Jedro

Protipravni poseg v posest ne predstavlja nujno tudi protipravnega ravnanja v smislu odškodninskega prava.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 99,07 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku petnajstih dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 841,38 EUR odškodnine s pripadki in za povračilo pravdnih stroškov; slednje je dolžan tožencema povrniti tožnik, in sicer v znesku 212,38 EUR.

2.Tožnik se pritožuje iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da višje sodišče po ugoditvi pritožbi v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. V razmerju do drugega toženca sodba nikakor ne more biti pravilna, ker ni imel v lasti nobene parcele, preko katere je hotel tožnik priti s kombanjem, torej ni imel nobene pravne osnove, ki bi izključevala njegovo protipravnost v motilnem dejanju. V motenjski tožbi namreč ni govora o parceli št. 919 k.o. x, zato je v tem delu podana zmotna uporaba 154. in 155. člena OZ (Obligacijski zakonik). Sicer pa je materialno pravo v celoti zmotno uporabljeno. Sodba okrajnega sodišča z dne 10. 9. 2009 je ugotovila motilno dejanje, in sicer, da je prvi toženec na poti izkopal luknjo in s tem tožniku onemogočil dostop do njiv, v 2. točki pa je tožencema naložila, da morata odstraniti luknjo tako, da bo lahko tožnik s kombanjem prišel do svojih njiv in požel pšenico. S sodbo je bilo tožencema tudi v bodoče prepovedano motiti posest tožnika. Prvostopenjska sodba je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča 24. 2. 2010 in do tega dne ni mogel izvršiti sodbe sodišča prve stopnje. Posledično je prišlo do uničenja pšenice na njivi. Šele s sodbo 20. 4. 2009 (P 39/2009) pa je bilo ugotovljeno, da je on dolžan opustiti vsako poseganje v lastninsko pravico tožencev, sodba mu je bila vročena 25. 5. 2010. Odškodninsko tožbo pa je vložil 21. 5. 2010. Do pravnomočnosti sodbe P 39/2009 so veljale zapovedi iz motenjske pravde P 26/2009, vse Okrajno sodišče v Sevnici. Toženca pa sta jih kršila, v času nastanka motilnega dejanja sta ravnala protipravno, zato sta mu dolžna povrniti nastalo škodo. Sodišče je zmotno uporabilo 426. člen ZPP (Zakon o pravdnem postopku). Protipravnost je bila pravnomočno ugotovljena s sodno odločbo. Sodišče je v tej pravdi zmotno uporabilo 154. in 155. člen OZ. Stališče prvostopenjskega sodišča bi bilo pravilno le, če bi tožnik vtoževal odškodnino v motenjski pravdi. Z izpodbijano sodbo sodišče zatrjuje, da je bila odločitev v motenjski pravdi (tudi odločitev višjega sodišča) zmotna in da toženca 4. 8. 2009 nista ravnala protipravno.

3.Toženca sta na pritožbo odgovorila. Pritrjujeta odločitvi in razlogom v izpodbijani sodbi. Argumentacija tožeče stranke v pritožbi je pravno zmotna, toženca nista storila nič protipravnega, saj sta zgolj ščitila svojo lastninsko pravico, kateri je potrebno dati prednost. Pa tudi vzročne zveze ni, saj ima tožnik do svoje njive dostop po poti, ki je povezana z javno potjo. Priglašata pritožbene stroške.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Določb 154. in 155. člena OZ prvostopenjsko sodišče pri razsoji ni uporabilo, in je pritožbeno sklicevanje na zmotno uporabo navedenih členov povsem neutemeljeno. Pravilno je prvostopenjsko sodišče svojo odločitev oprlo na določbo prvega odstavka 131. člena OZ, ki uzakonja krivdno odškodninsko odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom. Pri presoji protipravnosti ravnanja tožencev, kot enega od elementov civilnega delikta, pa je pravilno upoštevalo, da se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja, izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih (426. člen ZPP). Posestno varstvo ima tudi viciozni posestnik; cilj posestnega varstva je preprečitev samovoljne, enostranske spremembe obstoječega posestnega stanja. Protipravni poseg v posest ne predstavlja nujno tudi protipravnega ravnanja v smislu odškodninskega prava. Protipravnost pri posestnem varstvu pomeni, da lahko le zakon izključi protipravnost posega v posest (prim. komentar dr. Renata Vrenčurja k 33. členu SPZ, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004). Protipravno dejanje kot predpostavka odškodninske odgovornosti povzročitelja škode, pa je ravnanje, ki presega okvire svobode ravnanja, ki jih opredeljuje neizogibna medsebojna soodvisnost ljudi, njihovih položajev in dobrin (gl. uvodni komentar mag. Dunje Jadek Pensa v oddelku Povzročitev škode, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga). Meje svobode je treba iskati v presoji o ustreznosti določenega ravnanja glede na okoliščine konkretnega primera.

6.Lastninska pravica je absolutna; lastniku daje pravico imeti stvar v posesti, jo uporabljati in uživati na najobsežnejši način ter z njo razpolagati, omejitve v zvezi s tem lahko določi samo zakon (prvi odstavek 37. člena SPZ). V petitorni pravdi (zadeva Okrajnega sodišča v Trebnjem P 39/2009) je bilo ugotovljeno, da je tožnik vznemirjal lastninsko pravico tožencev, in to predvsem z vožnjami s kombanjem po njunih parcelah št. 899 in 919 k.o. x. Tožnik torej nima pravice voziti po parcelah tožencev, zato sta se mu glede na določila 37. člena SPZ utemeljeno zoperstavila in njunega ravnanja ni mogoče šteti za protipravnega v odškodninskem smislu.

7.Pritožbene navedbe, s katerimi skuša utemeljiti svoje nestrinjanje glede odločitve v razmerju do drugega toženca, so ob neprerekanem dejstvu, da je drugi toženec lastnik parcele, po kateri je hotel voziti tožnik, in dejstvu, da je tožnik tožbo uperil proti drugemu tožencu, neutemeljene.

8.Tožnik, na katerem je dokazno breme glede protipravnega ravnanja tožencev, tega ni zmogel. Odločitev prvostopenjskega sodišča je materialnopravno pravilna, enako razlogi zanjo. Zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter procesnih kršitev pritožba ne uveljavlja, drugostopenjsko sodišče pa tudi ni našlo nobene od uradoma upoštevnih procesnih kršitev, taksativno naštetih v drugem odstavku 350. člena ZPP. Torej je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker s pritožbo ni uspel, mora tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP tožencema povrniti potrebne (prvi odstavek 155. člena ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku in določilih Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT), in sicer po tar. št. 3210, tar. št. 6002 in tar. št. 6007. Podrobnejša specifikacija je razvidna iz stroškovnika na list. št. 46 spisa. Skladno s 313. členom ZPP je drugostopenjsko sodišče določilo petnajstdnevni rok za izpolnitev obveznosti plačila pritožbenih stroškov. Če jih tožnik v roku ne bo plačal, bo prišel v zamudo in bo dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).