Jedro

Pri dedni nevrednosti tistega, ki zapustniku ni nudil nujne pomoči, gre za pravni standard.

Da je razsodnost pogoj oporočne sposobnosti, predpisuje zakon v 59. členu ZD, ki je kogentne narave. Pravna teorija je zavzela stališče, da odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben (ni domneve oporočne nesposobnosti). Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševne bolezni, se ne domneva, da je bil nerazsoden. Zato tistemu, ki je tak zapustnik podal izjavo poslednje volje v stanju razsodnosti zaradi svetlega trenutka (lucidum intervallum), ni treba te trditve dokazati, ker mora nasprotnik dokazati, da je bil zapustnik nerazsoden. Pomemben je torej trenutek nunkupacije in dejansko duševno stanje zapustnika v času, ko je testiral. Osnovno vodilo pri oporočnem dedovanju je namreč ohranitev zapustnike volje, sodišče pa mora upoštevati še naslednje: razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, se ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sodba in dopolnilna sodba potrdita.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek po ugotovitvi toženkine dedne nevrednosti za dedovanje po pokojnem očetu A. A. (I. točka izreka) in tožniku naložilo, da toženki povrne 2.687,15 EUR pravdnih stroškov (II. točka izreka). Z dopolnilno sodbo je zavrnilo tudi tožnikov tožbeni zahtevek, da se razveljavi lastnoročna oporoka pokojnega A. A. z dne 15. 1. 2012 (I. točka izreka).

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper celotno sodbo iz vseh zakonsko dopustnih razlogov in najprej navaja, da je sodišče v zapisniku z dne 7. 10. 2016 napačno povzelo njegovo izpovedbo, da so mu bili osebni kontakti z očetom (zapustnikom) onemogočeni. Nadalje, da je v tožbi toženki očital manipulacijo z zapustnikom, saj ga je, kljub temu, da je pri njem prepoznala pojav demence, sebi v prid na tak ali drugačen način pripravila, da je nanjo prenesel vse svoje premoženje. Da je imel zapustnik demenco, so potrdili vsi slovenski in hrvaški izvedenci, sodišče pa je dalo premalo poudarka na dejstvo visoke sugestibilnosti dementnih posameznikov. Tožnik meni, da je plenjenje premoženja1 šteti za obliko ekonomskega nasilja. Toženki očita, da v spis v postopku v Y. hrvaškemu sodišču ni predložila izvensodnega izvedenskega mnenja dr. B. B. iz februarja 2011, niti potrdila o diagnozi zmerne demence iz avgusta 2011, ki je bila zapustniku postavljena s strani lečeče psihiatrije, kar je zamolčala tudi socialnim delavcem v Y. Tožnik je bil z dejstvom, da je zapustnik dementen, seznanjen šele v septembru 2012, zato je navajanje sodišča, kako bi moral ravnati do zapustnika, deplasirano. Toženka tudi ni sprožila postopka za odvzem poslovne sposobnosti zapustniku, ki bi omogočil javnopravni nadzor nad njegovimi osebnimi kontakti in premoženjem. Po zapustnikovi smrti je obrnila ploščo ter pričela zatrjevati, da so bila njegova ravnanja po 26. 12. 2010 odraz svobodne volje in razuma. Dejstvo, da od 24. 12. 2010 do smrti zapustnika ni prišlo do jasnega in nedvoumnega razčiščevanja stanja duha zapustnika, je zadosten dokaz, da njegova ravnanja niso bila posledica svobodne volje. Sodišče je spregledalo, da je bilo v hiši v F. za bivanje neprimerno tudi zgornje nadstropje zaradi nekajletne neaktivnosti neurejanja strehe, ki je zamakala. Dejstvo uporabe zvijače in manipulacije izhaja iz samih okoliščin zadeve, saj je zapustnik s toženko pod njenim nadzorom sklenil serijo pogodb, s katerim je prenesel premoženje nanjo, pa tudi oporoke je pisal zmeraj ob njeni prisotnosti ter je sodišče v zvezi s tem napačno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo 126. člen Zakona o dedovanju (ZD). Iz izvida dr. C. C. in zapisa v zdravstvenem kartonu splošne zdravnice iz začetka avgusta 2012, pa tudi iz dejstva, da je bil v času življenja brez avtomobila in prihrankov, razpolagal pa je tudi s hišo, izhaja, da je bil zapustnik žrtev psihološkega in ekonomskega nasilja s toženkine strani. Tožnik se opredeljuje do stališč Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), skladno s katerimi so nesprejemljive vse oblike družinskega nasilja, ter se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je treba 126. člen ZD razlagati restriktivno.

3. Tudi dopolnilno sodbo tožnik izpodbija v celoti iz vseh zakonsko dopustnih razlogov ter najprej povzame dejstva, ki jih je ugotovil izvedenec psihiatrične stroke dr. D. D. Izvedenčevo stališče, da postavitev diagnoze ni pomembna, ni pravilno, saj gre v tem primeru za pravni standard, ki je napačno uporabljen. Na področju psihiatrije in zdravljenja s psihotropnimi zdravili še posebej pod nadzorom in z neprostovoljno namestitvijo, kot je v obravnavanem primeru, je pravilna postavitev diagnoze ključnega pomena, kar je tudi stališče v odločbah ESČP. Slovenska sodna praksa je vprašanje razsodnosti in oporočne sposobnosti že vezala zgolj na postavljeno diagnozo demence. Prav tako nemška sodna praksa pri starostnih demencah ne priznava obstoja lucidnih intervalov. Izvedenec je svoje stališče utemeljil na podlagi analize pisave zapustnika, kar ni področje delovanje psihiatrije, za katero je usposobljen, grafološke analize kot elementa presoje razsodnosti posameznika pa ne priznava noben pravni red urejene države. Navaja, da tožnik ne more dokazovati direktnega in konkretnega toženkinega manipuliranja z zapustnikom, saj je to z njim počela na štiri oči. Dokazi so v tem primeru lahko samo posredni. Poleg tega je izvedenka E. E., ki je opravila osebni pregled zapustnika in ima zaradi tega pred izvedencem D. D. prednost neposredne zaznave, prišla glede sposobnosti razumevanja vsebine oporoke do nasprotnega zaključka. Ugotovitev izvedenca D. D., da je zapustnik v trenutku testiranja vedel o zgodovini razpolaganja s svojo lastnino, je v nasprotju z objektivno spisovno dokumentacijo, ki se nanaša na pravne posle. Nadalje sta izvedenec in sodišče pri ugotovitvi, da ni prepričljivih dokazov, da je zapustnik v času pisanja oporoke to pisal pod prisilo, uporabila napačen pravni standard, saj je breme dokazovanja zapustnikove razsodnosti, odsotnosti manipulacije, sile in grožnje v trenutku pisanja oporoke na toženkini strani, kot to pozna Velika Britanija. Osnovno pravno načelo je, da dejstva dokazuje tisti, ki jih ima pod nadzorom in v posesti, sodišče pa je dolžno pravo razlagati in uporabljati v skladu z načelom učinkovitosti in zaščite ranljivega posameznika pri izvajanju družinskega nasilja. V konkretnem primeru je sodišče tožniku postavilo previsoko dokazno breme. Sodišče je tudi arbitrarno razlagalo pravni standard razsodnosti kot elementa oporočne sposobnosti in v tem delu ni mogoče ločiti poslovne sposobnosti od razsodnosti. Ker sodišče še vedno ni izvedlo dokazov s pridobitvijo izvedenskega mnenja s področja psihiatrije, je bila zavrnitev dokaza s postavitvijo Medicinske fakultete X. napačna in nezakonita. Tožnik v pritožbah predlaga, da sodišče sodbo in dopolnilno sodbo spremeni tako, da ugotovi toženkino dedno nevrednost in razveljavi zapustnikovo lastnoročno oporoko z dne 15. 1. 2012 ter spremeni odločitev o stroških, podrejeno, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje z napotilom, da pridobi še izvedensko mnenje Medicinske fakultete X. 4. Toženka v odgovorih predlaga zavrnitev pritožb. 5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje pred izdajo sodbe z dne 20. 11. 2019, s katero je odločilo o zahtevku glede toženkine dedne nevrednosti, v celoti izpeljalo dokazni postopek, na tožnikov predlog pa je 26. 2. 2020 izdalo dopolnilno sodbo, s katero je odločilo o zahtevku za razveljavitev oporoke z dne 15. 1. 2012. Pritožbeno sodišče je zato pritožbene navedbe v pritožbah, ne glede na to, da sta bili vloženi na različna datuma, upoštevalo kot celoto.

