Jedro

Tožnica pred 18 letom starosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zato ne izpolnjuje pogoja, določenega v 38. členu ZPIZ-1, za znižanje starostne meje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2014 in št. ... z dne 25. 10. 2013, ter da se tožnici prizna pravica do starostne pokojnine od 31. 12. 2012 dalje v višjem znesku.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. Navaja, da ni bilo ugodeno njeni osnovni zahtevi, da se ji zniža starostna meja zaradi zaposlitve pred 18 letom starosti in da se ji prizna pravica do pokojnine z 31. 12. 2012 po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(1). Posledično bi se povečal odmerni odstotek za bonus za daljšo delovno dobo od zahtevane. Kot kmečka zavarovanka je bila oškodovana pri pravici do starostne pokojnine in so ji bile s tem v zvezi kršene osnovne človekove pravice. Vplačevanje za pokojnino bi moralo biti upoštevano pri izračunu pokojnine, kot to velja za zaposlene. Ne strinja se z zakonodajo, ki starostnega zavarovanja kmetov v času od 1. 1. 1972 do 30. 6. 1983 ne šteje kot obvezno zavarovanje. Po mnenju tožnice je namreč bistveno, da so bili prispevki plačani. Ker zavarovanje kmetov ni bilo izenačeno z drugimi zavarovanci, to pomeni, da gre za neenakost pred zakoni in ustavo. Tožnica je bila zaradi tega oškodovana pri višini pokojnine, saj je bila prisiljena prispevke plačevati 41 let oziroma celo 3 leta več kot pa je to potrebno. Od 16 leta dalje je delala na kmetiji in bila vključena v zavarovanje kot član kmečkega gospodarstva po Zakonu o starostnem zavarovanju kmetov(2). Za celotno obdobje so bili tudi plačani prispevki za pokojninsko zavarovanje in pa tudi za zdravstveno zavarovanje. Ne strinja se, da se navedeno obdobje upošteva kot „čas naknadnega štetja zavarovalne dobe“ ter da to ni čas obveznega zavarovanja. Glede navedb sodišča, da je podala zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine po določbah novega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju(3) , pa tožnica poudarja, da se ni „želela“ upokojiti po določbah navedenega predpisa, temveč je bila v to prisiljena, saj ni uspela pridobiti pravice do upokojitve po določbah ZPIZ-1, to pa iz razloga, ker ni bilo ugodeno njeni zahtevi za znižanje starostne meje zaradi zaposlitve pred 18 letom starosti. Iz sistema zavarovanja se je po večkratnih zahtevah lahko odjavila šele z 31. 12. 2012. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi njenemu tožbenemu zahtevku.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku(4) pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je odpravilo tudi pomanjkljivosti, na katere je pritožbeno sodišče opozorilo s sklepom št. Psp 472/2015 z dne 4. 2. 2016. 5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 24. 1. 2014, s katero je bila zavrnjena pritožba tožnice vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 25. 10. 2013. Z omenjeno odločbo je bilo odločeno, da ima tožnica pravico do starostne pokojnine v znesku 497,97 EUR na mesec od 28. 9. 2013 dalje.

6. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica 4. 9. 2013 zahtevala priznanje pravice do starostne pokojnine. Le-ta ji je bila priznana po določbah ZPIZ-2 od 28. 9. 2013 dalje. Tožnica se ni strinjala z višino odmerjene pokojnine. Tako je že v pritožbi zoper prvostopenjsko odločbo uveljavljala, da naj se ji zniža zahtevana starost zaradi zaposlitve pred 18 letom starosti po določbah ZPIZ-1, kajti v tem primeru bi po njenem mnenju izpolnjevala pogoje po določbah omenjenega zakona za priznanje pravice do starostne pokojnine in bi bila tako tudi pokojnina odmerjena v višjem znesku. Glede na navedeno je v zadevi sporno, ali tožnica izpolnjuje z zakonom določene pogoje za znižanje starostne meje za upokojitev.

7. ZPIZ-1 je v 38. členu določal, da ženski, ki se je v obvezno zavarovanje vključila, preden je dopolnila 18 let starosti, se starostna meja, določena v prvem odstavku 36. člena tega zakona, zniža za ves čas trajanja obveznega zavarovanja pred dopolnjenim 18 letom starosti, vendar največ do 55 leta.

8. Tudi po stališču pritožbenega sodišča tožnica ne izpolnjuje pogojev določenih v navedeni določbi, da se bi znižala starostna meja za upokojitev in bi se tako lahko upokojila po določbah ZPIZ-1. Bistveno za odločitev v zadevi je namreč dejstvo, da je bila tožnica v obdobju od 1. 1. 1972 do 30. 6. 1983 vključena v starostno zavarovanje kmetov. Iz odločbe št. ... z dne 29. 6. 2012 (priloga sodnega spisa A/4) izhaja, da je bil tožnici v pokojninsko dobo priznan čas od 1. 1. 1972 do 30. 6. 1983 kot prevzemniku kmečkega gospodarstva. Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bila tožnica v času od 1. 1. 1972 do 30. 6. 1983 zavarovana kot družinski član po določbah ZSZK.

9. Tožnica v času pred 18 letom starosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje je bilo urejeno v takrat veljavnih predpisih in sicer v Temeljnem zakonu o pokojninskem zavarovanju(5) oziroma kasneje sprejetem Zakonu o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja(6) in pa v republiških predpisih (zakon in statut). Obvezno starostno zavarovanje kmetov (1. člen) pa je bilo urejeno v ZSZK. Odločilno za presojo sporne zadeve je, da vključitev v obvezno starostno zavarovanje kmetov, ne pomeni vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

10. Tudi iz komentarja 38. člena(7) izhaja, da se starostna meja po 38. členu zakona lahko zniža le za čas trajanja dejanskega obveznega zavarovanja pred 18 letom starosti, ne pa tudi za čas morebitnega dokupa ali naknadnega štetja zavarovalne dobe pred 18 letom starosti. Kljub temu, da je bil tožnici z odločbo št. ... z dne 29. 6. 2012 v pokojninsko dobo priznan čas od 1. 1. 1972 do 30. 6. 1983 kot prevzemniku kmečkega gospodarstva, ne gre za obdobje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, temveč za obdobje zavarovanja po določbah ZSZK.

11. Glede pritožbenih navedb, da so zavarovanci različno obravnavani, pa pritožbeno sodišče poudarja, da gre za zavarovanje po različnih pravnih podlagah in da so s tem povezane tudi različne pravice, ki gredo tem zavarovancem. Posledično torej ni mogoče primerjati položaja tožnice s položajem drugih zavarovancev, ki so bili vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tudi prispevki, ki so se plačevali za starostno zavarovanje kmetov so bili različni od prispevkov, ki so se plačevali za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje.

12. Ker tožnica pred 18 letom starosti ni bila vključena v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, to pomeni, da ni izpolnjen osnovni pogoj določen v 38. členu ZPIZ-1 za znižanje starostne meje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami.

(2) ZSZK, Ur. l. SRS, št. 13/72 s spremembami.

(3) ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/12 s spremembami.

(4) ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami.

(5) TZPZ, Ur. l. SFRJ, št. 51/64 s spremembami.

(6) ZTPIZ, Ur. l. SFRJ, št 35/1972 s spremembami.

(7) Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju s komentarjem GV, Inštitut za delovna razmerja, Ljubljana, 2000.