Jedro

Sporne izjave so po vsebini vrednostne sodbe, v okviru katerih je toženec kritiziral delo tožnika kot državnega sekretarja za nacionalno varnost. Tožnik je moral računati s tem, da je zaradi svojega položaja na očeh javnosti. Kritiki je bil izpostavljen kot funkcionar. Pri tehtanju pravic v koliziji je namreč odločilen tožnikov položaj v času, iz katerega izvira očitek o zlorabi represivnih organov (ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade), ne položaj (javnega uslužbenca) v času podaje spornih izjav. Okoliščina, da se ni izpostavljal v javnosti, nima vpliva na njegov status javne osebnosti. Kot oseba javnega življenja (pri čemer ni odločilno, ali je tožnika šteti za absolutno ali relativno javno osebo) oziroma oseba s pomembno družbeno močjo je moral tožnik v primerjavi z običajnimi posamezniki (zasebniki) trpeti širše meje dopustne kritike v zvezi s svojim delom (metodami dela). Meje svobode izražanja so v tem primeru širše. Sporne izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega sekretarja za nacionalno varnost (ad rem), njihov namen ni bil v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca (ad personam).

Sporne izjave, kot jih razume povprečen bralec, sicer vsebujejo žaljivo sporočilo (očitek o zlorabi, torej o moralno spornem ravnanju, je objektivno žaljiv), kar pa še ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je odločilna presoja, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik dejansko vplival na direktorje SOVE, OVS in NPU (objektivna resničnost), temveč zgolj, ali je bil toženec o tem prepričan (subjektivna resničnost) in ali je njegovo prepričanje temeljilo na zadostni dejanski podlagi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti 373,32 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od toženca zahteval, da prekliče žaljive in neresnične izjave, ki jih je 16. 10. 2020 podal za časnik A., in da mu iz naslova odškodnine plača 7.000 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi in stroški postopka (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu povrne 1.736,05 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP.1 Pritožbenemu sodišču primarno predlaga, da sodbo ustrezno spremeni (ugodi tožbenemu zahtevku), podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožnik trdi, da je sporna izjava negativna vrednostna sodba, ki nima podlage v dejstvih, temveč zgolj v toženčevih zmotnih subjektivnih prepričanjih, zato je nedopustna. Toženec je tožniku očital nedopustno vplivanje na Slovensko obveščevalno – varnostno agencijo (SOVA) z izključnim namenom ovaditi toženca kot predsednika Komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Državnega zbora Republike Slovenije (KNOVS), ki je tedaj preiskovala zaposlovanje znanke tedanjega predsednika vlade B. B. Svojih očitkov ni podprl z nobenim pravnorelevantnim dokazom. Tudi sodišče je ugotovilo, da iz listin in spisov ne izhaja, da bi tožnik podal kakršnokoli uradno obvestilo ali zahtevo za pregon toženca. Toženec ni dokazal, da je vsebina sporne izjave resnična, niti, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost izjavljenega (objavljenega). Glede na trditve, da je C. C. na podlagi tožnikovih navodil zoper toženca podal kazensko ovadbo, bi moralo sodišče C. C. nujno zaslišati. Le z njegovim zaslišanjem bi bilo mogoče ovreči trditve o tožnikovem vplivu nanj. Ocena, da njegovo zaslišanje ne bi vodilo k drugačni odločitvi, predstavlja nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno. Posledica odločitve o zavrnitvi dokaznega predloga je tudi nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Očitek, da je tožnik s tem, ko je nedopustno vplival na ostale funkcionarje, zlorabil svoj položaj, v očeh povprečnega bralca vzbuja predstavo o nepoštenem in celo kaznivem ravnanju. Objektivna žaljivost izjavljenega bi morala biti presojana glede na povprečnega bralca. Toženec je s tem, ko je o tožniku podal nedopustne, žaljive in neresnične izjave, zlorabil ustavno varovano pravico do svobode izražanja. V svobodi izražanja ni zajeto posredovanje lažnih informacij. V prepričanju, da je tožnik odgovoren za vložene ovadbe, je toženec sporno izjavo podal z maščevalnim namenom, tožnika je želel diskreditirati in javno ponižati. Ne drži ugotovitev, da je toženec izjavo podal v okviru javne razprave. Javna razprava je potekala zgolj o ovadbah zoper toženca kot predsednika KNOVS, ne pa tudi o morebitnem nezakonitem ravnanju tožnika. Toženec je zlorabil interes javnosti (v okviru javne razprave) za svoj osebni maščevalni namen. Tožnik je relativno, ne absolutno javna oseba. Relativno javne osebe ne opravljajo najpomembnejših političnih funkcij in niso nosilci družbenih vlog s splošnim družbenim vplivom. Tudi javna oseba pa ni dolžna trpeti žaljivih in težkih obtožb. Ključni koordinator represivnih organov države je minister za notranje zadeve, ne državni sekretar za nacionalno varnost. Državni sekretar za nacionalno varnost je zgolj del sekretariata Sveta za nacionalno varnost (SSNAV), ki opravlja operativno usklajevalne aktivnosti za delovanje Sveta za nacionalno varnost (SNAV). Tudi v obdobju, ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja za nacionalno varnost (do 13. 3. 2020), je bil tožnik politično nevtralna oseba, neobremenjena z interesi posamezne politične stranke. Tožnik je po poklicu doktor politoloških znanosti, na Fakulteti za državne in evropske študije je zaposlen kot izredni profesor in kot predstojnik Katedre za nacionalne in mednarodne varnostne študije. Nikoli ni bil del politične kampanje stranke B. (B. B.). Po odstopu s funkcije državnega sekretarja je zgolj državni uslužbenec. Državni uslužbenci pri tehtanju pravice do svobode izražanja in osebnostnih pravic ne smejo biti izenačeni s politiki. Kritika njihovega dela mora biti pravno utemeljena, prav tako ne sme biti žaljiva. Po prepričanju sodišča je sprejemljivo, da se politik v javnosti brani na način, da širi neresnice o državnih uslužbencih. Sodišče s tem sporoča, da je z namenom obrambe pred očitki dopustno uporabiti vsa sredstva.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Z odškodninskim zahtevkom (po 179. členu OZ2) in zahtevkom za preklic izjav (po 178. členu OZ) tožnik uveljavlja sodno varstvo v zvezi z objavo članka na spletni strani časnika A. z dne 16. 10. 2020, v katerem so bile povzete naslednje toženčeve izjave: _„Mislim, da ta moj primer najbolj jasno kaže na to, kako je D. D. zlorabljal represivne aparate te države za boj proti takratni opoziciji“ in „Po sestopu D. D. z oblasti se je izkazalo, da vse tisto, kar smo trdili takrat na Knovsu, je do zadnje pike res, in to je bila edina oblika boja proti takratni nadzorni komisiji, da so nas ovajali“._ Zavrnitev tožbenega zahtevka temelji na materialnopravnem zaključku, da je toženec s spornimi izjavami uveljavljal svojo svobodo izražanja v dopustnih okvirjih, zato ni podana protipravnost kot bistven element odškodninskega delikta.

6. Tožnik uveljavlja varstvo pravice do osebnega dostojanstva (34. člen URS3) in varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic – tudi pravice do časti in dobrega imena (35. člen URS), toženec pa se sklicuje na pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena URS). Omenjene ustavne pravice niso absolutne (neomejene), omejene so s pravicami drugih (tretji odstavek 15. člena URS). V primeru trka enakovrednih pravic sodišče med njimi vzpostavi ustrezno ravnovesje, oziroma oblikuje pravilo o sobivanju pravic, ki pove, kateri pravici je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost.4 Pri tem je treba razlikovati med izjavami o dejstvih in vrednostnimi sodbami (mnenji). Obstoj (resničnost) dejstev je mogoče dokazati, resničnosti vrednostnih sodb pa ne; glede teh je treba izkazati, da je zanje obstajala zadostna dejanska podlaga. Pomemben je tudi položaj osebe, na katero se izjave nanašajo. Meje sprejemljive kritike so namreč širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti (dovoljene so celo izjave, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo, če so del razprave o vprašanju, ki je v javnem interesu, razen če je njihov izključni namen v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca). Posebno varstvo uživa politično izražanje (kdaj gre za takšno izražanje je odvisno od osebe, ki se izraža in od teme njenega izražanja), kar je izraz stališča, da je prestroga presoja protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja lahko škodljiva za razvoj demokratične družbe in pluralizma (t. i. zastraševalni učinek oziroma chilling effect).5 Pri reševanju kolizije med svobodo izražanja in varovanjem osebnostnih pravic se je sodišče prve stopnje naslonilo na ustaljena merila presoje Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)6 in Ustavnega sodišča7, ter upoštevajoč konkretne okoliščine primera ugotavljalo, - ali je sporne izjave šteti za trditve o dejstvih ali za mnenje (kritiko, vrednostno sodbo), - v kakšnem kontekstu so bile sporne izjave izrečene (ali so bile izrečene v okviru razprave o pomembni družbeni temi, ki je v javnem interesu) in - kakšen je (bil) družbeni položaj pravdnih strank.

7. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so naslednje: - Tožnik je v preteklosti opravljal funkciji direktorjev Obveščevalno - varnostne službe Ministrstva za obrambo (OVS) in SOVE. Leta 2018 je prevzel funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, odgovornega za področje nacionalne varnosti, ki jo je opravljal do 13. 3. 2020. Kot državni sekretar za nacionalno varnost je bil koordinator represivnih organov v državi, saj je bil vodja SSNAV, v katerem sta tudi direktorja SOVE (takrat C. C.) in OVS (takrat E. E.). Med naloge SSNAV sodi operativno usklajevanje aktivnosti za delovanje SNAV.8 - Tožnik je bil tako v času opravljanja funkcije državnega sekretarja za nacionalno varnost kot tudi v času objave spornih izjav in kasneje (20. 5. 2021 je v oddaji F. zastopal politična stališča B.) absolutno javna oseba, katere delo je bilo podvrženo javni kritiki.

- KNOVS, ki ga je kot opozicijski poslanec vodil toženec, je v letih 2019 – 2020 med preiskavo zaposlovanja znanke tedanjega predsednika vlade B. B. na SOVI naletel na težave pri predaji dokumentacije o zaposlitvi (direktor SOVE je bil najprej kooperativen in je obljubil gradivo, naslednjega dne pa je predajo gradiva zavrnil). V času vodenja KNOVS so bile na podlagi različnih pobud/naznanil (SOVE, OVS, Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU)) zoper toženca podane kazenske ovadbe zaradi suma storitve kaznivih dejanj (ponarejanja listin, zlorabe uradnega položaja in izdajanja tajnih informacij), o čemer so mediji poročali.

- Pred spornimi izjavami je tožnik javno kritiziral delo toženca kot predsednika KNOVS (članka z dne 21. 1. 2020, naslovljena: _D. D. o Knovsu: Delujejo kot „politična policija iz starih časov“_ in _D. D.: G. G. se je pustil, da ga vodi največja opozicijska stranka_ - prilogi B2, B3) in kot ministra za obrambo (tvit z dne 10. 6. 2020:... _G. G. je pa znova dokazal, da je eden od največjih prodajalcev fakenews on sam_, in tvit z dne 28. 8. 2020:…_Blefiranje G. G. se nadaljuje_ - prilogi B13, B14).

- Pred spornimi izjavami je bil v medijih (predvsem v povezavi s preiskavami KNOVS) izpostavljen tožnikov vpliv na SOVO, OVS in NPU ter opisan način njegovega delovanja (članki, objavljeni na spletni strani H.si in A.com - priloge B18 – B25).

- Toženec je bil v času podaje spornih izjav minister za obrambo.

8. Sodišče prve stopnje je pri reševanju omenjene kolizije pravic pravilno upoštevalo vsa izpostavljena materialnopravna izhodišča, oblikovana v praksi ESČP in domačih sodišč, ter vse relevantne vidike spora. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje, da so sporne izjave po vsebini vrednostne sodbe, v okviru katerih je toženec kritiziral delo tožnika kot državnega sekretarja za nacionalno varnost. Tožnik je moral računati s tem, da je zaradi svojega položaja na očeh javnosti. Kritiki je bil izpostavljen kot funkcionar.9 Pri tehtanju pravic v koliziji je namreč odločilen tožnikov položaj v času, iz katerega izvira očitek o zlorabi represivnih organov (ko je opravljal funkcijo državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade), ne položaj (javnega uslužbenca) v času podaje spornih izjav. Okoliščina, da se ni izpostavljal v javnosti, nima vpliva na njegov status javne osebnosti. Kot oseba javnega življenja (pri čemer ni odločilno, ali je tožnika šteti za absolutno ali relativno javno osebo10) oziroma oseba s pomembno družbeno močjo je moral tožnik v primerjavi z običajnimi posamezniki (zasebniki) trpeti širše meje dopustne kritike v zvezi s svojim delom (metodami dela). Meje svobode izražanja so v tem primeru širše. V okviru kritike na račun svojega dela, izražene kot vrednostna sodba, ki ima zadostno dejansko podlago, je bil tožnik dolžan trpeti tudi posege v svojo čast in dobro ime. Državni sekretar v kabinetu predsednika vlade je eden od nosilcev izvršilne oblasti. Njegov mandat je vezan na mandat predsednika vlade, zato se tožnik neutemeljeno označuje za politično nevtralno osebo. Ker je v medijih zastopal politična stališča B., statusa politično nevtralne osebe ni imel niti po 13. 3. 2020. 9. Vprašanja integritete in zakonitosti delovanja nosilcev javnih funkcij brez dvoma vzbujajo interes javnosti. Sporne izjave so bile usmerjene v kritiko ravnanja oškodovanca v funkciji državnega sekretarja za nacionalno varnost _(ad rem)_, njihov namen ni bil v osebnem ponižanju in osramotitvi oškodovanca _(ad personam)_. Toženec je sporne izjave podal kot politik (kot nosilec izvršilne oblasti in nekdanji nosilec zakonodajne oblasti), v okviru javne debate, o temi splošnega družbenega pomena. Šlo je za politično izražanje11 (politično obrambo), ki je ena izmed najbolj varovanih oblik svobode izražanja, ne za očitek storitve kaznivega dejanja, niti za izražanje izključno z namenom osebne diskreditacije oziroma zaničevanja tožnika.12 Sporne izjave, kot jih razume povprečen bralec, sicer vsebujejo žaljivo sporočilo (očitek o zlorabi, torej o moralno spornem ravnanju, je objektivno žaljiv), kar pa še ne zadošča za zaključek, da je toženec presegel meje sprejemljive kritike. Za oceno o protipravnosti oziroma nedopustnosti posega v tožnikovo osebnostno sfero je odločilna presoja, ali je za sporne izjave, ki so prepoznane kot žaljive vrednostne sodbe, obstajala zadostna dejanska podlaga.13

10. Toženčevo prepričanje, da je tožnik zlorabil represivne organe države za njegov pregon z namenom oviranja parlamentarnega nadzora glede domnevnega nezakonitega zaposlovanja na SOVI, ni bilo brez dejanske podlage. Razlogi, na katerih temelji presoja, da je toženčevo vrednostno sodbo podpirala zadostna dejanska podlaga, so jasni, podprti s prepričljivo dokazno oceno. Podane kazenske ovadbe so časovno sovpadale s sporno preiskavo KNOVS. Toženec je na podlagi informacij, ki jih je pridobil kot predsednik KNOVS in kasneje kot minister za obrambo, pa tudi na podlagi zapisov v medijih, verjel, da je tožnik vezni člen med SOVO in stranko B. Iz njegove izpovedi izhaja, da je bil s strani poslanke B. napaden s podatki (o posredovanju magnetograma s seje KNOVS), do katerih je poslanka lahko prišla zgolj s pomočjo naveze SOVA (C. C.) – D. D. Verjetnost, da je tožnik ohranil določen vpliv na delovanje represivnih organov, je izkazovala njegova službena povezanost z obveščevalno varnostnimi službami (v tem smislu je razumeti tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil kot vodja SSNAV koordinator represivnih organov v državi). Verjetnost, da je svoj vpliv realiziral, pa je izkazovala njegova politična povezanost s tedanjim predsednikom vlade in stranko B. 11. V okviru pravice do poštenega sojenja (22. člen URS) ima stranka pravico do sodelovanja v dokaznem postopku (pravica vključuje podajo dokaznih predlogov), sodišče pa ima na drugi strani obveznost, da predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede. Sodišču predlaganih dokazov ni treba izvajati, če so nerelevantni, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev pravno nepomembno. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da ni pomembno, ali je tožnik dejansko vplival na direktorje SOVE, OVS in NPU (objektivna resničnost), temveč zgolj, ali je bil toženec o tem prepričan (subjektivna resničnost), in ali je njegovo prepričanje temeljilo na zadostni dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje ni opustilo izvedbe dokaza z zaslišanjem C. C. zato, ker bi ocenilo, da je dokaz nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, temveč zato, ker je (pravilno) ocenilo, da gre za dokaz v zvezi z nerelevantnim dejstvom. Pritožbeni očitek o nedopustni vnaprejšni dokazni oceni (o kršitvi načela kontradiktornosti) oziroma o pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju torej ni utemeljen.

12. Pritožbeni preizkus je torej pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, da je pri presoji zatrjevane odškodninske odgovornosti pravilno uporabilo materialno pravo in da ni zagrešilo (zatrjevanih ali uradoma upoštevnih) postopkovnih kršitev. Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi stroške v zvezi z njo, tožencu pa je na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP dolžan povrniti njegove pritožbene stroške v višini 373,32 EUR (500 točk oziroma 300 EUR za odgovor na pritožbo, po tar. št. 22/1 OT,14 povečano za 2 % materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT in 22 % DDV), in sicer v roku 15 dni od vročitve predmetne sodbe (prvi in drugi odstavek 313. člena ZPP), v primeru zamude skupaj z z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

1 Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami. 2 Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami in dopolnitvami. 3 Ustava Republike Slovenije, Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami in dopolnitvami. 4 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (9. točka obrazložitve). 5 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 75/2019 z dne 6. 2. 2020 (37. točka obrazložitve):..._Če je sodišče pri presoji protipravnosti pri uresničevanju svobode izražanja prestrogo, lahko posameznike zaradi strahu pred sankcijo odvrača tudi od ustavno še sprejemljivega izražanja in deluje samoomejitveno. To pa je, ko gre za svobodo izražanja, škodljivo za razvoj demokratične družbe in pluralizma. Prav to nehoteno razsežnost zastraševalnega učinka (chilling effect) mora tudi imeti pred očmi sodišče, ko razsoja v primeru konflikta med svobodo izražanja in drugimi ustavnimi pravicami._ 6 Ta merila so: 1. prispevek k razpravi v splošnem interesu; 2. položaj osebe, na katero se objava nanaša, in kaj je predmet objave; 3. predhodno ravnanje osebe, na katero se nanaša objava; 4. metoda pridobivanja informacij in njihova resničnost; 5. vsebina, oblika in posledica objave; 6. teža naloženih sankcij. Glej npr. odločitve ESČP v zadevah Von Hannover proti Nemčiji (št. 2) (št. 40660/08 in 60641/08) z dne 7. 2. 2012, Axel Springer AG proti Nemčiji (št. 39954/08) z dne 7. 2. 2012, Lingens proti Avstriji (št. 9815/82) z dne 8. 7. 1986, Dupuis in drugi proti Franciji (št. 1914/02) z dne 12. 11. 2007, Mamere proti Franciji (št. 12697/03) z dne 7. 2. 2007. 7 Glej odločbe Ustavnega sodišča Up-584/12 z dne 22. 5. 2014, Up-1019/12 z dne 26. 3. 2015, Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015, Up-515/14 z dne 12. 10. 2017 in Up-614/15 z dne 21. 5. 2018. 8 Po Odloku o Svetu za nacionalno varnost (Ur. l. RS, št. 17/2018 in 64/2019) so v SSNAV, ki (med drugim) operativno usklajuje aktivnosti za delovanje SNAV, poleg državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade, pristojnega za nacionalno varnost, ki vodi sekretariat, tudi generalni direktorji Policije, SOVE in OVS (in ostali). 9 Skladno s petim odstavkom 17. člena Zakona o državni upravi (Ur. l. RS, št. 52/2002) ima državni sekretar status funkcionarja. Imenuje in razrešuje ga vlada na predlog ministra, ki vodi ministrstvo. Državnemu sekretarju preneha funkcija z dnem prenehanja funkcije ministra. 10 Relativno javne osebe so osebe, ki javnost zanimajo le v povezavi z nekim konkretnim dogodkom. 11 Glej zadevo Monica Macovei proti Romuniji (št. 53028/14) z dne 28. 10. 2020, v kateri je ESČP odločilo, da so romunske oblasti kršile pritožničino svobodo izražanja. Pritožnica (takrat članica evropskega parlamenta) je ravnanje dveh romunskih politikov (članov romunskega parlamenta) označila za tipično korupcijsko dejanje s političnim vplivom. 12 Glej odločbo Ustavnega sodišča Up-1128/12-17 z dne 14. 5. 2015 (19. točka obrazložitve):..._Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe._ 13 Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 22/2021 z dne 1. 9. 2021 (23. točka obrazložitve). 14 Odvetniška tarifa, Ur. l. RS, št. 24/2015, s spremembo.