Jedro

Če Ustavno sodišče RS poda ustavno skladno razlago zakona, se učinek take odločbe ne more raztezati na zadeve, ki so že pravnomočno končane. Nepravilna uporaba materialnega prava in razlog za obnovo postopka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 18. 2. 2004, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožeče stranke za obnovo postopka 3. točke izreka pravnomočne delne odločbe Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 22. 12. 2000, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. ... z dne 23. 10. 2001. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnica predlagala obnovo postopka po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Denacionalizacijski postopek, del katerega obnovo je predlagala tožnica, je bil končan z dokončno in pravnomočno odločbo upravnega organa prve stopnje in v spornem delu temelji na odločitvi, da temelj za denacionalizacijo parc. št. 834 - njiva v izmeri 3557 m2, k.o. M, ni podan, ker ni bila odvzeta iz posesti upravičenca na podlagi predpisa iz 3. in 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ustavno sodišče RS je v odločbi št. U-I-130/01 z dne 23. 7. 2002, podalo razlago 4., 9. točke 3., 31. in 32. člena ZDen in odločilo, da navedene norme niso v neskladju z Ustavo, če se razlagajo tako, kot je v njej pojasnilo. Zaradi nepravilne interpretacije določb 3. oziroma 4. člena ZDen je sicer res, da je upravni organ prve stopnje pri odločanju z odločbo z dne 22. 12. 2000 (3. točka izreka) nepravilno uporabil materialno pravo, vendar pa to po določbi 260. člena ZUP ni razlog, zaradi katerega bi se postopek lahko obnovil. Citirana ustavna odločba pomeni namreč samo spremenjeno pravno podlago za odločanje v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih, ne pa dejstva ali dokazov v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ki bi opravičeval obnovo postopka v dokončanih postopkih. Tožena stranka še ugotavlja, da je upravni organ prve stopnje pri odločanju o predlogu za obnovo postopka odločal na podlagi "starega" Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo, ZUP/86), čeprav bi moral o tem predlogu odločati po novem Zakonu o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, ZUP), kar pa ni vplivalo na samo odločitev v vsebinskem delu, ki je pravilna.

Tožnica v tožbi navaja, da je dne 18. 7. 2002 predlagala obnovo postopka, in sicer na podlagi odločbe Ustavnega sodišča U-I-130/01, ki je kot pristojni organ vprašanje upravičenosti do denacionalizacije v bistvenih točkah drugače rešil, kot so do tedaj odločali upravni organi oziroma sodišča. Tožnica poudarja, da gre pri obnovi postopka za 4. točko 260. člena ZUP in ne za 1. točko 260. člena, kot v obrazložitvi ugotavlja tožena stranka. Gre za problematiko rešitve predhodnega vprašanja (4. točka 260. člena ZUP), kar je navedla že v svoji tožbi zoper sklep Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. ... z dne 27. 8. 2002. Status upravičenca do denacionalizacije ne more biti odvisen od časa obravnavanja zahtevka. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo je namreč prav zaradi odločbe Ustavnega sodišča ugodilo njenemu zahtevku in dne 7. 8. 2002 z odločbo št. ... odpravilo delno odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 3. 4. 2002 in zadevo vrnilo upravnemu organu prve stopnje v ponovni postopek in odločanje. V navedenem primeru gre za popolnoma identično dejansko stanje kot pri sporni parceli št. 834 k.o. M, ki je bila nacionalizirana v letu 1959, iz posesti pa odvzeta v letu 1971. Enaka stanja je potrebno enako obravnavati, zato tožnica meni, da je v konkretnem primeru prišlo do napačne uporabe materialnih predpisov. Predlaga odpravo oziroma razveljavitev izpodbijane odločbe in zahteva, da se ugodi njenemu zahtevku in se pri delni odločbi št. ... z dne 22. 12. 2000 spremeni 3. točka izreka tako, da se pok. AA vrne nezazidana stavbna parcela, v času podržavljenja št. 834 (sedaj 156/1) k.o. M v izmeri 3782 m2, kot odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je bila vročena tudi Slovenski odškodninski družbi d.d., Ljubljana, kot stranki, ki bi ji bila odprava izpodbijanega upravnega akta lahko v neposredno škodo (1. odstavek 20. člena Zakona upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ki pa odgovora na tožbo ni podala.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi, navedenimi v obrazložitvi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena ZUS) ter še navaja: Z odločbo opr. št. U-I-130/01-18 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54/02) je Ustavno sodišče RS v postopku za oceno ustavnosti odločilo, da določbe 9. točke 3. člena, 4. člena, 31. člena in 32. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen - Uradni list RS/I, št. 27/91, RS 56/92, 13/93, 31/93, 24/95, 74/95, 1/97, 20/97, 23/97, 41/97, 49/97, 87/97, 13/98, 65/98, 66/2000) niso v neskladju z Ustavo, če se razlagajo tako, kot je navedeno v obrazložitvi te ustavne odločbe. Tožnica je svojo zahtevo za obnovo postopka z dne 8. 7. 2002 (glede na vsebino zahteve) oprla na določbo 1. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 - ZUP), kot navaja v tožbi pa tudi na določbo 4. točke 260. člena ZUP. Odločba Ustavnega sodišča naj bi predstavljala novo dejstvo, ki bi lahko pripeljalo do drugačne odločitve, po drugi strani pa naj bi se odločba upravnega organa opirala na predhodno vprašanje, ki je bilo z odločbo Ustavnega sodišča drugače rešeno.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki posega v pravnomočno rešena pravna razmerja, zato je obnovitvene razloge, ki so v 260. členu ZUP taksativno našteti, treba razlagati restriktivno. Dejstvo, da gre za izredno pravno sredstvo, ne omogoča širše razlage določb oziroma obnovitvenih razlogov po 260. členu ZUP. Po določbi 265. člena ZUP mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku. Denacionalizacijski postopek za zemljišče s parc. št. 834 (sedaj 156/1) k.o. M v izmeri 3557 m2, katerega obnovo predlaga tožnica, je bil končan z delno odločbo Upravne enote A, Izpostava B, št. ... z dne 22. 12. 2000 oziroma z odločbo Ministrstva za okolje in prostor RS, št. ... z dne 23. 10. 2001. Slednja odločba je postala pravnomočna 8. 12. 2001. Upravna organa sta se postavila na stališče (glede parc. št. 834 k.o. M), da je bila odločba o odvzemu iz posesti izdana na podlagi predpisa, ki ni naveden kot pravna podlaga za denacionalizacijo v 3. členu ZDen, niti ne spada v časovni okvir iz 4. člena ZDen. Ustavno sodišče RS je kot rečeno s citirano odločbo podalo razlago 9. točke 3. člena, 4. člena, 31. člena in 32. člena ZDen in odločilo, da navedene norme niso v neskladju z Ustavo, če se razlagajo tako, kot je pojasnilo Ustavno sodišče. Zaradi nepravilne interpretacije navedenih določb ZDen je upravni organ res nepravilno uporabil materialno pravo, vendar to ni razlog za obnovo postopka po 260. členu ZUP. Ustavna odločba pomeni samo spremenjeno pravno podlago za odločanje v nedokončanih denacionalizacijskih postopkih, ne pa novega dejstva ali dokaza v smislu 1. točke 260. člena ZUP, ki bi opravičeval obnovo že končanega denacionalizacijskega postopka. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, 64/01 - ZUstS) sicer pravnih učinkov take odločbe izrecno ne ureja. Učinkovanje odločbe Ustavnega sodišča na konkretna pravna razmerja je predpisano le za primere, ko sodišče zaradi ugotovljene neskladnosti z Ustavo zakon razveljavi. Razveljavljeni zakon se ne uporablja za razmerja, ki so nastala pred dnem, ko je bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). Če v primerih, ko Ustavno sodišče zakon razveljavi, razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, ki še niso pravnomočno rešena, se tudi v primerih, ko Ustavno sodišče z odločbo poda ustavno skladno razlago zakona, učinek take odločbe ne more raztezati na zadeve, ki so že pravnomočno končane. Zato obravnavana odločba Ustavnega sodišča ne more predstavljati pravne podlage za obnovo postopka in posledično drugačno odločitev v sporni denacionalizacijski zadevi. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor, da predstavlja navedena ustavna odločba obnovitveni razlog po 4. točki 260. člena ZUP, ker upravni organ z odločbo, na katero se predlog za obnovo nanaša, ni rešil nobenega predhodnega vprašanja, temveč je šlo le za uporabo ene od takrat še možnih razlag predmetnih določb ZDen.

Glede na navedeno je sodišče tožbo, na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo.