Jedro

Sodišče prve stopnje je odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bilo vozilo predmet tatvine ter da tožeča stranka tatvine tudi ni nikoli prijavila organom pregona, kar je bila sicer zavezana storiti po splošnih pogojih. Skladno z navedenim se dejstvo (naknadno) pridobljene oprostilne sodbe zoper C. K. izkaže kot neodločilno. Oprostilna sodba zoper C. K. za kaznivo dejanje goljufije namreč sama po sebi še ne dokazuje, da je bilo vozilo zgolj in samo predmet tatvine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da: - se predlog za obnovo postopka po 2. točki 394. člena ZPP zavrže (I. točka izreka); - se predlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP zavrne (II. točka izreka); - tožeča stranka sama krije svoje stroške v zvezi s predlogom za obnovo postopka (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka sklepa vlaga pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da predlogu za obnovo postopka ugodi oziroma podrejeno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. O pritožbi zoper sklep je na podlagi novelirane določbe 336.a. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Predmet izpodbijanega sklepa je odločitev o predlogu za obnovo postopka postopka, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve v pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

5. Tožeča stranka je po sklenjeni zavarovalni pogodbi kot zavarovanec od tožene stranke terjala plačilo vrednosti vozila Audi A8, ki je bilo po nesreči dne 15. 08. 2004 v Ukrajini, po navedbah tožeče stranke, ukradeno. Z vozilom je v času izginotja upravljal najemnik vozila C. K. Sodišče prve stopnje je s sodbo VIII Pg 37/2005-11 z dne 27. 09. 2006 (v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cpg 1072/2006 z dne 22. 01. 2008) tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Ugotovilo je, da škodni primer nima znakov kaznivega dejanja tatvine (zavarovane nevarnosti), slednjega tožeča stranka ni nikoli prijavila organom pregona in je s tem tudi prekršila splošne pogoje za zavarovanje avtomobilskega kaska.

6. Predlog za obnovo postopka po 10. točki 394. člena ZPP je tožeča stranka utemeljevala na naknadni (po pravnomočnosti sodbe VIII Pg 37/2005-11 z dne 27. 09. 2006) izdaji pravnomočne kazenske sodbe (K 156/2005 z dne 27. 01. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru, Kp 133/2009 z dne 17. 03. 2010), s katero je bil C. K. oproščen obtožbe storitve kaznivega dejanja goljufije. Sodišče prve stopnje je predlog tožeče stranke zavrnilo, potem ko je presodilo, da novo dejstvo, ki ga zatrjuje tožeča stranka, ne spremeni dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in zato ne gre za takšno dejstvo, ki bi lahko spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, v kolikor bi bilo sodišču prve stopnje znano pravočasno (ob odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke). Pritožbeno sodišče se s takšnim zaključkom sodišča prve stopnje strinja.

7. Sodišče prve stopnje je odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožeče stranke oprlo na ugotovitev, da tožeča stranka ni uspela dokazati, da je bilo vozilo predmet tatvine (oziroma drugih kaznivih dejanj, ki so taksativno našteta kot zavarovana dejavnost po kombinaciji K (2. odstavek 4. člena splošnih pogojev)) ter da tožeča stranka tatvine tudi ni nikoli prijavila organom pregona (ne v Ukrajini in ne v Sloveniji), kar je bila sicer zavezana storiti po splošnih pogojih. Skladno z navedenim se dejstvo pridobljene oprostilne sodbe zoper C. K. izkaže kot neodločilno. Napačno je namreč stališče pritožbe, da oprostilna sodba zoper C. K. za kaznivo dejanje goljufije že sama po sebi dokazuje, da je bilo vozilo zgolj in samo predmet tatvine. Potrebno je upoštevati, da je civilna odgovornost strožja od kazenske, zato pravdno sodišče na kazensko oprostilo sodbo ni vezano (14. člen ZPP). Tožeča stranka je v pravdnem postopku nosila trditveno in dokazno breme za izkaz v zavarovalni pogodbi izrecno navedenih pogojev (obstoj zavarovanega škodnega primera ter prijava tatvine organom pregona), ki mu ni zadostila, česar tudi pravnomočna oprostila sodba zoper C. K. ne more sanirati in se tem vplivati na odločitev sodišča v obravnavani zadevi.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

9. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).