Jedro

Sodišče prve stopnje ni v popolnosti ugotovilo dejanskega stanja, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja iz sodbe VSRS VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino, pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej. Ta del ustavne odločbe je namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2014 in da je toženka dolžna tožniku priznati pokojnino v višini 850,43 EUR že od 1. 1. 2013 dalje ter mu izplačati zamudne obresti od razlik.

Menilo je, da je odločitev Ustavnega sodišča RS v zadevi glede ustavnosti določb Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami - ZUJF) začela učinkovati 23. 3. 2013 in pred tem časom določbe ZUJF niso bile ustavno neveljavne ter jih je bilo potrebno izvajati. Toženka je tako pravilno odločila, da gredo upravičencem zaradi neustavnosti določb ZUJF pravice od 23. 3. 2013 in ne prej. V Zakonu o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena ZUJF (Ur. l. RS, št. 47/2013 - ZOPRZUJF) ni podlage za priznanje zakonskih zamudnih obresti, saj 2. člen izrecno določa, da se prizadetim uživalcem v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin izplača razlika med zneski pokojnin, ki bi jim pripadala za posamezni mesec brez uskladitve po ZUJF in zneski pokojnin, usklajenih po ZUJF za obdobje do marca 2013. ZOPRZUJF tako vsem prizadetim uživalcem zagotavlja izplačilo le nominalnega zneska razlike pokojninskih dajatev, zaradi nastale negativne uskladitve ne pa tudi zakonske zamudne obresti. Sodišče je menilo, da ni podlage za izplačilo zamudnih obresti v Obligacijskem zakoniku (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami - OZ), saj ne gre za akcesorno denarno terjatev iz obligacijskega prava, temveč za javnopravno terjatev iz sistema socialne varnosti.

2. Pritožuje se tožnik. V pritožbi meni, da sodišče ni odgovorilo, zakaj mu pokojnina v višini 850,43 EUR na mesec ne gre že od 1. 1. 2013, temveč šele od 23. 3. 2013 oziroma v višini 849,59 EUR mesečno že od 1. 6. 2012, saj je vložil pravna sredstva o katerih ni bilo odločeno. Sodišče tudi ni odgovorilo, zakaj se v razliko ne vštevajo obresti za zmanjšana izplačila, ter zakaj se razlika izplača v dveh obrokih. Pri tem za drugi obrok brez obresti. Meni, da so določila ZOPRZUJF glede nepriznanja obresti protiustavna in grobo kršijo ustavne pravice prizadetih upokojencev. Meni, da ZOPRZUJF tudi nima opore v odločbi Ustavnega sodišča RS, na podlagi katere je bil sprejet. 3. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013 se nanaša samo na tiste, ki jim je bila na podlagi kasneje razveljavljenih določb ZUJF-a njihova pokojnina na novo pravnomočno odmerjena. Torej na tiste, ki se zoper odločbe o znižanju pokojnin niso pritožili in so te odločbe zato postale pravnomočne. Tožnikova odločba o zmanjšani pokojnini po ZUJF nikoli ni postala pravnomočna in zato ni mogla nadomestiti prvotne odločbe, ki je izvršljiva. Meni, da se iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe jasno vidi, da sodišče ni pazljivo prebralo 3. točke v tožbi, kjer je zahtevan, glede priznanja obresti, primarni tožbeni zahtevek, kakor tudi nadaljnja dva podrejena zahtevka. Sodišče na nobenega od teh treh tožbenih zahtevkov ne odgovarja. V 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ne odgovori na argumente v tožbi glede protiustavnosti določb ZOPRZUJF-a, ki se nanašajo na nepriznanje zakonskih zamudnih obresti. Meni, da zadeva iz sklepa Ustavnega sodišča RS št. U-I-15/07 z dne 17. 1. 2008 ni enaka kot v tem primeru. V predmetni zadevi tudi ni sporno vprašanje, ali je potrebno odločati po 197. členu ZPIZ-2 ali po 277. členu ZPIZ-1, saj sta obe določbi enaki, temveč je dolžnost izplačila zamudnih obresti vezana na izvršljivost odločbe o priznanju pravice in tu se je sodišče izognilo najbolj bistvenemu, da odločba o zmanjšani pokojnini po ZUJF sploh ni nikoli postala pravnomočna in zato ni mogla nadomestiti prvotne odločbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče o zadevi odločilo preuranjeno, saj je ostalo dejansko stanje glede odločilnih dejstev neraziskano in je tako v posledici bilo napačno uporabljeno materialno pravo, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. V predmetnem sporu je prvostopenjsko sodišče presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 27. 1. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. št. ... z dne 24. 6. 2013, s katero je bila ugotovljena višina starostne pokojnine za čas od 23. 3. 2013 dalje. Nadalje je bilo odločeno, da se zavarovancu izplača pripadajoča razlika v znesku 291,37 EUR z izplačilom pokojnin za mesec junij 2013, pripadajoča razlika v znesku 1.165,48 EUR pa z izplačilom pokojnin za mesec maj 2014. 6. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim navedbam v tistem delu, kjer se prvostopenjskemu sodišču očita, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da ne poda odgovore na podane tožbene ugovore. Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi navedlo tako zahtevke strank, kakor njihove navedbe o dejstvih, na katere se ti zahtevki opirajo, prav tako pa tudi predpise na katere je oprlo sodbo. Iz 4. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, zakaj je prvostopenjsko sodišče štelo, da gredo tožniku zaradi neustavnosti določb ZUJF pravice od 23. 3. 2013 dalje in ne od prej. Pri tem je v 5. točki obrazložitve podalo obrazložitev glede določb ZOPRZUJF in zakaj šteje, da uživalcem ta zagotavlja le izplačilo nominalnega zneska razlike pokojnin, ne pa tudi zamudnih obresti in zakaj prvostopenjsko sodišče meni, da takšna ureditev, ki ne zagotavlja plačila zakonskih zamudnih obresti, ni v neskladju z ustavnimi jamstvi. Nestrinjanje pritožbe z navedenim še ne pomeni, da sodišče do teh vprašanj ni zavzelo svojega stališča in da odločitev zaradi tega ni obrazložena glede bistvenih, odločilnih dejstev.

