Jedro

Tožničin oče je za tožnico vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 16. 4. 2015, v kateri se je v celoti skliceval na svojo izjavo v postopku mednarodne zaščite in v prošnji za svojo hči (tožnico v tem upravnem sporu) ni omenjal, da se boji, da bi se njegovi hčerki kaj zgodilo v izvorni državi, bodisi, da bi bila preganjana, bodisi, da bi ji grozila resna škoda v povezavi z njegovim preganjanjem.

Po določbi 1. odstavka 21. člena ZMZ je primarna obveznost na prosilcu, da navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Vsaj subjektivna komponenta strahu se mora izkazati v izpovedbah prosilca.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je na podlagi 33. člena v povezavi s tretjo točko 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Ur. 1. RS. št. 11/11 -UPB2, 98/11 -Odl. US, 83/12, 111/13 in 114/13 -Odl. US; v nadaljevanju. ZMZ) in na vlogo mladoletne prosilke, začasno nastanjene na naslovu A., ki jo v postopku kot zakoniti zastopnik zastopa oče B.B., odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilki za mednarodno zaščito z osebnim imenom C.C., roj. … 2. 2012 v Ruski federaciji, zavrne kot očitno neutemeljena. V obrazložitvi izpodbijanega akta tožena stranka pravi, da je B.B. dne 16. 4. 2015 vložil prošnjo za mednarodno zaščito za svojo hčer. Istovetnost prosilke je bila ob podaji prošnje za mednarodno zaščito izkazana s potnim listom Ruske federacije z veljavnostjo do 30. 7. 2022. Izvorno državo je tožnica zapustila 20. 10. 2014 in nato bivala v Sloveniji, kamor je prišla 20. 10. 2014. V Republiko Slovenijo je vstopila legalno na Letališču Jožeta Pučnika. Za vstop v Republiko Slovenijo je pridobila turistični vizum na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Moskvi. Kot dokumenti za ugotavljanje istovetnosti prosilke so bili predloženi potni list Ruske federacije in izkaznica o dovolitvi zadrževanja št. ..., izdano 17. 11. 2014 v Centru za tujce, z veljavnostjo do 23. 4. 2015. Ožji družinski člani, ki spremljajo prosilko, so njen oče B.B., mati Č.Č. in polbrat D.D., v izvorni državi pa živijo njene štiri polsestre. Zakoniti zastopnik prosilke ni podal posebne izjave o razlogih, zaradi katerih je za mladoletno prosilko vložil prošnjo za mednarodno zaščito, ampak se je pri tem skliceval na lastno izjavo.

2. Organ se sklicuje na 54. člen ZMZ ter prvi odstavek 55. člena ZMZ. Pristojni organ ocenjuje, da je v konkretnem primeru mogoče prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno, saj je očitno, da prosilka ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, kakor je tudi očitno, da je bila prošnja vložena samo zato, da bi se odložila ali onemogočila odstranitev iz države.

3. Prosilkin oče zanjo ne uveljavlja nobenih posebnih razlogov, ampak se sklicuje na svoje razloge, ki jih je podal v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi 29. 4. 2014. Oče prosilke je v postopku mednarodne zaščite uveljavljal preganjanje s strani posameznih državnih organov, med drugim tudi, da je bila zoper njega razpisana mednarodna tiralica. Z očetom prosilke sta bila v postopku odločanja o njegovi prošnji za mednarodno zaščito opravljena dva osebna razgovora, in sicer 29. 7. 2014 in 12. 11. 2014, v postopku so mu z dopisom z dne 4. 12. 2014 tudi bile predočene relevantne informacije o izvorni državi. O prošnji prosilkinega očeta je bilo odločeno z odločbo št. 2142-122/2014/12 (1312-12) z 31. 12. 2014, s katero je bila njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrnjena. Ugotovljeno je bilo, da oče prosilke ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite. Med drugim je bilo ugotovljeno, da je izvorno državo zapustil, da bi se izognil sodnemu postopku, da zaradi domnevnih nezakonitosti ni poskušal poiskati zaščite države, kakor tudi, da za njim ni razpisana mednarodna tiralica, kakor je sam zatrjeval, niti evropski nalog za prijetje in predajo. Oče prosilke je zoper imenovano odločbo sprožil upravni spor, vendar je Upravno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I U 216/2015-8 z 11. 3. 2015 njegovo tožbo zavrnilo, po vloženi pritožbi pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo št. I Up 83/2015 z dne 28. 7. 2015 zavrnilo tudi njegovo pritožbo. Tako je odločba pristojnega organa, s katero je bila prosilkinemu očetu zavrnjena prošnja za mednarodno zaščito, 28. 7. 2015 postala pravnomočna.

4. Ko je za tožnico vložil prošnjo za mednarodno zaščito, se je skliceval na svoje izjave ob podaji prošnje za mednarodno zaščito zase, zato je očitno, da tudi prosilka ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, kot jih določata 26. in 28. člen ZMZ, zaradi česar je mogoče njeno prošnjo zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi 3. točke 55. člena ZMZ.

5. Pristojni organ pa tudi ugotavlja, da je bila prošnja za mednarodno zaščito za mladoletno prosilko vložena samo zato, da bi se odložila ali onemogočila odstranitev iz države. Kot izhaja iz dokumentacije upravne zadeve, je prosilka v Republiko Slovenijo vstopila 20. 10. 2014. Takrat vizum, ki ji ga je izdala Republika Slovenija, še ni začel veljati, saj je veljal šele od 24. 10. 2014 do 23. 4. 2015, vendar je iz njenega potnega lista razvidno, da je takrat še imela veljaven Schengenski vizum, ki ga je izdala Kraljevina Španija. Ob podaji prošnje za mednarodno zaščito je bila predložena tudi izkaznica o dovolitvi zadrževanja na ime prosilke z veljavnostjo od 8. 11. 2014 do 23. 4. 2015. Že iz tega, da je bila prosilkina prošnja za mednarodno zaščito vložena nekaj dni pred iztekom dovolitve zadrževanja, katere potek bi pomenil odstranitev iz države, je mogoče utemeljeno sklepati, da je bila prošnja za mednarodno zaščito, ki jo je za prosilko vložil njen oče, vložena samo za to, da bi se odložila ali onemogočila prisilna odstranitev. Če se to poveže še s tem, da je bila malo pred vložitvijo prošnje za mednarodno zaščito za prosilko na Upravnem sodišču Republike Slovenije s sodbo št. I U 216/2015-8 z 11. 3. 2015 zavrnjena tožba prosilkinega očeta zoper odločitev pristojnega organa, da se njegova prošnja za mednarodno zaščito zavrne, kar je že nakazovalo možnost na to, da bo tudi sam ostal brez možnosti bivanja v Republiki Slovenije, je mogoče še z večjo stopnjo verjetnosti ugotoviti, da je bila prosilkina prošnja za mednarodno zaščito vložena samo zato, da bi se odložila ali onemogočila prisilna odstranitev. Tožena stranka je odločila na podlagi tretje alineje 52. člena v povezavi s tretjo in šesto točko prvega odstavka 54. člena ZMZ.

6. V tožbi tožeča stranka pravi, da je odločitev sodišča nezakonita in v nasprotju z Ustavo Republike Slovenije in predlaga zaslišanje tožnika. Tožena stranka v konkretnem primeru ni presojala, ali tožnica izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito, ampak je svojo odločitev neutemeljeno in nezakonito oprla na odločbo tožničinega očeta. S tem tožena stranka ni upoštevala individualnih okoliščin vsakega posameznega primera. Tožničin oče, ki je podajal prošnjo za mednarodno zaščito v imenu svoje tri leta stare hčerke, se je pri podaji prošnje skliceval na svojo prošnjo. Vendar se tožena stranka v primeru tožničinega očeta do teh razlogov ni opredelila.

7. Iz sodbe Ustavnega sodišča Up 1187/06 izhaja, da je potrebno zakonski kriterij o pospešenem sodnem postopku razlagati restriktivno. Navedeni zakonski kriterij je izpolnjen samo takrat, ko prosilec za azil zatrjuje take dejanske okoliščine, ki v nobenem primeru ne morejo pomeniti preganjanja. Iz obeh citiranih odločb, ki se nanašata na tožničinega očeta, izhaja, da je tožničin oče žrtev sodnih postopkov. Vendar v nobeni od citiranih odločb, ki se nanašajo na tožničinega očeta ni opredelitve in ocene dokaza, in sicer lastnoročne izjave tožničine matere z dne 9. 5. 2013, v povezavi z dogodki, ki so se zgodili meseca aprila 2013, ko je major policije Konstantinov skušal odvzeti tožničinega polbrata D.D., roj. ... 3. 2000, ki je bil takrat v šoli. Iz tega je mogoče sklepali, da so se pritiski državnih organov Ruske federacije prenesli tudi na sina in lahko bi se tudi na tožnico, ki pa je bila v kritičnem času še dojenčica in pod stalnim nadzorom starejših oseb. Sedaj pa je tožnica stara že tri leta in hodi v vrtec. Torej ni več pod stalnim nadzorom staršev, ampak tudi pod nadzorom državnih institucij. Tožena stranka se ni opredelila do tega dokaza, niti do ostalih dokazov, ki se nahajajo v tožnikovem spisu. Tožena stranka se ni opredelila do dokaza, ki bi se lahko nanašal tudi nanjo. Do tega dokaza se tožena stranka ni opredelila, kakor se do tega dokaza ni opredelilo niti Upravno sodišče, niti Vrhovno sodišče RS. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke opr. št. 2142-122/2014/12 (1312-12) izhaja, da so sina rešili le na ta način, da so ga za tožničinim očetom poslali v Izrael. Iz sodbe Ustavnega sodišča opr. št. Up 1187/06 z dne 19. 10. 2006 tudi izhaja, da mora pristojni organ tudi v pospešenem postopku popolnoma ugotoviti relevantno dejansko stanje.

8. Zaradi navedenega je tudi sklicevanje na 6. točko 66. čl. ZMZ, in sicer, da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, popolnoma neutemeljena. Pri razlogu, da je tožnica vložila prošnjo samo zato, da bi odložila ali onemogočila odstranitev iz države, je tožena stranka odločila na podlagi verjetnosti in ne gotovosti, kot se pri meritorni odločitvi to zahteva. Tožena stranka je na tretji strani, 1. odst., 20. vrsta, napisala: »mogoče še z večjo stopnjo verjetnosti ugotoviti«. Predlaga, da sodišče odločbo odpravi.

9. V odgovoru na tožbo tožena stranka pravi, da se je tožnik izrecno skliceval na svojo izjavo in ni navedel nobenih drugih ali dodatnih okoliščin, s katerimi bi utemeljeval potrebo po mednarodni zaščiti za tožečo stranko. Tako je tožena stranka utemeljeno odločila v pospešenem postopku in svojo odločitev med drugim oprla tudi na tretjo alinejo prvega odstavka 55. člena ZMZ. Ne drži namreč, da se tožena stranka v odločbi, s katero je očetu tožeče stranke zavrnila prošnjo za mednarodno zaščito, ni opredelila do navedb v zvezi z domnevnim poskusom ugrabitve njegovega sina, kakor tudi ni res, da bi iz omenjene odločbe izhajalo, da so sina rešili le na ta način, da so ga za očetom tožeče stranke poslali v Izrael. Tožena stranka se je v omenjeni odločbi (str. 12) opredelila do tega dogodka, ki ga je navedel oče tožeče stranke. Ugotovila je, da je takšno dejanje preprečila ravnateljica šole, saj ni bilo nobene pravne podlage za odvzem otroka in na podlagi navedenega zaključila, da v Ruski federaciji obstajajo mehanizmi in ustrezna zakonodaja, ki preprečujejo samovoljna dejanja uslužbencev Zvezne varnostne službe. Do omenjenega dogodka pa se je v 6. točki sodbe št. I U 216/2015-8 opredelilo tudi Upravno sodišče Republike Slovenije.

10. S tem, ko je tožena stranka navedla, da je "mogoče še z večjo stopnjo verjetnosti ugotoviti, da je bila prosilkina prošnja za mednarodno zaščito vložena samo zato, da bi se odložila ali onemogočila prisilna odstranitev,« je zgolj poudarila, da gre za še višji dokazni standard, kot je utemeljeno sklepanje, ki ga je predhodno uporabila. Glede na vse navedeno tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

11. V pripravljalni vlogi tožeča stranka pravi, da se tožena stranka ni opredelila do razlogov preganjanja in ni preverila, ali tožnici v izvorni državi grozi preganjanje. Tožena stranka bi morala pridobiti informacije iz izvorne države, kako v Rusiji ravnajo z družinskimi člani takih oseb, kot je tožničin oče. 12. Tožba ni utemeljena.

