Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora plačati tožniku odškodnino v znesku 6,600.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.1.2002 dalje do plačila. V presežku (za nadaljnjih 4,900.000 SIT) in za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 31.1.2000 do 11.1.2002 je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Pritožbama pravdnih strank je sodišče druge stopnje delno ugodilo. Odškodnino, ki jo je sodišče prve stopnje določilo z zneskom 6,600.000 SIT, je znižalo na 5,000.000 SIT, zakonske zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zmanjšane za temeljno obrestno mero, pa je priznalo tudi za čas od 1.1.2002 do 11.1.2002. V ostalem je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožeča stranka vlaga revizijo v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka v znesku 3,000.000 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z zvišanjem odškodnine za prej navedeni znesek. Poudarja, da je tožnik utrpel izjemno hudo telesno poškodbo, ki mu je zapustila posledice tudi v psihični sferi. Kvaliteta njegovega življenja se je popolnoma spremenila. Zato v okviru odškodninske postavke iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti ni mogoče upoštevati le odstotka zmanjšanja, ki ga je postavil izvedenec, temveč dejansko spremembo kvalitete in nivoja življenja in dela. Postal je nezmožen za delo poklicnega voznika, ker pa so posledice poškodbe prisotne na raznih delih telesa, je omejen tudi v drugih življenjskih aktivnostih. Zato bi bilo treba zaradi duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjskih aktivnosti tožniku priznati odškodnino v višini najmanj 3,500.000 SIT. Tudi odškodnina zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prenizka. Namesto dosojenega zneska 1,800.000 SIT bi bilo treba priznati znesek 3,000.000 SIT. Premalo je namreč upoštevano trajanje bolečin in njihova intenzivnost, posebej pa izpostavljenost operativnim posegom. Zaradi degeneracije tkiva se bolečine z leti intenzivirajo. Za strah bi tožniku morala biti priznana odškodnina vsaj v znesku 1,000.000 SIT. Zdravil se je kontinuirano dve leti, nastopila mu je visoka stopnja invalidnosti, to pa je porušilo duševno ravnovesje do te mere, da se je med zdravljenjem bal za lastno eksistenco.

Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženi stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Načeli individualizacije višine odškodnine in njene objektivne pogojenosti privedeta do pravilnega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami in odškodninami zanje (200. in 203. člen ZOR). V izpodbijani sodbi sta navedeni načeli upoštevani, saj njeni razlogi ugotavljajo konkretnosti in specifičnosti obravnavanega primera tožniku prizadejane nepremoženjske škode, poleg tega pa je v zadostni meri upoštevana sodna praksa v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Načelo enakosti pred zakonom in načelo enakega varstva pravic namreč zahteva, naj se enaki primeri obravnavajo enako, različni pa različno.

Revizija ima sicer prav, da tožniku prizadejana škoda ne spada med škode manjšega obsega, vendar je ob dejanskih ugotovitvah sodišče druge stopnje obseg škode pravilno vrednotilo, ko je odmerjalo odškodnino po posameznih odškodninskih postavkah. V tem obsegu namreč ni mogoče pritrditi revizijski navedbi, da je v preveliki meri prišla do izraza le odstotkovna ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenec je z navedbo odstotkov zmanjšanja življenjskih aktivnosti prikazal razmerje med tožnikovo prizadetostjo zaradi posledic tu obravnavanega škodnega dogodka in zaradi bolezenskega stanja vratne hrbtenice, ki ga je obravnavana poškodba aktivirala. Res je sicer, da so posledice škodnega dogodka vidne na različnih delih tožnikovega telesa (motorična prizadetost petega prsta leve roke z zmanjšano grobo močjo te roke, kontraktura kolenskega levega sklepa z nestabilnostjo in upadlostjo mišičja ter težave z vratno hrbtenico), vendar pa ne gre za takšen obseg škode iz naslova duševnih bolečin ob zmanjšanju življenjske aktivnosti, da bi bilo mogoče dosojeno odškodnino iz tega naslova v znesku 2,200.000 SIT zviševati. Kljub uvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti so tožniku še ostale delovne sposobnosti na drugih delih, kakor jih je prej opravljal. Podobni primeri škod in odškodnin zanje so v sodni praksi vrednostno ocenjevani s približno enako odškodnino, kakor je dosojena v izpodbijani sodbi.

Pravilna je tudi odločitev o višini odškodnine zaradi prestanih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem. Sodišči druge in prve stopnje sta upoštevali vse podatke, ki slede iz medicinske dokumentacije in izvedenskega mnenja. Ni mogoče mimo ugotovitve, da je obseg poškodovanja takšen, da je imel za posledico razmeroma dolgotrajne telesne bolečine, predvsem pa nevšečnosti zaradi trikratne hospitalizacije in raznih telesnih preiskav. Ob upoštevanju treh kirurških posegov in skoraj dvoletnega bolniškega staleža je tako odškodnina iz opisanega naslova v znesku 1,800.000 SIT primerna in je glede na podobne primere sodne prakse tudi ni mogoče zviševati. To velja tudi za prestani strah. Pri odmeri odškodnine iz tega naslova v znesku 500.000 SIT je namreč v zadostni meri bilo upoštevano poleg trenutnega intenzivnega primarnega strahu ob škodnem dogodku tudi dolgotrajno zdravljenje z zaskrbljenostjo za izid. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP.