazumnosti. Ob tem ni nepomembna določba tretjega odstavka 51. člena URS, po kateri nikogar ni mogoče prisiliti k zdravljenju, razen v primerih, ki jih določa zakon. Tudi ustavnoskladna razlaga terja presojo, da dejstvo, da tožnica po dveh (ne povsem uspelih) artroskopskih posegih odklanja tretjega, ne more predstavljati razloga za zmanjšanje odškodnine. Tožnica je torej upravičena do zadoščenja za celotno škodo, ki jo je utrpela zaradi zdrsa na mokrih tleh v trgovini tožene stranke.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da ima tožnica zaradi poškodbe kolena trajne posledice. Hodi lahko samo na krajše razdalje in to v glavnem po ravnem terenu, po neravnem terenu, po stopnicah ali v hrib pa praktično ne more več hoditi. Opravlja lahko le lažja fizična dela, brez dvigovanja bremen nad 10 kg, ne more se več ukvarjati s športnimi aktivnostmi, ki so povezane z dalj časa trajajočo hojo, s stojo ali s tekom. Zato je morala opustiti smučanje in drsanje, še vedno pa lahko kolesari in plava.

Odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti obsega oškodovančevo duševno trpljenje zaradi najrazličnejših prizadetosti na njegovem psihičnem ali telesnem področju. Te prizadetosti med drugim obsegajo zlasti naslednje pravno relevantne primarne škode oziroma izvore duševnih bolečin: nezmožnost za delo, znatno povečanje potreb, povečane telesne napore, zmanjšanje ali uničenje možnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje, nevšečnosti zaradi zdravja itd. Pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti so torej pomembni izvori duševnih bolečin, torej trajna stanja, ki jih je pri tožnici ugotovilo sodišče prve stopnje (sposobnost hoje samo na krajše razdalje, dejstvo, da tožnica praktično ne more hoditi po neravnem terenu, po stopnicah ali v hrib, da lahko opravlja le lažja fizična dela brez dvigovanja bremen nad 10 kg, ter da se ne more ukvarjati s športno aktivnostjo, ki je povezana z dalj časa trajajočo hojo, s stojo ali s tekom).

Neskladja v izvedenskem mnenju, na katere opozarja revizija, so zato irelevantna. Pri tej obliki škode in v tem primeru namreč ni pomembno, ali tožnica šepa ali pošepava (oziroma kolikšna je flektorna kontraktura desnega kolena), pač pa, kakšna je njena sposobnost hoje, opravljanja fizičnih del, kakšne težave ima v poklicu in koliko je omejena pri ukvarjanju s športnimi aktivnostmi. Zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker "neskladij v izvedenskem mnenju" ni razčistilo z zaslišanjem izvedenca. Pritožbeno sodišče je tožnici pravilno pojasnilo, zakaj fizikalni opis gibljivosti njenega kolena ne predstavlja pravno odločilnega dejstva, in zakaj je pomemben "opis izražen v splošnem knjižnem jeziku, ki izraža oškodovančevo stanje, kot se odraža v njegovem življenju" (gl. drugi odstavek na četrti strani sodbe pritožbenega sodišča).

Revizijsko sodišče soglaša tudi s pravnim zaključkom sodišč druge in prve stopnje, da je tožnica iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upravičena do 2.300.000,00 SIT zadoščenja. Ta znesek namreč pravično odseva tako konkretnosti in specifičnosti tega primera nepremoženjske škode (med katerimi so tudi tožničina starost, spol, prizadetost pri opravljanju poklica in pri zunaj poklicnih aktivnostih, kar revizija posebej poudarja), kot sodno prakso v podobnih primerih (200. in 203. člen ZOR). Revizijsko sodišče je zato reviziji le delno ugodilo in glede na obveznost tožene stranke, da tožnici povrne celotno škodo, ki jo predstavljajo duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (torej nezmanjšan znesek zadoščenja), izpodbijano sodbo delno spremenilo tako, da je toženo stranko zavezalo, da mora tožnici plačati 2.300.000,00 SIT (prvi odstavek 380. člena ZPP). Sicer pa je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Kljub delni spremembi sodbe revizijsko sodišče odločbe o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje ni spreminjalo, saj izračun pokaže, da je tožničin skupen uspeh (upoštevaje tako uspeh glede temelja kot glede višine zahtevka) le 60 % (po sodbi sodišča prve stopnje je znašal 58 %). Pač pa mora tožena stranka tožnici povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Eni in drugi so odmerjeni od zneska, s katerim je tožnica uspela s pritožbo in revizijo (drugi odstavek 165. člena in drugi odstavek 154. člena ZPP), pri čemer prvi znašajo 67.100,00 SIT (predstavljajo pa nagrado odvetniku za sestavo pritožbe, za poročilo stranki, davek na dodano vrednost in materialne stroške) drugi pa 87.945,00 SIT (z isto strukturo). Nagrada za delo odvetnika je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.