Jedro

Pri tožniku (invalidu II. kategorije) je invalidnost nastala 8. 9. 2011, zato je tožena stranka pri odmeri pokojnine pravilno upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik trpi sam svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2014 in št. ... z dne 13. 6. 2014 ter da se tožniku odmeri invalidska pokojnina v višjem znesku in da se mu izplača razliko med že odmerjeno invalidsko pokojnino in na novo višjo odmero invalidske pokojnine skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter da se tožniku povrnejo stroški postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da se je tako v predsodnem kot tudi kasneje v sodnem postopku o tožnikovem zahtevku za priznanje pravice do invalidske pokojnine odločalo po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1)(1). Omenjeno med strankama tudi ni sporno. Pri tožniku je invalidnost nastopila z 8. 9. 2011. V skladu z 39. členom ZPIZ-1 je bilo pri odmeri pokojnine upoštevano najugodnejše mesečno povprečje plač, ki jih je zavarovanec prejel oziroma zavarovalnih osnov, od katerih so mu bili obračunani prispevki v katerihkoli zaporednih 18 letih zavarovanja po 1. 1. 1970, ki so zanj najugodnejši. Invalidska pokojnina je bila odmerjena po 75. in 76. členu ZPIZ-1 v višini 71,75 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18 letnega mesečnega povprečja plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja od leta 1981 do leta 1998. Po izračunu pokojninska osnova znaša 777,56 EUR. Do dneva nastanka invalidnosti 8. 9. 2011 je tožnik dopolnil starost 52 let ter 38 let, 8 mesecev in 2 dni pokojninske dobe. Z navedenimi pogoji pa je v soodvisnosti tudi določba 47. člena ZPIZ-1 glede valorizacijskih količnikov, ki se vsako leto določijo na novo in pa določba 156. člena ZPIZ-1, kjer je urejena pridobitev, uživanje in izguba pravic. Tožnik je pravico iz invalidnosti pridobil z dnem nastanka invalidnosti, torej z 8. 9. 2011. 157. člen ZPIZ-1 določa tudi začetek izplačevanja dajatve, ki uživalcu pripada po prenehanju zavarovanja, kar je v tožnikovem primeru dan izbrisa iz ustreznega registra, to pa je 11. 1. 2014. Tožnik nadalje opozarja na določbo 391. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)(2) , kjer je urejeno varstvo pričakovanih pravic. Tožnik je vse pogoje, določene v navedenem členu izpolnil, pa čeprav je „zahtevek“ vložil po izbrisu iz ustreznega registra, torej po 1. 1. 2013, ko je ZPIZ-2 že stopil v veljavo. Tožnik meni, da ob ustreznem tolmačenju 391. člena ZPIZ-2 navedena zakonska določba predstavlja podlago za tolmačenje oziroma uporabo drugega in tretjega odstavka 390. člena, kakor tudi osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2. To pa pomeni, da se v konkretnem primeru pri izračunu pokojninske osnove ne morejo in ne smejo upoštevati valorizacijski količniki določeni s tem zakonom (ZPIZ-2) in tako izračunano pokojninsko osnovo se tudi ne more in ne sme preračunati še s faktorjem 0,732. Z dosledno razlago 391. člena ZPIZ-2 je tožnik upravičen, da se pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka v celoti in izključno upoštevajo ter ocenjujejo pogoji za pridobitev pravice do invalidske pokojnine, kot so bili podani do 31. 12. 2012. Tožnik je z uporabo faktorja 0,732 bistveno prikrajšan pri izračunu in odmeri njegove invalidske pokojnine, saj se je pokojninska osnova v višini 777,56 EUR ob preračunu z navedenim faktorjem znižala na 569,17 EUR in od takšne osnove mu je bila tudi odmerjena invalidska pokojnina v znesku 408,37 EUR od 12. 1. 2014 dalje. Tožena stranka kot tudi sodišče prve stopnje prihajata v kolizijo z določbo 155. člena Ustave RS, ki prepoveduje povratno veljavo pravnih aktov. Tožnik je s tako odločitvijo postavljen v neenakopraven položaj z ostalimi zavarovanci in gre tako tudi za očiten primer neenakosti pred zakonom. S tem se tudi grobo posega v tožnikove pridobljene pravice. Odločitev tudi nasprotuje 4. členu ZPIZ-2. V sodbi obstoji nasprotje o odločilnih dejstvih in sicer med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in o vsebini listin, s čimer je podana tudi absolutna bistvena kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)(3) in tudi kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče tudi ni zagrešilo kršitev po 14. in tudi ne po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnik. Sodba namreč vsebuje bistvene razloge za odločitev v zadevi in se jo tudi da preizkusiti. V sodbi tudi ni nasprotja o odločilnih dejstvih in sicer med tem kar se navaja v razlogih sodbe in vsebini listin v spisu kar zgolj pavšalno izpostavlja tožnik v pritožbi. Tožnik niti ne omenja, katera listina bi izkazovala drugače, kot pa je ugotovilo sodišče prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 30. 9. 2014, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 13. 6. 2014. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožniku odmeril invalidsko pokojnino v znesku 408,37 EUR na mesec od 12. 1. 2014 dalje. Z navedeno odločbo je bila nadomeščena začasna odločba št. ... z dne 27. 2. 2014, s tem da se že izplačani zneski pokojnine poračunajo.

6. Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki med strankama tudi ni sporno izhaja, da je bil tožnik s sodbo opr. št. II Ps 139/2012 z dne 12. 11. 2013 razvrščen v II. kategorijo invalidnosti od 8. 9. 2011 dalje zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do invalidske pokojnine, ki se mu izplačuje od 1. dne po prenehanju zavarovanja dalje. Toženi stranki je bilo naloženo, da odloči o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine s posebno upravno odločbo. Iz obveznega zavarovanja pa se je tožnik odjavil 11. 1. 2014 (tega dne je bil izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije kot samostojni podjetnik posameznik), kar je razvidno iz sklepa o izbrisi, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa. Že pred tem dne 12. 11. 2013 pa je vložil zahtevo za odmero invalidske pokojnine. Tožena stranka je pri odmeri pokojnine upoštevala, da ima tožnik do dneva nastanka invalidnosti dopolnjenih 52 let starosti in da ima do dneva prenehanja zavarovanja skupaj s prišteto dobo 38 let, 8 mesecev in 2 dni pokojninske dobe. Pokojninsko osnovo je izračunala po 39. in 406. členu ZPIZ-1 na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja, s tem da je za tožnika najugodnejša 18 letna pokojninska osnova, na podlagi plač oziroma osnov zavarovanja iz obdobja 1981 do 1998 v znesku 777,56 EUR. Tožena stranka pa je na to izračunano pokojninsko osnovo po določbi drugega odstavka 390. člena ZPIZ-2 preračunala s faktorjem 0,732, tako da pokojninska osnova znaša 569,17 EUR. Invalidska pokojnina je bila odmerjena v višini 71,75 % od pokojninske osnove tako, da je na dan 12. 1. 2014 znašala 408,37 EUR na mesec.

7. 390. člen ZPIZ-2 v prvem odstavku določa, da se v postopku za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja ali za ugotavljanje pokojninske dobe, ki se je začel pred uveljavitvijo tega zakona, uporabljajo predpisi, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. V drugem odstavku pa je nadalje določeno, da se v primerih iz prejšnjega (prvega odstavka) pravice na podlagi invalidnosti določijo po predpisih, veljavnih na dan nastanka invalidnosti. Pri uveljavitvi pravic na podlagi invalidnosti, nastali do 31. 12. 2012 se pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. 8. Pri tožniku je invalidnost nastala 8. 9. 2011, kar pomeni, da je tožena stranka pravilno pri odmeri pokojnine upoštevala določbe v času nastanka veljavnega ZPIZ-1 ter nadalje izjemo, ki jo je določil ZPIZ-2, torej da se v takih primerih pri izračunu pokojninske osnove upošteva valorizacijski količnik, določen v ZPIZ-2 in da se pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Potrebno je namreč upoštevati, da je bil tožnik vse do 11. 1. 2014 vključen v zavarovanje in da mu je tožena stranka pri odmeri invalidske pokojnine upoštevala tudi vso zavarovalno dobo, dopolnjeno do navedenega datuma. Pokojninsko osnovo je torej potrebno preračunati z valorizacijskimi količniki, s tem da je v 35. členu ZPIZ-2 določen postopek določitve teh valorizacijskih količnikov. Nato pa se tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. Kot to izhaja iz komentarja k 390. členu ZPIZ-2(4) je na ta način zakonodajalec zagotovil primerljivost višine odmerjenih pravic iz invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1 in po tem zakonu, torej po ZPIZ-2, glede na to, da je novi zakon vpeljal novi način odmere pokojnin preko čistih odmernih odstotkov. Enako izhaja tudi iz osmega odstavka 394. člena ZPIZ-2, kjer je prav tako določeno, da se upravičencem, ki pridobijo pravico do starostne pokojnine po predpisih veljavnih do ZPIZ-2, pri izračunu pokojninske osnove upoštevajo valorizacijski količniki, določeni s tem zakonom in tako izračunana pokojninska osnova preračuna s faktorjem 0,732. V zvezi z uporabo navedene določbe je pritožbeno sodišče tudi že zavzelo stališče, da je tožena stranka to določbo pravilno uporabila v primeru odmere pokojnin upravičencem, ki so uveljavljali pravico po določbi 294. člena ZPIZ-2(5). Poudarjeno je bilo, da je količnik iz 35. člena ZPIZ-2 določen drugače, kot valorizacijski količnik iz 47. člena ZPIZ-1. Po formuli za izračun količnika, določeni v 35. členu ZPIZ-2 je količnik za zadnje koledarsko leto pred letom, v katerem sicer veljajo vsakokratni količniki, vedno 1,00. Določi se tako, da se povprečna plača na zaposleno osebo, izplačana za koledarsko leto pred letom, za katero so določeni količniki, deli s povprečno plačo na zaposleno osebo, izplačano za posamezno koledarsko leto. Zaradi tega se povprečna osnova iz tega leta upošteva v dejanskem znesku, druge pa se valorizirajo. Z uveljavitvijo ZPIZ-2 pa so glede na prej veljavne valorizacijske količnike iz 47. člena ZPIZ-1, ki so bili vezani na gibanje povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine, pričeli veljati višji valorizacijski količniki, ki posledično zvišujejo tudi pokojninsko osnovo. Prav iz tega razloga oziroma zato, da se pokojnine določijo na primerljivi ravni kot po ZPIZ-1, se pokojninska osnova korigira s faktorjem 0,732. Ta faktor predstavlja valorizacijski količnik za preračun plač iz zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2011. Taka ureditev torej zagotavlja primerljivost višine pokojnine ob prehodu iz prejšnjega v nov sistem urejanja pravic iz obveznega zavarovanja (tako izhaja tudi iz že citiranega komentarja ZPIZ-2 na strani 785).

9. Pritožbeno sodišče tudi sprejema stališče sodišča prve stopnje, da s tako ureditvijo niso bile kršene z ustavo zagotovljene pravice, kot jih v pritožbi omenja tožnik.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

11. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.

(1) Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(2) Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(3) Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(4) Novi veliki komentar k Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2 s področja obveznega in poklicnega zavarovanja, avtorji: Marjan Papež in drugi, Založba Reforma.

(5) Psp 86/2016 z dne 1. 6. 2016 in Psp 115/2016 z dne 30. 6. 2016.