Jedro

Sporočilna vrednost konkretnih opozoril nacionalnega regulatorja v Sloveniji in direktorja švicarskega nacionalnega regulatorja, ki sta pravzaprav napovedala rast CHF in torej "črni scenarij", je povsem drugačna od abstraktne predstavitve, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Izrek o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče je ugodilo predlogu tožeče stranke in izdalo začasno odredbo s katero je, do pravnomočne odločitve o zahtevku, toženi stranki prepovedalo od tožeče zahtevati plačevanje obveznosti po kreditni pogodbi, sklenjeni med strankama in prepovedalo v času trajanja začasne odredbe od kreditne pogodbe odstopiti, ali v centralni sistem Sisbon vnesti podatek o neplačanih obveznostih, ali zapadlem dolgu. Za primer kršitve začasne odredbe je izreklo denarno kazen v višini 10.000 EUR.

2.Z izpodbijanim sklepom je sodišče zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o izdani začasni odredbi.

3.Odločitev sodišča s pritožbo izpodbija tožena stranka iz vseh razlogov po 338. členu ZPP. V obrazložitvi navaja, da je sodišče odločitev utemeljilo na pavšalnih navedbah tožeče stranke o domnevno neustrezno izpolnjeni pojasnilni dolžnosti tožene stranke, ne da bi v okviru podanih trditev in dokaznih predlogov ugotovilo relevantna dejstva za obstoj terjatve s stopnjo verjetnosti. Obe stranki sta v dokaz zatrjevane vsebine in obsega danih pojasnil predlagali dokaz z zaslišanjem obeh tožnikov in bančne uslužbenke A. A., ki ga sodišče ni izvedlo. Sodišče je štelo trditve tožeče stranke za verjetne kljub temu, da je tožena stranka z nasprotnimi trditvami in predloženimi dokazi trditve izpodbijala. Trditve in dokaze tožene stranke je zavrnilo kot neutemeljene, brez razlogov. Tožeča stranka v predmetnem postopku ni predlagala nobenega dokaza za trditve, da ji je tožena stranka pred sklenitvijo pogodbe zamolčala določene informacije in še manj, da bi tožena stranka s takšnimi informacijami sploh razpolagala. Ker presoja nepoštenosti pogodbenega pogoja ni bila opravljena, je izpodbijani sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sporna je ugotovitev sodišča, da naj bi tožeča stranka plačala zneske, katerih vsota presega glavnico, ker zatrjevana plačila niso ustrezno izkazana. Iz stališča SEU v zadevi opr. št. C-287/22 izhaja, da je eden izmed ciljev Direktive 93/13, da se prepreči plačevanje obrokov med sodnim postopkom, ki bi bila višja od dolgovanega torej, da potrošnik ne plačuje zneskov, ki jih bo v primeru ničnosti upravičen zahtevati nazaj. Dokler vsota plačil po kreditni pogodbi ne presega prejete glavnice in koristi, tožnica nima na voljo nikakršnega kondikcijskega zahtevka. Standardu težko nadomestljive škode ne ustreza opredelitev sodišča v smislu, da nadaljnje odplačevanje kredita vpliva na življenjski standard družine, ki mora namenjati velik delež svojih dohodkov ravno odplačevanju kredita. Sodišče ni ustrezno presojalo pogoja reverzibilnosti in se posledično ni opredelilo do ugovornih navedb tožene stranke.

4.Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev. V obrazložitvi izpostavlja, da tožena stranka ni opravila pojasnilne dolžnosti, med drugim tudi zato, ker je ni opozorila na možnost tako imenovanega "črnega scenarija", ki se je nazadnje uresničil. Zaradi nepoštenih kreditnih pogojev sta tožnika obremenjena mesečno za več kot 1.000 EUR visokim obrokom. Po plačilu kredita za vsakega družinskega člana ostane po 800 EUR, kar je nizek znesek za preživetje. Po drugi strani je tožena stranka najbolj uspešna banka v Sloveniji, ki je v letu 2023 ustvarila 55 milijonov EUR čistega dobička. Tožeči stranki sta zaradi toksičnega kredita ves čas v strahu za preživetje sebe in svojih otrok. Izpostavlja, da banka ni ponujala potrošnikom kreditov, ki bi bili vezani na druge valute kot CHF, ker se je dobro zavedala, da je v trenutku sklepanja pogodbe CHF v razmerju do evra podcenjen in da je zato apreciacija v razmerju do evra pričakovana. Banka je bila seznanjena, da je možno pričakovati rast CHF v razmerju do evra in možnost črnega scenarija, ki ga je v intervjuju za Telegraph tako rekoč napovedal direktor švicarske narodne banke.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, ki se je v obrazložitvi med drugim sklicevala na dosedanje navedbe in dokaze v tožbi in ponovila, da je tožena stranka zamolčala opozorila Banke Slovenije v letih 2005, 2006 in 2007, da je CHF v razmerju do EUR precenjen in lahko pride do apreciacije in opozorila predsednika švicarske narodne banke Jeana-Pierra Rotha, da obstaja realna nevarnost, da bo prišlo do apreciacije CHF v razmerju do evra.

7.Sodišče je predlogu za izdajo začasne odredbe, v sklepu z dne 10. 5. 2024 ugodilo, ker je na podlagi opozoril ključnih regulatorjev in listin, ki to potrjujejo, zaključilo, da pojasnilo banke ni vsebovalo informacij, na podlagi katerih bi potrošnik lahko dobil realno predstavo, da je "črni scenarij" povsem realen, ne le hipotetična možnost.

8.Začasna odredba je bila izdana na podlagi navedb v tožbi, predloga za izdajo začasne odredbe in predloženih listin, med drugim prevoda intervjuja z direktorjem švicarske narodne banke za poslovni časopis Telegraph in poročil Banke Slovenije o finančni stabilnosti, brez naroka na podlagi 272. člena ZPP in prvega odstavka 29. člena ZIP v zvezi z 239. členom istega zakona (III. točka obrazložitve). Ker tožena stranka v ugovoru zoper izdano začasno odredbo ni navedla, da bi z opozorili ključnih regulatorjev tožečo stranko seznanila, zaslišanje strank in delavke tožene stranke v zvezi z nezatrjevanimi dejstvi ni bilo potrebno in sodišče absolutno bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nezaslišanja strank in priče ni zagrešilo.

9.Sporočilna vrednost konkretnih opozoril nacionalnega regulatorja v Sloveniji in direktorja nacionalnega regulatorja v Švici, ki sta pravzaprav napovedovala rast CHF in torej "črni scenarij", je povsem drugačna od abstraktne predstavitve na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi. Uslužbenka banke A. A. je tožeči stranki predstavila ponudbo kreditov za financiranje nakupa nepremičnine v EUR in v CHF in pripravila nezavezujoče informativne izračune. Pojasnila je, da v teh primerih poleg tveganja spremembe variabilne obrestne mere obstaja še dodatno tveganje z gibanjem tečaja valutnega para evro - CHF, da je tveganje neomejeno ter da ga tožeča stranka nosi v celoti sama. Tožnikoma je bilo predstavljeno preteklo gibanje tečaja valutnega para evro - CHF in pojasnjeno, da bodočega gibanja tečaja ni mogoče napovedati, da pa ta zaradi spremembe tečaja lahko naraste tako, da se bo glavnica bistveno povečala in s tem zelo narastel tudi mesečni obrok. Nekaj možnih scenarijev je tožnikoma prikazala tudi z izračuni. Predstavljena je bila tudi možnost, da se v skrajnem primeru, ob večji spremembi tečajnih razlik, naredi refinanciranje, torej sklenitev kreditne pogodbe v evrih in predčasno poplačilo kredita, ki temelji na CHF.

10.Tožena stranka niti v pritožbenem postopku ne omeni, da bi kreditojemalce seznanila, da so ključni regulatorji v Sloveniji in v Švici opozarjali na podcenjenost CHF in da je zato realno pričakovati njegov dvig, medtem ko je bilo obdobje petih let pred sklenitvijo pogodbe izrazito ugodno za evrsko valuto v razmerju do CHF. Banka Slovenije je v svojem poročilu namenjenim poklicnim deležnikom prikazala graf za 25-letno obdobje z izrazito koristjo v prid CHF in naslovnike poročila dodatno opozorila, da je mogoče pričakovati dvig vrednosti CHF. Ker je informacija o slednjem na strani tožene stranke očitno izostala, tožeča stranka pa je bila seznanjena s preteklim zelo ugodnim trendom, je že na prvi pogled vsem jasno, da je bistvena razlika med sporočilnostjo tovrstnega neposrednega prikaza stanja na podlagi konkretnih napovedi ključnih deležnikov in pojasnilom, da lahko tečaj zaniha tako, da to pomeni hipotetično tudi veliko razliko v evrih. Tožeča stranka se ni mogla zavedati dejanskega obsega tveganja, ki je bilo zelo veliko v trenutku sklepanja pogodbe (2008), saj sta že nekaj let pred tem na to opozarjala oba ključna regulatorja v Sloveniji in Švici.

