Jedro

Ker tožnica tožbe ni umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek, ampak šele potem, ko se je končal drug postopek med tožnico in toženo stranko, ne pride v poštev določilo 1. odstavka 158. člena ZPP, da ji je tožena stranka dolžna povniti stroške postopka.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v 2. odst. izreka spremeni tako, da se glasi: "Zahtevek tožeče stranke M. M. za povračilo stroškov postopka se zavrne.

Tožeča stranka M. M. je dolžna povrniti toženi stranki Občini X stroške postopka v znesku 29.700,00 SIT, v 8 dneh." Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ustavilo postopek zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 17.2.2004 o disciplinskem ukrepu. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 64.150,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.3.2005 dalje do plačila, v 8 dneh.

Zoper odločitev o stroških postopka (odločitev v 2. odst. sklepa), se pritožuje tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga spremembo sklepa tako, da se tožnici naloži povrnitev stroškov postopka. Navaja, da je tožnica res prejela odločbo disciplinskega organa druge stopnje po preteku 30-dnevnega roka od njene pritožbe, vendar bi lahko z vložitvijo tožbe počakala do prejema te odločbe. Tožena stranka na odločanje organa druge stopnje nima vpliva, ker gre za komisijo, ki je oblikovana pri Vladi Republike Slovenije. Gre za samostojno pritožbeno komisijo.

To pomeni, da bi lahko tožnica eventualne stroške zaradi prekoračitve 30-dnevnega roka za odgovor uveljavljala od Republike Slovenije in ne od tožene stranke. Nadalje navaja, da so toženi stranki nastali stroški postopka dejansko zaradi nepravilnega ravnanja tožnice same.

V odgovoru na pritožbo tožnica predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sklepa v izpodbijanem delu. Sklicuje se na 26. čl. Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti (Ur. l. RS št. 58/2003).

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje preizkusi sodbo (sklep) sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava (350. čl. ZPP v povezavi s 366. čl. ZPP). Ob takšnem preizkusu ugotavlja, da pritožbene navedbe sicer niso utemeljene, podani pa so razlogi za spremembo izpodbijanega sklepa po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o stroških oprlo na 1. odst. 158. čl. ZPP, ki določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica umaknila tožbo takoj po tem, ko je bil disciplinski postopek v zvezi z očitano disciplinsko kršitvijo zaključen na podlagi sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 31.1.2005 (priloga A9). S tem sklepom je bila potrjena odločitev župana tožene stranke z dne 2.11.2004 o ustavitvi disciplinskega postopka zoper tožnico in spremenjena odločitev o izreku pisnega opozorila tožnici, tako da je bila ta odločitev prvostopenjskega organa črtana. Tožnica je v predhodnem postopku v celoti uspela, torej je smiselno prišlo do enake situacije, kot če bi tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tožnica je tožbo na sodišče povsem upravičeno in utemeljeno vložila dne 11.5.2004. Ni ji bilo potrebno čakati na dokončnost prvostopenjske disciplinske odločbe. Zoper prvostopenjsko odločbo župana tožene stranke z dne 17.2.2004 se je pritožila 22.3.2004 in tožbo na sodišče vložila dne 11.5.2004, kar pomeni v okviru 30 dni od dne, ko je minil 30-dnevni rok za odločitev disciplinskega organa druge stopnje o pritožbi. To javnemu uslužbencu omogoča določba 26. člena Uredbe o disciplinskem postopku v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti, enako pa izhaja tudi iz 2. odst. 25. čl. in 3. odst. 39. čl. Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS št. 56/2002 - 23/2005 oz. UPB1 - Ur. l. RS št. 35/2005). Nasprotne pritožbene navedbe so neutemeljene.

Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na to, da nima vpliva na odločanje disciplinskega organa druge stopnje, ker gre za komisijo za pritožbe, ki ni v njeni sestavi, temveč v sestavi Vlade Republike Slovenije. To namreč za samo odločitev ni pomembno, saj je tožnica glede na citirane določbe uredbe in zakona lahko vložila tožbo na sodišče, s to tožbo pa je izpodbijala le prvostopno odločitev tožene stranke. Tudi sicer gre v tem sporu za odločanje v razmerju med tožnico in toženo stranko, ne pa tretjo pravno osebo.

Kljub navedenim ugotovitvam pa sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo določbe 1. odst. 158. čl. ZPP. Napačno je namreč izhajalo iz tega, da je bil postopek v konkretni zadevi končan šele s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi Republike Slovenije z dne 31.1.2005. Tožnica je namreč vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 17.2.2004, ki pa je bila razveljavljena že s sklepom drugostopenjske komisije z dne 7.5.2004. Na podlagi tega sklepa je bila zadeva ponovno vrnjena toženi stranki, ki je ponovno odločala 2.11.2004, na pritožbo tožnice pa drugostopenjska komisija dne 31.3.2005. Postopek v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 17.2.2004 se je torej zaključil že z njeno razveljavitvijo dne 7.5.2004 in ne šele 31.1.2005. Odločitev drugostopenjske komisije z dne 31.1.2005 se je namreč nanašala na drugi sklep tožene stranke z dne 2.11.2004, glede tega sklepa pa tožnica ni uveljavljala sodnega varstva. V konkretni zadevi je tako že s 7.5.2004 odpadel interes tožnice za izpodbijanje sklepa tožene stranke z dne 17.2.2004, saj je bil takrat ta sklep razveljavljen. Tožnici bi stroški postopka pripadali, če bi umaknila tožbo takoj po prejemu razveljavitvenega sklepa disciplinskega organa druge stopnje z dne 7.5.2004 in ne šele po prejemu drugega sklepa disciplinskega organa z dne 31.1.2005. Tožnica torej tožbe ni umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek (1. odst. 158. čl. ZPP), temveč šele mnogo kasneje, po zaključku celotnega disciplinskega postopka, ki pa se ni več nanašal na izpodbijani sklep z dne

17.2.2004.

Glede na opisani potek dogodkov je tudi sodišče prve stopnje napačno odreagiralo na prošnjo tožnice z dne 30.11.2004 za preložitev naroka (list. št. 18), v kateri je tožnica obvestila sodišče, da je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja Vlade Republike Slovenije že razveljavila odločbo tožene stranke z dne

17.2.2004 in tožena stranka 2.11.2004 že opravila novo obravnavo, zaradi česar je sodišče zaprosila, da razpisani narok prekliče in preloži do dokončne odločitve o disciplinski kršitvi. Preklic in preložitev obravnave sta bila neutemeljena, saj po razveljavitvi odločbe z dne 17.2.2004 s strani drugostopenjskega disciplinskega organa, niso bile več podane predpostavke za nadaljevanje postopka.

Glede na navedeno in v skladu s 3. tč. 365. čl. ZPP je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep in v posledici tega, ker tožnica ni pravočasno umaknila tožbe oz. je ni umaknila takoj, ko je tožena stranka smiselno izpolnila zahtevek, zavrnilo njen zahtevek za povračilo stroškov postopka ter odločilo, da je tožnica tista, ki mora toženi stranki povrniti stroške. Toženi stranki je prisodilo le stroške, ki so ji nastali po tem, ko sta bili stranki seznanjeni z odločitvijo drugostopenskega organa z dne 7.5.2003, saj je bila do takrat tožba upravičena. Gre za stroške ene pripravljalne vloge, ki znašajo 225 točk po 2. tč.

tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS št. 67/2003), kar pomnoženo z vrednostjo točke in upoštevajoč 20% DDV znaša skupaj

29.700,00 SIT. Tožnica je toženi stranki dolžna te stroške povrniti v 8 dneh, vendar brez zamudnih obresti, saj teh tožena stranka ni zahtevala. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke je odpadla, ker jih ni priglasila, tožnica pa sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor ni bil potreben, sicer pa je tožena stranka s pritožbo tudi uspela.