Jedro

Tožeča stranka ima zoper sklep o dovolitvi izvršbe sodno varstvo (v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe), zato v tej zadevi niso izpolnjeni pogoji za odločanje po prvem odstavku 4. člena ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrže. III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

V točki 1. izpodbijanega sklepa je Inšpektorat RS za promet, energetiko in prostor ugotovil, da je postala 1.točka izreka inšpekcijske odločbe št. 06122-3189/2009/09 z dne 3. 5. 2010, s katero je bilo inšpekcijskima zavezancema A.A. in B.B. naloženo, da morata do 31. 12. 2010 z zemljišča s parc. št. 1082 in 1083 k.o. C. odstraniti nelegalno zgrajeno stanovanjsko hišo zunanjih tlorisnih dimenzij 10,75 m x 11,20 m, ki višinsko obsega P+1, ki je prekrita z dvokapno streho + pritličen nadstrešek tlorisnih dimenzij 4,0 m x 8,0 m, ki je prekrit z enokapno streho, ter vzpostaviti prejšnje stanje na lastne stroške, izvršljiva dne 1. 1. 2012 (pravilno 1. 1. 2011) ter se dovoljuje njena izvršba. V točki 2. izpodbijanega izreka pa je tožeči stranki in A.A. naložila, da morata objekt naveden v točki 1. izreka izpodbijanega sklepa odstraniti in vzpostaviti prejšnje stanje do 31. 3. 2013. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je v zvezi z izdano odločbo št. 06122-3189/2009/09 z dne 3. 5. 2010, uradna oseba opravila dne 14. 12. 2012 kontrolni inšpekcijski pregled v katerem je ugotovila, da nelegalno zgrajeni objekt naveden v citirani odločbi ni bil odstranjen. Glede na vse ugotovljeno je postala navedena odločba izvršljiva dne 1. 1. 2011. Tako so nastopili pogoji iz 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) za izdajo izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe.

Ministrstvo za infrastrukturo in prostor je z odločbo št. 0612-197/2010-11 006421136 z dne 10. 4. 2013 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da sodišče v upravnem sporu, skladno s prvim odstavkom 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odloča tudi o zakonitosti konkretnega posamičnega akta in dejanj tožene stranke s katerimi je slednja posegla v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretni zadevi je tožena stranka z izpodbijanimi odločbami posegla v njene ustavne pravice. Tako ji je bila kršena Ustava v 22.členu (enako varstvo pravic). Navedena določba Ustave namreč zagotavlja preprečitev samovolje in nedopustnih posegov države ter zagotavlja, da bo zoper posameznika pred katerimkoli represivnim organom tekel pošten postopek. Ugotavlja še, da je očitno, da je izpodbijana odločba prekomerna s tem, ko zahteva odstranitev celotnega objekta, saj je gradnja v pretežnem delu skladna s pridobljenim gradbenim dovoljenjem. S tem pa je posegla v njeno ustavno pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS). V nadaljevanju tožbe pa razčlenjuje razloge zaradi katerih meni, da inšpekcijska odločba št. 06122-3189/2009/09 z dne 3. 5. 2010, s katero je bilo tožeči stranki in A.A. naloženo, da nelegalno zgrajeni objekt odstranita do 31. 12. 2010, nezakonita in nepravilna. Zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov tega postopka.

Hkrati z vloženo tožbo tožeča stranka zahteva izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa št. 06122-3189/2009/25 z dne 14. 12. 2012, do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

K točki I. izreka: Tožeča stranka v tožbi najprej uveljavlja odločanje sodišča v skladu s prvim odstavkom 4. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče v upravnem sporu odloča tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Uporabo navedene določbe ZUS-1 utemeljuje s kršitvijo določb Ustave Republike Slovenije, predvsem njenega 22. in 33. člena ter kršitvijo 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zato je moralo sodišče najprej preizkusiti ali obstajajo pogoji za odločanje po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. Ugotovljeno je bilo, da ima tožeča stranka sodno varstvo zoper izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe, seveda le v obsegu ugovorov, ki se nanašajo na sam sklep o dovolitvi izvršbe. Zaradi povedanega in dejstva, da tožeča stranka tožbenega zahtevka ni postavila v skladu s tretjim odstavkom 30. člena ZUS-1 v katerem bi morala ob zahtevi, da sodišče ugotovi, da je bilo z dejanjem nezakonito poseženo v njene človekove pravice in temeljne svoboščine, zahtevati prepoved izvrševanja posamičnega dejanja, s katerim se posega v njene človekove pravice in temeljne svoboščine oziroma zahtevati, da se poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine ugotovi, odpravi oziroma prepove, sodišče ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za odločanje po prvem odstavku 4. člena ZUS-1. V nadaljevanju tožbe pa tožeča stranka izpodbija oziroma navaja nepravilnosti in nezakonitosti v postopku pred izdajo inšpekcijske odločbe št. 06122-3189/2009/09 z dne 3. 5. 2010, s katero je bilo tožeči stranki naloženo, da do 31. 12. 2010 odstrani nelegalno zgrajen objekt. Ne navaja pa nepravilnosti, ki bi bile storjene v postopku upravne izvršbe, ki bi imele za posledico nepravilen oziroma nezakonit sklep. Tako ne nasprotuje ugotovitvi, da je odločba, ki naj se izvrši postala izvršljiva, kakor tudi ne opozarja na morebitno prekoračitev rokov v izvršilnem postopku.

Tožbo je bilo treba zavreči. Ob upoštevanju razlogov navedenih v točki 6. in 7. te obrazložitve sodišče ugotavlja, da izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je inšpekcijska odločba z dne 3. 5. 2010. Ukrep, določen v izvršilnem naslovu, pa se z izpodbijanim sklepom o dovolitvi izvršbe le prisilno izvršuje, saj tožeča stranka naloženega ni izpolnila. Tudi akt upravnega organa druge stopnje, ki vsebuje le odločitve o pritožbi, ni akt, s katerim bi bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. V upravnem sporu namreč odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v položaj tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt pa je upravna odločba in drug javno pravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen ZUS-1).

Sodišče še ugotavlja, da je v obravnavani zadevi izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe izdan na podlagi 290. člena ZUP. Iz določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

Ob upoštevanju vsega navedenega je bilo treba tožbo v skladu s 4. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavreči, saj izpodbijani sklep ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

K točki II. izreka: Tožeča stranka je hkrati s tožbo vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe s katero naj se odloži izvršitev izpodbijanega sklepa o dovolitvi izvršbe do izdaje pravnomočne odločbe. Ena od procesnih predpostavk za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1 je, da je zoper akt, za katerega se predlaga začasno zadržanje vložena tožba v upravnem sporu. Ker je bila tožba zoper izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe zavržena (točka I. izreka tega sklepa) navedene procesne predpostavke ni, zato je bilo treba tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe zavreči. K točki III. izreka: Ker je sodišče tožbo tožeče stranke zavrglo, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1.