Jedro

Po določbi drugega odstavka 279. člena ZUP se lahko pod pogoji iz prvega odstavka istega člena za ničnega izreče tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Sklep o dovolitvi izvršbe pa ni tak sklep, saj z njim ni bilo odločeno o revidentovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Odločitev o tem je vsebovana v inšpekcijski odločbi o izreku ukrepov, torej v izvršilnem naslovu. Izpodbijanega sklepa torej niti ne bi bilo mogoče izreči za ničnega.

Revident pa je začel upravni spor tudi glede ugotavljanja ničnosti inšpekcijske odločbe, presoja obstoja ničnostnih razlogov v inšpekcijski odločbi je bila tako opravljena in njegova zahteva je bila pravnomočno zavrnjena.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 8. 2005, s katero je zavrnila tožnikovo (revidentovo) pritožbo zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto, o dovolitvi izvršbe z dne 9. 5. 2005. S slednjim je bilo ugotovljeno, da je 2. točka odločbe gradbenega inšpektorja z dne 17. 6. 2004, postala izvršljiva dne 6. 11. 2004 in se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka sklepa) ter da je inšpekcijski zavezanec – revident dolžan na svoje stroške na tam navedenem zemljišču odstraniti tam naveden zidano-lesen objekt ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje do dne 30. 9. 2005. Po preteku tega roka bo opravil izvršbo pooblaščeni izvajalec, o datumu izvršbe pa bo zavezanec obveščen (2. točka izreka sklepa).

2. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe pridružuje odločitvi in razlogom tožene stranke ter se sklicuje na 282. in 292. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Navaja, da je inšpekcijska odločba z dne 17. 6. 2004 postala pravnomočna in izvršljiva, ugovore v zvezi z obstojem ničnostnih razlogov glede odločbe, ki se izvršuje, pa bi moral revident uveljavljati v postopku proti odločbi, ki se izvršuje, ne pa v izvršilnem postopku proti sklepu o dovolitvi izvršbe. Ugovor, da je nepremičnina skupno premoženje revidenta in njegove žene, je sodišče prve stopnje zavrnilo, saj ga revident ni podal do izdaje inšpekcijske odločbe, ki se je glasila samo nanj. Ker žena ni zavezanka po inšpekcijski odločbi, se tudi sklep o dovolitvi izvršbe nanjo ne more glasiti.

3. Revident v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da odločba z dne 17. 6. 2004, na kateri temelji obravnavani sklep o dovolitvi izvršbe, ni postala izvršljiva, ker je nična. Ni je namreč mogoče izvršiti proti osebi, ki ni bila stranka v postopku oziroma proti osebi, ki ni zavezanec iz izvršilnega naslova. V zvezi s tem citira sodbe Upravnega sodišča RS U 1417/2002, Vrhovnega sodišča RS U 683/94, U 5/94 in U 1562/93, ter sodbo Vrhovnega sodišča Vojvodine U 389/79. Ker izpodbijana sodba odstopa od sodne prakse, je prvostopno sodišče kršilo njegovo ustavno pravico do enakega varstva pravic. Odstranitev objekta, ki je tudi ženina last, dejansko pomeni njegovo uničenje, zato ga inšpekcijska odločba sili v storitev kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po 224. členu Kazenskega zakonika – KZ. Zatrjuje, da je ugotovitev sodišča glede vloženih ugovorov protispisna in nasprotuje uvodnim razlogom obrazložitve sodbe, zaradi česar je sodba nerazumljiva in je ni mogoče preizkusiti. Poleg tega se sodišče tudi ni vsebinsko opredelilo do ugovorov v zvezi z ničnostjo in posledično neizvršljivostjo inšpekcijske odločbe z dne 17. 6. 2004, zaradi česar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je tudi zato ni mogoče preizkusiti. Navaja še, da zoper inšpekcijsko odločbo pritožba ni bila vložena zaradi malomarnosti njegovega takratnega pooblaščenca. Sodišče prve stopnje bi lahko postopek zaradi rešitve predhodnega vprašanja tudi prekinilo, če je ocenilo, da ničnosti sporne odločbe v tem postopku ni smotrno ugotavljati. Dodaja še, da je sprožil tudi postopek za izrek odločbe, ki se izvršuje, za nično.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

K I. točki izreka:

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče odloča o vloženih pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno; v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba ter so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna 1. 1. 2007. 7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Revizija se lahko vloži le zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1), za razliko od pritožbe, s katero se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 lahko izpodbija tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Predmet tega upravnega spora je sklep o uvedbi izvršbe oziroma izpodbijana odločba tožene stranke, s katero je zavrnila pritožbo zoper ta sklep, revizijski ugovori pa se nanašajo na odločbo, ki se izvršuje. Po določbi 282. člena ZUP se odločba, izdana v upravnem postopku, izvrši, ko postane izvršljiva, to pa je med drugim, ko preteče rok za pritožbo, če pritožba ni bila vložena, oziroma ko se vroči stranki, če pritožba ne zadrži izvršitve. V prvem odstavku 292. člena ZUP je določeno, da je zoper sklepe v upravnem izvršilnem postopku dovoljena pritožba, ki se nanaša na samo izvršbo; z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje.

9. Revident izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, ker naj bi bila odločba, ki se izvršuje, nična, zato ni izvršljiva. Uveljavlja razlog iz 3. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, po kateri se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, smiselno pa se sklicuje tudi na ničnostni razlog iz 2. točke prvega odstavka 279. člena ZUP (odločba, ki bi s svojo izvršitvijo lahko povzročila kaznivo dejanje). Na ničnost mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, pri čemer seveda pazi na morebitno ničnost upravnega akta, ki ga v konkretnem upravnem sporu obravnava.

10. Po določbi drugega odstavka 279. člena ZUP se lahko pod pogoji iz prvega odstavka istega člena za ničnega izreče tudi sklep, če je bilo z njim odločeno o vsebinskih vprašanjih. Sklep o dovolitvi izvršbe pa ni tak sklep, saj z njim ni bilo odločeno o revidentovi pravici, obveznosti ali pravni koristi. Odločitev o tem je vsebovana v inšpekcijski odločbi o izreku ukrepov, torej v izvršilnem naslovu. Izpodbijanega sklepa torej niti ne bi bilo mogoče izreči za ničnega.

11. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da je revident začel upravni spor tudi glede ugotavljanja ničnosti inšpekcijske odločbe. Prvostopno sodišče njegovim navedbam o obstoju ničnostnega razloga ni pritrdilo in je tožbo zavrnilo (sodba U 853/2006), revizijsko sodišče pa je zoper pravnomočno sodbo vloženo revizijo kot nedovoljeno zavrglo (sklep X Ips 419/2007). Presoja obstoja ničnostnih razlogov v inšpekcijski odločbi je bila tako opravljena in njegova zahteva je bila pravnomočno zavrnjena. Odločitev prvostopnega sodišča, da je inšpekcijska odločba z dne 17. 6. 2004 postala izvršljiva in je posledično pravilen tudi izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, je zato pravilna, čeprav iz drugih razlogov. V obravnavani zadevi zato ni prišlo do odstopa od stališč, sprejetih v sodbah, na katere se revident sklicuje v reviziji, in tako tudi ne do zatrjevane kršitve ustavne pravice revidenta do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

12. Vrhovno sodišče zavrača tudi revizijski očitek bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je namreč natančno in pravilno navedlo, iz katerih pritožbenih razlogov je mogoče izpodbijati sklep o uvedbi izvršbe in pravilno presodilo, da tožnik ni izkazal nobenega od njih, saj je zatrjeval le, da odločba, ki je predmet izvršbe, še ni izvršljiva, ker je nična. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev v zvezi s tem obrazložilo in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev ter tako ni zagrešilo očitane kršitve določb postopka v upravnem sporu.

13. Skladno s prvim odstavkom 47. člena ZUS-1 lahko sodišče, če je odločitev v upravnem sporu v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa (predhodno vprašanje), to vprašanje ob pogojih ZUS-1 samo obravnava, lahko pa postopek prekine, dokler vprašanja ne reši pristojni organ. Sodišče mora prekiniti postopek, če o predhodnem vprašanju že teče postopek pred pristojnim sodiščem oziroma drugim organom (tretji odstavek 48. člena ZUS-1). Ker pa je revident šele v reviziji navajal, da je sprožil upravni spor tudi zaradi ugotavljanja ničnosti inšpekcijske odločbe, pa prvostopno sodišče ni bilo dolžno prekiniti postopka v obravnavani zadevi.

14. Vrhovno sodišče je glede na navedeno obravnavano revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka:

15. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).