7. Tožnik je v tožbi zatrjeval (konec drugega odstavka 3. točke na 2. strani), da se je zoper uskladitveno odločbo o znižanju pokojnine na podlagi ZUJF pritožil in nato tudi vložil tožbo na sodišče in tako ta odločba ni postala pravnomočna, kar pomeni, da je bila ves čas pravnomočna in izvršljiva samo prvotna odločba o nezmanjšani višini pokojnine. Toženka v odgovoru na tožbo tem trditvam ni ugovarjala. V skladu z drugim odstavkom 214. člena ZPP se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana. Glede navedenih dejstev pritožba ponovi, da je dolžnost izplačila zamudnih obresti vezana na izvršljivost odločbe o priznanju pravice in da odločba o zmanjšani pokojnini po ZUJF nikoli ni postala pravnomočna in zato ni mogla nadomestiti pravnomočne in izvršljive prvotne odločbe o nezmanjšani višini pokojnine.

8. Od resničnosti navedenega dejstva je odvisen uspeh tožnika v tej pravdi. V kolikor je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino in navedena odločitev ni postala pravnomočna, je tožnik upravičen do plačila zakonskih zamudnih obresti od zamude izplačanih zneskov pokojnin ob pogoju, da v socialnem sporu doseže odpravo odločb tožene stranke, s katerima mu je negativno uskladila pokojnino na podlagi neustavnih določb ZUJF. Navedeno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 52/2016 z dne 24. 5. 2016. 9. V kolikor tožnik ni izpodbijal odločb, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino pa gre za drugačno pravno situacijo. Ustavno sodišče RS je v zadevi opr. št. U-I-186/12-34 toženi stranki v III. točki izreka naložilo izdajo novih odločb, s katerimi bi tožena stranka odpravila neustavno stanje, vendar te odločbe učinkujejo le za naprej (44. člen Zakona o ustavnem sodišču, ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 in naslednji). Ta del ustavne odločbe je torej namenjen v prvi vrsti zavarovancem, ki pravnih sredstev zoper odločbe o negativni uskladitvi pokojnin na podlagi ZUJF niso vložili, kot izhaja iz 36. in 37. točke obrazložitve. Ti zavarovanci bi namreč lahko zaradi učinkov pravnomočnosti neizpodbijanih odločb o negativni uskladitvi pokojnin trajno izgubili pravico do pokojnine glede znižanega dela, saj bi kljub razveljavitvi zakonske ureditve odločbe tožene stranke ostale v veljavi. Zavarovanci, ki so izpodbijali odločbe o znižanju pokojnine po ZUJF in o njihovih pravnih sredstvih še ni bilo pravnomočno odločeno v času učinka razveljavitve, so imeli možnost doseči odpravo neustavnih odločb in vzpostaviti stanje, ki je veljalo pred njimi. Zato so bili v drugačnem položaju v primerjavi z zavarovanci, ki odločb o znižanju pokojnine niso izpodbijali.

10. Zakonodajalec je z ZOPRZUJF odpravil posledice neustavnih zakonskih določb za nazaj tako, da je določil plačilo nastalih razlik med predhodno priznano pokojnino in negativno usklajeno pokojnino po ZUJF za nazaj, v dveh obrokih tako, da plačila zakonskih zamudnih obresti ni predvidel (tako tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 104/2016 z dne 12. 7. 2016).

11. Glede na dosedaj navedeno prvostopenjsko sodišče ni v popolnosti ugotovilo dejansko stanje, ki se nanaša na to, ali je tožnik izpodbijal odločbi, s katerima je tožena stranka znižala predhodno priznano pokojnino. Kot navedeno je od navedenega dejstva odvisno, kako bo zadeva rešena. Prvostopenjsko sodišče bo v ponovljenem postopku pridobilo s strani tožene stranke upravni spis, od tožnika pa tudi zahtevalo, da predloži o svojih trditvah, da odločba o zmanjšanju pokojnin v letu 2012 ni postala pravnomočna, dokaze in šele po razjasnitvi navedenega vprašanja, o zadevi ponovno odločilo.

12. Pritožbeno sodišče je na podlagi navedenega, ob uporabi 355. člena ZPP, pritožbi ugodilo in ker samo omenjenih pomanjkljivosti ne more odpraviti, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje.