Jedro

Člen 279.a ZIZ napotuje na Uredbo in odločilen je pojem dejanskega tveganja po prvem odstavku 7. člena Uredbe. Razlagati ga je treba tako, da se nanaša na konkretno in aktualno tveganje ob vložitvi predloga za zamrznitev, in torej ne le na potencialno ali morebitno tveganje (gl. 42. in nasl. točke obrazložitve sodbe Sodišča EU C-198/24 z dne 21. 5. 2026 v zadevi TQ proti Mr Green Limited).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo upničin predlog za izdajo evropskega naloga za zamrznitev bančnih računov.

2.Upnica odločitev izpodbija s pritožbo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Upnica je predlog vložila na podlagi Uredbe (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov z namenom olajšanja čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju Uredba). Člen 279. a Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da se glede postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov smiselno uporabljajo določbe ZIZ o začasnih odredbah, če ni v navedeni uredbi ali v 25. a poglavju tega zakona določeno drugače.

5.Pogoj za izdajo predlaganega naloga je nujnost zamrznitve računov, ker bi sicer obstajalo dejansko tveganje, da bo poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika ovirana ali precej otežena (prim. prvi odstavek 7. člena Uredbe). Odločilna za izdajo izpodbijanega sklepa je bila presoja, da mora upnik že v predlogu za izdajo naloga za zamrznitev konkretno navesti okoliščine, ki se prilegajo navedenemu dejanskemu tveganju. To izhodišče je pravilno. Pravilna je bila tudi presoja sodišča prve stopnje, da konkretno zatrjevane okoliščine iz upničinega predloga (dolžnica naj ne bi poravnala svoje obveznosti iz upničine pravnomočne in izvršljive sodbe, v Sloveniji naj bi imela blokiran račun, imela pa naj bi račun v Litvi; gl. rubriko 10.1 v upničinem obrazcu, ki se uporabi za predlog) ne utemeljijo kriterija navedenega dejanskega tveganja.

6.Z navedeno presojo se pritožbeno sodišče strinja, čeprav ne pritrjuje njegovemu nadaljnjemu kriteriju, da je pravnoodločilna t. i. subjektivna nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve in po katerem mora upnik verjetno izkazati nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Po že navedenem 279. a členu ZIZ se namreč določbe tega zakona o začasnih odredbah uporabljajo smiselno. Položaj, kakršen je upničin, v katerem ima upnica že izvršilni naslov, je namreč bližji položaju, v katerem sodišče izda predhodno odredbo, v katerem je prag nevarnosti za precejšnjo oteženost uveljavitve terjatve znižan na raven t. i. objektivne nevarnosti (prim. prvi odstavek 257. člena ZIZ). Že to nakazuje na neprimernost vztrajanja pri subjektivni nevarnosti kot pogoju. V vsakem primeru pa 279. a člen ZIZ napotuje na Uredbo in odločilen je (evroavtonomni) pojem dejanskega tveganja po že navedenem prvem odstavku 7. člena Uredbe.

7.Razlagati ga je treba tako, da se nanaša na konkretno in aktualno tveganje ob vložitvi predloga za zamrznitev, in torej ne le na potencialno ali morebitno tveganje (gl. 42. točko obrazložitve Sodbe sodišča EU C-198/24 z dne 21. 5. 2026 v zadevi TQ proti Mr Green Limited). Zahteva tako nacionalnega kot evropskega prava je, da upnik sodišču, ki odloča o zadevi, predloži opis vseh pomembnih okoliščin, ki upravičujejo izdajo takega naloga (49. točka obrazložitve sodbe C-198/24). Za konkretizacijo pojma dejanskega tveganja je pomemben seznam iz četrtega odstavka 14. uvodne izjave Uredbe (50. točka obrazložitve sodbe C-198/24), od koder je za zadevo, ki je zdaj pod presojo, pomembno, da zgolj neplačilo zahtevka, ugovor zahtevku ali dejstvo, da ima dolžnik več kot enega upnika, sami po sebi ne bi smeli biti zadosten dokaz, ki upravičuje izdajo naloga. Podobno tudi zgolj dejstvo, da je finančno stanje dolžnika slabo ali se poslabšuje, samo po sebi ne bi smelo biti zadosten razlog za izdajo naloga.

8.Prag zanesljivo ni tako visok, da bi moral upnik predložiti dokaz o namenu dolžnika, da se izogne plačilu terjatve (52. točka obrazložitve sodbe C-198/24), pač pa mora vloga upnika za izdajo naloga temeljiti na konkretnih indicih, s katerimi je mogoče dokazati obstoj verjetnosti, da bi dolžnik, če ta nalog ne bi bil izdan, ob morebitnih izvršilnih ukrepih porabil ali prikril svoja sredstva (53. točka obrazložitve sodbe SEU C-198/24). Vse okoliščine mora sodišče ovrednotiti celovito (54. in 55. točka obrazložitve sodbe C-198/24).

9.Tudi po pravkar, v prejšnjih dveh točkah te obrazložitve povzetih izhodiščih presoje, okoliščine, ki jih je upnica zatrjevala v svojem predlogu za zamrznitev dolžničinega računa v Litvi, zanesljivo ne dosegajo ravni indicev, da bi lahko dolžnica brez izdaje naloga za zamrznitev porabila ali prikrila svoja sredstva za upničino poplačilo. Zaradi te presoje pritožbenega sodišča, ki pokaže, da je tudi izpodbijani sklep pravilen, se pritožbeno sodišče ni moralo spuščati v vprašanje, ali upnica ob tem, da premore že izvršilni naslov, izkazuje pravni interes za nalog za zamrznitev (prim. zgoraj navedeno zadevo TQ proti Mr Green Limited, vendar tudi njene posebnosti z malteško zakonodajo, zaradi katerih bi nakazano vprašanje pravnega interesa lahko terjalo poseben postopek s predlogom za sprejetje predhodne odločbe).

10.Osrednji upničin pritožbeni očitek sodišču prve stopnje je, da je prezrlo pomembno okoliščino, da je dolžnica po blokadi njenega računa pri slovenski banki 16. 2. 2026 istega dne odprla račun pri litovski banki. Ta okoliščina je tudi po oceni pritožbenega sodišča pomembna. Vendar pa gre pri njej za nedovoljeno pritožbeno novoto. Pritožnica namreč te okoliščine ni zatrjevala v predlogu, v pritožbi pa tudi ne zatrjuje, da tega dejstva brez svoje krivde ni mogla zatrjevati že v predlogu (pod navedeno rubriko 10.1 obrazca). V postopku zavarovanja se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni v ZIZ ali v kakšnem drugem zakonu drugače določeno (15. člen ZIZ), na tej podlagi pa je bilo treba uporabiti določbo o prepovedi pritožbenih novot iz prvega odstavka 337. člena ZPP.

11.Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).