9. 3. 2006

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Pavle Zmrzlak iz Prebolda, Marije Frančiške Kovačič iz Celja, Jožefe Debelak iz Celja, Pavle Likovič iz Prebolda, Monike Obrez iz Celja in Bogomire Uduč iz Griž na seji dne 9. marca 2006

s k l e n i l o :

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Sklepa o določitvi meril in kriterijev za obliko in višino dodatka za rekreacijo v letu 2004 (Uradni list RS, št. 55/04) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v :

A.

1.Pobudnice izpodbijajo Sklep Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o določitvi meril in kriterijev za obliko in višino dodatka za rekreacijo v letu 2004 (v nadaljevanju Sklep). Očitajo neskladje s 153. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPIZ-1), ki ureja usklajevanje dodatka za rekreacijo ali enkratnega letnega dodatka ter z 2. in s 14. členom Ustave. Očitano neskladje utemeljujejo s tem, da naj bi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju Zavod) v letu 2004 (glede na leto 2003) uskladil le znesek dodatka za rekreacijo, ki pripada uživalcem pokojnin, katerih pokojnina presega znesek osnove iz 57. člena ZPIZ-1, in zato prejemajo nižji dodatek,[1] ne pa zneska dodatka za rekreacijo, ki pripada uživalcem pokojnin, katerih pokojnina je enaka ali nižja od navedene osnove, in zato prejemajo višji dodatek (med katere sodijo pobudnice).[2]

2.Zavod v svojem odgovoru zavrača očitke pobudnic. Navaja, da je določba 153. člena ZPIZ-1 urejala, ob upoštevanju določb 266. člena ZPIZ-1, le način vsakoletne valorizacije potrebnih sredstev, namenjenih enkratnemu dodatku za rekreacijo, nikakor pa ne dajatve kot take, kot naj bi zmotno menile pobudnice. Pri določanju višine navedenega dodatka naj bi Skupščina Zavoda sledila tudi pobudam Zveze društev upokojencev Slovenije.

B.

3.Izpodbijani Sklep je bil sprejet na podlagi 4. člena ZPIZ-1, ki določa vrste pravic, ki se zagotavljajo z obveznim zavarovanjem, in 266. člena ZPIZ-1, ki je v osmi alineji petega odstavka določal, da Skupščina Zavoda določa krog upravičencev, merila in kriterije za obliko in višino dodatka za rekreacijo ali enkratnega letnega dodatka.[3] Pri tem pa Zavod, po mnenju pobudnic, višine dodatka za rekreacijo za leto 2004 ni določil v skladu s 153. členom ZPIZ-1, po katerem se je dodatek za rekreacijo ali enkratni letni dodatek v vsakem koledarskem letu uskladil za toliko, kot je za uskladitev regresa za letni dopust določeno s kolektivno pogodbo.

4.Izpodbijani Sklep je torej veljal le v letu 2004, kar pomeni, da je med postopkom za oceno ustavnosti in zakonitosti nehal veljati. Če predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem preneha veljati oziroma se ne uporablja več, ker je veljal določen čas, morajo biti za nadaljevanje postopka ocene njegove ustavnosti oziroma zakonitosti izpolnjeni pogoji iz 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS). Po ustaljeni ustavnosodni presoji mora za nadaljevanje postopka po 47. členu ZUstS obstajati pravni interes (pravovarstvena potreba), kar pomeni, da se mora pobudnikov položaj, če bi s pobudo uspel, izboljšati. V obravnavani zadevi se položaj pobudnic ne bi izboljšal.

5.Podlaga za izplačilo dodatka za rekreacijo za leto 2004 (v sicer za pobudnice sporni višini) je bil izpodbijani Sklep. Kot je bilo že navedeno, je zakonodajalec ureditev pravice do dodatka za rekreacijo (do sprejetja ZPIZ-1F) prepustil podzakonskemu aktu (Sklepu), ne da bi pri tem določil okvire in merila. Izpodbijani Sklep zato določa tako upravičence do dodatka kot konkretno višino dodatka za posamezno skupino upravičencev. Brez izpodbijanega Sklepa zato izplačilo dodatka sploh ne bi bilo mogoče. Ob takšni ureditvi bi se sicer lahko zastavilo vprašanje skladnosti Sklepa z zakonom oziroma Ustavo (drugi odstavek 120. člena Ustave), istočasno pa tudi vprašanje ustavnosti zakonske ureditve, ki ne določa okvirov podzakonskega urejanja. Če bi Ustavno sodišče ugotovilo nezakonitost izpodbijanega sklepa, bi tej ugotovitvi glede na določbe 47. člena ZUstS lahko dalo učinek razveljavitve ali odprave. Vendar pa to ne bi pomenilo, da bi pobudnice prejele večji znesek dodatka oziroma da bi lahko uveljavile povečanje, ki naj bi jim pripadalo na podlagi 153. člena ZPIZ-1. Učinek razveljavitve sam po sebi sploh ne bi imel učinka, ker pobudnice niso izkazale, da bi imele v zvezi s spornim zneskom še nepravnomočno rešene spore, učinek odprave pa bi lahko njihov položaj celo poslabšal. Z odpravo izpodbijanega Sklepa bi namreč odpadla pravna podlaga, ki je sploh omogočila izplačilo dodatka za rekreacijo, kar bi pomenilo, da pobudnice do dodatka sploh ne bi bile upravičene.

6.Ker se glede na navedeno pravni položaj pobudnic na podlagi morebitne ugotovitve nezakonitosti izpodbijanega sklepa ne bi izboljšal, pobudnice ne izkazujejo pravnega interesa za ustavnosodno presojo. Zato je Ustavno sodišče pobudo zavrglo.

C.

7.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

Opombe:

[1]V letu 2003 je dodatek za rekreacijo znašal 35.570 SIT, v letu 2004 pa 39.980 SIT.

[2]Dodatek za rekreacijo je za to skupino upravičencev tako v letu 2003 kot v letu 2004 znašal 71.140 SIT.

[3]Med postopkom pred Ustavnim sodiščem je bila z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 72/05 – v nadaljevanju ZPIZ-1F) spremenjena tudi ureditev pravice do dodatka za rekreacijo v ZPIZ-1. Pravica (sedaj pravica do letnega dodatka) je urejena v novem VI.a poglavju Zakona. Po novi ureditvi Svet Zavoda odloča o višini letnega dodatka (peta alineja četrtega odstavka 266. člena ZPIZ-1).