Jedro

Zgolj to, da se stranka ne strinja z določeno odločitvijo in zato uveljavlja, naj se ji dodeli brezplačna pravna pomoč za njeno izpodbijanje, ne zadošča za dodelitev take pomoči, ampak morajo biti izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, med njimi tudi t.i. objektivni pogoji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev izredne brezplačne pravne pomoči za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. stopnje v pravdnem postopku zaradi predodelitve mladoletnega otroka, določitve stikov z otrokom in ponovne določitve preživnine.

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi II N 26/2017 dne 31. 8. 2017 izdalo sklep, s katerim je bila tožniku, ob upoštevanju izvedenčevega mnenja, zaradi psihičnega in fizičnega nasilja odvzeta pravica do stikov z mladoletnim sinom. Navedeni sklep je postal pravnomočen 21. 10. 2017, iz njega pa je razvidno, da je imel tožnik možnost ovreči predlagateljičine očitke v zvezi z izvajanjem stikov in omenjenim nasiljem, vendar je bil v postopku pasiven. Iz spisa II N 354/2017, na katerega se je tožnik skliceval v postopku pred toženo stranko, pa je razvidno, da je sodišče skladno z Zakonom o preprečevanju nasilja v družini dne 31. 7. 2017 izdalo sklep (pravnomočen je postal 25. 8. 2017), s katerim je bilo tožniku prepovedano vstopiti ali približati se bloku, kjer biva njegov sin, ali se zadrževati na kraju njegovega šolanja ali navezovati stike s sinom, navedeni ukrepi pa so bili izrečeni za obdobje 12 mesecev.

3. Tožena stranka je ob sklicevanju na obrazložitev navedenega sklepa v zadevi II N 26/2017 ugotovila, da se tožnik ni želel udeležiti razgovora na Centru za socialno delo, na naroku za glavno obravnavo 24. 4. 2017 je prekinjal sodnico in pooblaščenca, ki mu je preklical pooblastilo, kasnejših narokov za glavno obravnavo pa se ni udeležil. Prav tako se ni odzval vabilu sodnega izvedenca, iz mnenja katerega je razvidno, da tožnikov mladoletni sin izkazuje odpor in strah do očeta, ki temelji na neugodnih izkušnjah, in sicer fizičnem in verbalnem nasilju očeta ter impulzivnih oblikah vedenja, in da skuša oče svojo voljo uveljaviti prek fizičnih kazni. Izvedenec je menil, da gre za elemente nasilja in vzgojne metode, ki niso prilagojene otrokovim potrebam, in da gre pri tožniku za aktivno odklanjanje in sovraštvo do inštitucij. Glede na takšno dejansko stanje je sodišče v zadevi II N 26/2017 presodilo, da je utemeljen predlagateljičin predlog, da se tožniku odvzame pravica do stikov z mladoletnim sinom. Ne glede na to pa je poudarilo, da tožnik lahko začne sodelovati z institucijami z vključitvijo v svetovanje in proces učenja ustreznih starševskih oblik vzgoje in skrbi za otroka, kot je to predlagal izvedenec, in na tej podlagi v novem postopek predlaga spremembo stikov.

4. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijane odločbe je ob sklicevanju na relevantno sodno prakso razvidno, da vsakršna drobna in posamična sprememba ne more povzročiti nove dodelitve otroka, saj morajo biti pravno relevantne okoliščine, na katerih sloni prvotna odločitev, bistveno spremenjene. Tožena stranka je še pojasnila, da stiki niso v otrokovo korist, če zanj pomenijo psihično obremenitev, ali če se z njimi ogroža njegov telesni ali duševni razvoj. Menila je, da dejstvo, da je mladoletni sin vzpostavil stik s tožnikom (mu posredoval mobilno številko), ne pomeni "klica na pomoč iz ujetništva", kot navaja tožnik, in bistveno spremenjene okoliščine, ki bi narekovala predodelitev otroka ali spremembo stikov. Po presoji tožene stranke tožnik ni dokazal, da gre za bistveno spremembo in popolnoma drugačne okoliščine, torej da je začel sodelovati z institucijami in se vključil v proces učenja ustreznih starševskih oblik vzgoje in skrbi otroka; le s takim ravnanjem bi vzpostavil podlago za ponovno določitev stikov s štirinajstletnim otrokom, ki s tem v zvezi že lahko jasno izrazi svojo voljo.

5. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede izvedenčeve strokovnosti je tožena stranka presodila, da gre za izvedenca s seznama sodnih izvedencev pri Ministrstvu za pravosodje. Ker mu pravica opravljati sodno izvedenstvo ni bila odvzeta, je menila, da je njegovo mnenje upoštevno. Glede na navedeno je presodila dodelitev brezplačne pravne pomoči v obravnavani zadevi očitno nerazumna in nima verjetnih izgledov za uspeh, saj tožnik ni dokazal spremenjenih okoliščin in koristi mladoletnega sina, ki bi terjale nov postopek za določitev stikov.

6. Zoper navedeno odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Menil je, da ima pravico do vložitve tožbe za predodelitev otroka na podlagi sodbe Elsholz proti Nemčiji in A. V. proti Sloveniji. Navedel je, da je bil otrok justično ugrabljen, zaradi česar ima odtujitveni sindrom. Zaradi materinih zlorab naj bi bila nujna takojšnja otrokova predodelitev. Predlagal je odpravo izpodbijane odločbe in ponovno odločanje o zadevi.

7. V pripravljalni vlogi je še navedel, da je bila odločitev v zadevi II N 26/2017 oprta na mnenje izvedenca, ki je svoje delo opravil brez potrebnih subspecialističnih znanj. Sodba o odvzemu stikov naj bi se opirala na protipravno in nezakonito pričanje policista v zadevi II N 354/2017, ki naj bi brutalno kršil otrokove pravice v policijskem postopku. Pojasnjuje, da je v postopku II N 36/2017 (pravilno II N 26/2017) dokazal, da nad otrokom ni bilo nasilja, dokler je bil z njim, je bil v šoli odličen, zdaj pa naj bi komaj izdelal razred. Meni, da je otrok psihosocialno ogrožen, zaradi česar mu mora CSD nuditi pomoč. Prav tako trdi, da je otrok zdravstveno ogrožen z MSP in MSBP zlorabo. Zato naj bi bil nujen takojšen pravdni postopek za predodelitv otroka nezlorabljajočemu staršu. Tudi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Trdan proti Sloveniji naj bi bila razvidna obveznost Republike Slovenije, da omogoči tožniku pravno varstvo, ki je zagotovilo pravice do nemotenega uživanja družinskega življenja.

8. Tožena stranka se je v odgovoru na tožbo sklicevala na obrazložitev izpodbijane odločbe.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

11. Tožnike tožbene navedbe so po presoji sodišča le na ravni pavšalnih in neutemeljenih očitkov. Zgolj to, da se stranka ne strinja z določeno odločitvijo in zato uveljavlja, naj se ji dodeli brezplačna pravna pomoč za njeno izpodbijanje, namreč ne zadošča za dodelitev take pomoči, ampak morajo biti izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji, med njimi tudi t.i. objektivni pogoji iz 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Z izpodbijano odločbo je tožena stranka prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnila, ker je ugotovila, da ni izpolnjen pogoj iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP. Skladno z navedeno določbo se pri presoji namreč upošteva tudi, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati. Pogojevanje dodelitve brezplačne pravne pomoči z izkazano možnostjo za uspeh v postopku dopušča ne samo ustaljena sodna praksa tega in Vrhovnega sodišča, ampak tudi sodna praksa ESČP (npr. sodba v zadevi Del Sol proti Franciji, št. 46800/99 z dne 26. 2. 2002).

12. Navedeno presojo tožena stranka opravi na podlagi prosilčevih navedb v prošnji ter podatkov oziroma listin zadeve, za katero se uveljavlja dodelitev brezplačne pravne pomoči. Od prosilca, ker je to praviloma prava neuka stranka, ki za sam postopek brezplačne pravne pomoči ne more pridobiti te pomoči, namreč ni mogoče pričakovati, da bi v celoti utemeljil razloge za uspeh s tožbo; ni pa neutemeljeno pričakovati, da sicer laično, vendar dovolj konkretno vsaj nakaže okoliščine oziroma kršitve, ki bi lahko kazale na uspeh. V obravnavani zadevi je tožena stranka po presoji sodišča prepričljivo obrazložila svoje stališče, saj je ob upoštevanju pravnomočne odločitve sodišča v zadevi II N 26/2017 pravilno presodila, da tožnik ni izkazal sodelovanja z institucijami in vključitve v proces učenja ustreznih starševskih oblik vzgoje in skrbi otroka, torej bistvenih sprememb in popolnoma drugačnih okoliščin, ki bi narekovale ponovno obravnavo glede dodelitve mladoletnega otroka in določitve stikov. Tožnik teh ugotovitev, kot rečeno, ni konkretizirano prerekal, ampak je navajal le pavšalne ugovore, s katerimi v upravnem sporu ni mogoče uspeti. Razlogi, ki bi kazali na drugačno presojo verjetnih izgledov tožnikovega uspeha s tožbo iz spisov zadeve torej ne izhajajo.

13. Sodišče je v upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave. Izpodbijana odločba temelji na pravilno presojenih spisih, ki se nanašajo na zadevo (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), pri čemer za odločitev bistvene ugotovitve v tožbi niso konkretizirano prerekane (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), tožnik pa v upravnem sporu tudi ni navajal novih dejstev in določno predlagal novih dokazov, pomembnih za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).