Jedro

Tožnika nista izkazala, da bi imela na delu nepremičnine, kjer naj bi bilo izvajanje služnosti preprečeno oziroma moteno, služnost, zato nista upravičena do varstva služnostne pravice. Toženca sta imela pravico nasprotovati izvajanju del oziroma izvrševanju služnosti na delu zemljišča, kjer tožnik(a) služnosti nima(ta).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba ter sklep potrdita.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna prenehati z vznemirjanjem služnostne pravice prvega in drugega tožnika na služečih nepremičninah ID znak 1/1-0 in ID znak 1/2-0 ter s teh nepremičnin odstranita vsa vozila in druge ovire ter se vzdržita dejanj, ki ovirajo izvrševanje služnosti (v izreku natančno opisane), v roku 8 dni; da se tožencema v bodoče prepovedujejo sleherna takšna in podobna ravnanja; da sta toženca dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti stroške postopka (I. točka izreka); ugodilo ugovoru zoper začasno odredbo, ustavilo zavarovanje z začasno odredbo, začasno odredbo razveljavilo, predlog za zavarovanje pa zavrnilo (II. točka izreka); odločilo, da sta tožnika dolžna tožencema v roku 15 dni nerazdelno povrniti pravdne stroške 1.640,44 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo in sklep sta tožnika vložila pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ugovor zoper začasno odredbo zavrne, podrejeno pa sodbo in sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, obakrat s stroškovno posledico. Navajata, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika po trasi, kjer sta dejansko izvedla dela, nimata služnosti. Takšno stališče je materialnopravno zmotno, saj sodišče ni upoštevalo vseh navedb in predloženih dokazov glede vsebine dejanj tožencev, ki pomenijo vznemirjanje služnostne pravice. Res sta tožnika, po izdani začasni odredbi sodišča, dela (vkop podzemnega elektro kabla) izvedla po trasi, ki ni skladna s traso, kot je opredeljena v tožbenem zahtevku in predlogu za izdajo začasne odredbe. Res je kabel vkopan po vzhodni strani transformatorske postaje, moral pa bi biti vkopan po zahodni strani. Vendar pa je odločitev sodišča prve stopnje kljub temu nepravilna. Sodišče je spregledalo, da sta tožnika na spornih nepremičninah prvič poskusila izvršiti služnost dne 19.11.2012. Le trditve in dokazi v zvezi s tem ravnanjem so bistveni za razsojo. Do bistvenega razhajanja v poteku trase ob tem poskusu izvedbe del ni prišlo in niti ni moglo priti, ker se takrat dela ob transformatorski postaji zaradi ravnanja tožencev niti še niso izvajala. Kot izhaja iz k tožbi priloženih fotografij, sta toženca takrat na nepremičnini ID znak 1/2-0 vozila postavila tako, da sta blokirala vzhodno in zahodno stran transformatorske postaje, tako tožnika po nobeni trasi ne bi mogla izvesti izkopa. Že na tej podlagi je mogoč zaključek, da je prišlo do vznemirjanja služnosti. Pred sodnim postopkom in tudi v sodnem postopku sta toženca trdila in dokazovala, da tožnika na nepremičnini ID znak 1/2-0 sploh nimata služnosti in da posegi na njej v nobeni obliki niso dopustni. Enako velja za nepremičnino ID znak 1/1-0 (služnost ni vpisana, na ime druge toženke kot edine lastnice ni bila izdana nobena odločba o prisilni služnosti, odškodnina drugi toženki ni bila plačana). V ugovoru zoper izdano začasno odredbo, ki je prva vloga v postopku, toženca ne omenjata, da naj bi tožnika poseg poskušala opraviti po napačni trasi in da je to razlog za to, da jima preprečujeta izvedbo del . Tožnika sta sodni postopek sprožila iz razloga, ker sta toženca tožnikoma odrekala obstoj sleherne služnosti na sporni nepremičnini in sta jima fizično preprečevala dostop in izvedbo del na njej, ne glede na traso v naravi.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika zahtevata varstvo služnosti „zgraditve in vzdrževanja 20kV kablovoda MHM M. – TP V., vključno z neoviranim dostopom za potrebe gradnje in vzdrževanja kablovoda“, ki jo je pridobil prvi tožnik na podlagi odločbe državnega organa (211. člen Stvarnopravnega zakonika – SPZ; priloga A7) in ki poteka „v širino 1 meter od osi daljnovoda, od sprednje napetostnega stikala na A drogu na nepremičnini ID znak 1/1-0 do 1m zahodno od obstoječe TP MHE M. in nato v ravni liniji v smeri jaška KJ-5 na nepremičnini ID znak 1/2-0 do meje z nepremičnino ID znak 1/2-0, vse na služeči nepremičnini ID znak 1/1-0“. Zahtevata, da toženca prenehata z motilnimi dejanji, prepove pa naj se jima tudi nadaljnje vznemirjanje (212. člen v zvezi s prvim odstavkom 99. člena SPZ). Pojasnjujeta, da sta dne 19.11.2012 skušala izvesti dela vkopa kablovoda po v odločbi določeni trasi, kar sta jima toženca preprečila. Ker je delo potrebno nujno izvesti, sta tožnika predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je predlogu za izdajo začasne odredbe delno ugodilo tako, da je s sklepom z dne 16.1.2013 odločilo, da sta tožnika upravičena, da po preteku 48 ur od izdaje začasne odredbe, sama s svojimi delavci izvršita vsa dejanja, potrebna, da se odstranijo vozila na obeh v odločbi navedenih nepremičninah, ki onemogočajo ali ju ovirajo pri izvrševanju služnosti zgraditve in vzdrževanja navedenega kablovoda po trasi kot jo določa odločba državnega organa (priloga A7). Na podlagi začasne odredbe sta tožnika vkopala podzemni elektro kabel, vendar po trasi, ki se (bistveno) razlikuje od trase služnosti, ki jo je pridobil prvi tožnik na podlagi odločbe (glej skico terenske meritve z dne 9.1.2014, list. št. 143; 13. točka obrazložitve sodišča prve stopnje).

6. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka, upoštevaje trditveno podlago pravdnih strank, je sodišče prve stopnje presodilo, da sta tožnika tudi dne 19.11.2012 pričela z izvajanji del po trasi neskladni z odločbo, torej po delu zemljišča, kjer služnosti nista imela, zato tudi nista upravičena do varstva služnostne pravice po 212. členu SPZ. V posledici je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravna pravilna.

7. Tožnika sta v tožbi zatrjevala, da sta dne 19.11.2012 pričela z izkopom jarka za kablovod, pri čemer se je izkop začel na parc. št. 1/2 k. o. ... (v lasti prvega toženca) in nadaljeval na parc. št. 1/1 (v lasti druge toženke). Delo sta toženca preprečila, tudi tako, da sta na območje, kjer bi bilo potrebno izkop opraviti, postavila osebno oziroma tovorna vozila. V zvezi s tem sta se sklicevala tudi na fotografije št. 3-6 (priloge A15-A18). Že v odgovoru na tožbo sta toženca, poleg tega, da tožnika na spornem zemljišču nimata kaj iskati, saj služnosti po odločbi priloga A7 nimata, zatrjevala tudi, da tožnika nista kopala v skladu z v odločbi opisano traso – na parc. št. 1/2 jaška ni, iz fotografije št. 1 pa je razvidno, da se je izkop jarka izzvajal na vzhodni strani parcele v smeri proti Z. in ne proti A drogu in TP MHE M.; iz fotografije št. 5 je TP (transformatorska postaja) razvidna na levi strani polpriklopnega vozila (V. točka pripravljalne vloge z dne 19.2.2013). Na to sta tožnika odgovorila, da sta o dogajanju že podala ustrezne navedbe, pismene izjave prič pa da njune trditve potrjujejo. Predložila sta dodatne fotografije „ki bodo služile boljšemu prikazu razmer na terenu“. Drugih navedb v zvezi s tem, kje naj bi potekala dela 19.11.2012, tožnika nista podala.

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta toženca s sklicevanjem na fotografije izkazala, da so dela že dne 19.11.2012 potekala izven služnostne poti določene z odločbo.(1) Kaj drugega tudi ne izhaja iz pismenih izjav prič, ki sta jih predložila tožnika(2). Dokazno breme, da so dela potekala po v odločbi predvideni trasi, se je zato prevalilo na tožnika, ki pa dokaznega bremena nista zmogla. Kot rečeno sta le pavšalno zatrjevala, da so dela dne 19.11.2012 potekala po „pravi trasi“, s sklicevanjem na pismene izjave prič pa nista bila uspešna, saj tudi te izjave potrjujejo trditve tožencev. Upoštevaje, da sta tožnika tudi izkop dovoljen z začasno odredbo opravila po bistveno drugačni trasi, je materialnopravno pravilen in dovolj prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se je nedvomno tudi prvotni izkop vršil po isti trasi kot je bil izveden tekom pravdnega postopka na podlagi (vendar ne v skladu z njo) začasne odredbe.

9. Pravilno je tako sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnika nista izkazala, da bi imela na delu nepremičnine, kjer naj bi bilo izvajanje služnosti preprečeno oziroma moteno, služnost, zato nista upravičena do varstva služnostne pravice po 212. členu SPZ. Toženca sta imela pravico nasprotovati izvajanju del oziroma izvrševanju služnosti na delu zemljišča, kjer tožnik (a) služnosti nima(ta).

10. V posledici je pravilna tudi odločitev o ugoditvi ugovoru zoper začasno odredbo, pa tudi odločitev o pravdnih stroških.

11. Glede na vse navedeno, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo in sklep potrdilo (353. člen, drugi odstavek 365. člena ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka za tožnika temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP, za toženca pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP.

(1) Primerjaj fotografiji prilogi A13 in A18, ki trditve tožencev potrjujeta – jarek in tovorno vozilo se nahajata desno, torej vzhodno, od transformatorske postaje.

(2) Iz vseh izhaja, da je bilo tovorno vozilo parkirano na mestu nadaljnjega izkopa, torej desno od TP, kot to jasno kažeta fotografiji.