13. Tožničin oče B.B. je za tožnico vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 16. 4. 2015, v kateri se je v celoti skliceval na svojo izjavo v postopku mednarodne zaščite in v prošnji za njegovo hči (tožnico v tem upravnem sporu) ni omenjal, da se boji, da bi se njegovi hčerki kaj zgodilo v izvorni državi, bodisi, da bi bila preganjana, bodisi, da bi ji grozila resna škoda v povezavi z njegovim preganjanjem. Tožničin oče je za sebe prošnjo za mednarodno zaščito podal 13 dni kasneje, kot jo je podal za svojo hči, in sicer dne 29. 4. 2015. Tudi v svoji prošnji tožničin oče groženj njegovi hčeri ni omenil in tega ni omenil niti na dveh osebnih razgovorih dne 29. 7. 2014 in 12. 11. 2014; navedel pa je, da je Konstantinov z državne varnostne službe prišel nekega dne v šolo, da bi odpeljal sina tožničinega očeta v sirotišnico, zato, da bi s tem prisilil tožničinega očeta, da bi se vrnil v Rusijo in da bi prišel iskat otroka v sirotišnico. Vrhovno sodišče je „poskus ugrabitve tožnikovega otroka“, to je njegovega sina, vključilo v obrazložitev sodne odločbe v upravnem sporu v zvezi z odločbo o zavrnitvi prošnje tožničinega očeta za subsidiarno zaščito, in sicer v tem smislu, da „kopičenje kazenskih in davčnih postopkov“ ter zatrjevano nezakonito ravnanje varnostnih organov (FSB) ter poskus ugrabitev otroka ne dosegajo „kriterija preganjanja v smislu 3. člena EKČP“ (sodba v zadevi I Up 83/2015 z dne 28. 7. 2015, odst. 17). To stališče je treba razumeti v tem smislu, da je Vrhovno sodišče že presodilo, da poskus ugrabitve tožnikovega otroka v danih okoliščinah konkretnega primera, ko je šlo za s strani učiteljic preprečeni poskus ugrabitve otroka zaradi oddaje v sirotišnico, in v povezavi z omenjenimi zatrjevanimi nezakonitimi postopki, ne more dosegati potrebne ravni resne škode iz 2. alineje 28. člena ZMZ glede na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice.(1) To stališče Vrhovnega sodišča se je res nanašalo na resno škodo za tožničinega očeta, med tem ko je v tem upravnem sporu relevantna resna škoda za tožnico, če bi bila žrtev ugrabitve. Pri podaji prošnje, ki jo je za tožnico podal njen oče, je bil prisoten tudi svetovalec za begunce (iz PIC) in nikakršna nevarnost za tožnico ni bila omenjena in ravno tako ni bila omenjena v prošnji tožničinega očeta, čeprav je tudi ob tej prošnji sodeloval predstavnik PIC. To pomeni, da je kratka navedba v tožbi, da je „mogoče sklepali, da so se pritiski državnih organov Ruske federacije, prenesli tudi na sina in lahko bi se tudi na tožnico, ki pa je bila v kritičnem času še dojenčica in pod stalnim nadzorom starejših oseb“, novo dejstvo v smislu 3. odstavka 20. člena ZUS-1. Vendar pa zaradi pomena načela nevračanja sodišče procesne omejitve iz določila 3. odstavka 20. člena ZUS-1 v konkretnem primeru ne jemlje absolutno, ampak jo sodišče upošteva v smislu vprašanja, ali bi to dejstvo, če bi ga tožena stranka upoštevala, pripeljalo do drugačne odločitve. Sodišče ugotavlja, da je citirana navedba v tožbi postavljena preveč pavšalno, ni podprta z nobenimi utemeljitvami in z nobenimi dokazi; tožeča stranka zgolj pavšalno predlaga zaslišanje tožničinega očeta, čeprav bi tožeča stranka že v tožbi morala utemeljiti, kako bi lahko določeno izvajanje dokaza vplivalo na odločitev. Po določbi 1. odstavka 21. člena ZMZ je primarna obveznost na prosilcu, da navede vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njegov strah pred preganjanjem in resno škodo. Vsaj subjektivna komponenta strahu se mora izkazati v izpovedbah prosilca. Nadalje, iz podatkov v spisu izhaja, da je tožničin oče že iskal in uresničeval zaščito v Črni Gori, kjer ima stanovanje in je bival eno leto (zapisnik o osebnem razgovoru z dne 29. 7. 2014), njegova hči, ki je tožnica v tem sporu, pa je imela v času podaje prošnje tožničinega očeta v Črni Gori začasno bivališče; tožničin oče je povedal tudi, da je en mesec živel tudi v Izraelu, kjer se izobražuje njegov sin; poleg tega je tožničin oče v prošnji navedel, da ima tožeča stranka še tri polsestre v Rusiji, za katere pa ni navedel, da bi bile ogrožene. Tožeča stranka tudi v pripravljalni vlogi, v kateri sicer govori o potrebi po ugotavljanju informacij o stanju v izvorni državi glede družinskih članov oseb, kot je tožničin oče, ne navaja, da bi kakšna konkretna informacija oziroma poročilo izkazovalo nevarnost za tožnico, ker je hči osebe, ki naj bi jo preganjali državni organi, povezani z vodenjem pravnih postopkov zoper tožničinega očeta. Tako sodišče ocenjuje, da tožeča stranka ni izkazala, da bi imela utemeljen zahtevek (t.i. arguable claim) in je zato tožena stranka imela podlago, da je o zadevi odločila na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Ker je izpodbijani akt zakonit že na podlagi 3. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ, se sodišču ni bilo potrebno spuščati še v presojo z vidika 6. točke 1. odstavka 55. člena ZMZ. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).