11.Po ZVPot je treba vselej opraviti presojo nepoštenosti ob upoštevanju najnižjih jamstev Direktive 93/13. Prepoved prikritja katerekoli pomembne informacije, ki bi lahko vplivala na odločitev za sklenitev pogodbe, je kvalifikatorni znak nepoštenega oziroma nedovoljenega pogoja v skladu s prvim odstavkom 1. člena Direktive. Zadostuje, da bi se ponudnik ob profesionalni skrbnosti lahko zavedal škodljivih posledic za potrošnika. Nevestno ravnanje pa mora biti sankcionirano in brezplodno, ker nasprotuje ciljem Direktive 93/13 in ZVPot. Pravilen je zato nosilni sklep sodišča prve stopnje, da tožena stranka s podanimi pojasnili ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti in je s tem kršila zahtevo dobre vere, oziroma načelo vestnosti in poštenja, kar zadostuje za ugotovitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja. Če bi banka tožečo stranko seznanila z opozorili ključnih deležnikov, bi se tožeča stranka lahko veliko bolj zavedala dejanskega obsega tveganja, kot se ga je lahko na podlagi abstraktnih simulacij in pojasnil. Pritožbene navedbe, da verjetnost terjatve ni izkazana, niso utemeljene.

12.Po oceni pritožbenega sodišča je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik verjetno izkazal, da njegovi družini grozi nastanek nenadomestljive škode. Družinski proračun štiričlanske družine, ki znaša 4.000 EUR, je obremenjen z anuiteto v višini 1.000 EUR. Sredstva, ki ostanejo družini za preživetje, ogrožajo zadovoljevanje osnovnih življenjskih potreb, tožeča stranka je v strahu, da bo izgubila dom in zato v velikem stresu.

13.Tožeča stranka, oziroma njena družina, je zelo obremenjena in finančno izčrpana zaradi posledic plačevanja obveznosti, z verjetno stopnjo izkazane nične pogodbe, zato nadaljnjih stroškov, ki bi bili povezani z zahtevki za vračilo preplačila, verjetno ne bi več zmogla plačati. Tožnik je tako uspel s stopnjo verjetnosti izkazati obstoj predpostavke z 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

14.Začasno zadržanje izvrševanja kreditne pogodbe - katere predmet je denarna obveznost - je že po naravi reverzibilno. Kreditna pogodba v celoti ponovno oživi, če je tožbeni zahtevek zavrnjen. V konkretnem primeru je terjatev tožene stranke zavarovana s hipoteko, kredit tožeča stranka odplačuje 16 let, kar pomeni, da bi celo v primeru, da obrok ne bi narastel za 40 %, tudi ob višini začetnega obroka 782,00 EUR tožeča stranka že plačala 150.144,00 EUR (ob sklenitvi pogodba je prejela 158.000,00 EUR), zato je nevarnost, da tožena stranka ne bi bila plačana v primeru uspeha v tem pravdnem postopku, prej ko ne hipotetična. In končno je v zvezi z reverzibilnostjo potrebno dodati, da je sodna praksa na podlagi spoštovanja sodbe SEU že poenotila stališče, da vprašanji reverzibilnosti in tehtanja neugodnih posledic za upnika in dolžnika za ureditvene začasne odredbe za zadržanje izvrševanja potrošniških pogodb z nepoštenimi pogodbenimi pogoji niti nista pravno odločilni (VSL sklep II Cp 1219/2024 z dne 24. 7. 2024 in I Cp 764/2024 z dne 11. 7. 2024).

15.Pritožbene navedbe se tako izkažejo kot neutemeljene in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

16.O stroških pritožbenega postopka bo skladno z določilom 165. člena ZPP odločeno s končno odločbo.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 272 Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.