7. Sodišče prve stopnje je v tem postopku odločalo o tožnikovih zahtevkih, ki se nanašata na ugotovitev toženkine dedne nevrednosti in razveljavitev oporoke z dne 15. 1. 2012 (B66) glede denarnih prihrankov, ki se nahajajo v Republiki Sloveniji, v preostalem delu (za premično in nepremično premoženje, ki se nahaja v Republiki Hrvaški) je opravljena dejanja razveljavilo in tožbo zavrglo, vse skladno s sklepom z dne 14. 2. 2019 (list. št. 155), ki je pravnomočen. Odločitve sodišča glede obsega obravnavanja tožnikovega zahtevka pred slovenskim sodiščem in mednarodne litispendence (ni sporno, da v zvezi z oporokama teče sodni postopek tudi v Republiki Hrvaški) pritožbeno niso sporne.

8. Pritrditi gre sodišču prve stopnje,2 da so tožnikove tožbene trditve glede toženkinih ravnanj v pretežni meri pavšalne ter mestoma v nasprotju same s seboj. A je iz njegove trditvene podlage pravilno razbralo, da uveljavlja toženkino dedno nevrednost, ker trdi, da si je s kombinacijo pritiskov (sile) in manipulativne sugestije (zvijače) od zapustnika (očeta pravdnih strank), ki je bil dementen, prisvojila njegovo premoženje v škodo tožnikovega dednega deleža. Očita ji tudi zanemarjanje zapustnika in v težki bolezenski situaciji njegovo namestitev v neogrevano in vlažno hišo v F. (prim. tožnikove trditve list. št. 14 in 108). V zvezi s tu sporno oporoko pa zatrjuje zapustnikovo oporočno nesposobnost ter toženkin vpliv (sila in zvijača) na zapustnika pri pisanju oporoke. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da zatrjevani dejanski stan ustreza določilom 2. točke (sila, grožnja ali zvijača pri pisanju oporoke) in 4. točke (preživljanje zapustnika) 126. člena ZD ter 59. člena (oporočna sposobnost) in 60. člena (razveljavitev oporoke zaradi grožnje ali sile, zvijače ali zmote) ZD.

9. Sodišče prve stopnje je v sodbi3 pravilno navedlo, da gre pri dedni nevrednosti tistega, ki zapustniku ni nudil nujne pomoči, za pravni standard ter je v konkretni zadevi ugotovilo, da toženki navedene opustitve ni mogoče očitati ter da je bila njena skrb za pokojnega očeta zgledna, saj je za njega, ko je bil v zadnjem obdobju svojega življenja bolan, skrbela, ga vozila zdravnikom, z njim preživljala čas, ga vozila v F., kjer je živel v hiši. Ko ni bila z njim, mu je na podlagi pogodb priskrbela gospodinje, ki so skrbele zanj ter ga zaradi bolezni v zadnjem obdobju njegovega življenja, ko ni več mogel hoditi po stopnicah, premestila v dom starejših občanov.4 Sodišče je nadalje ugotovilo, da tožnik ni uspel dokazati, da je toženka s silo in zvijačo vplivala na očeta, ter da niti ni zatrjeval na kakšen način naj bi to storila. Zato nista podana pogoja po 2. in 4. točki 126. člena ZD ter toženkine dedne nevrednosti ni ugotovilo.5 Z dopolnilno sodbo je v dokazni oceni6 najprej ugotovilo, da ni podan razveljavitveni razlog po 60. členu ZD ter se je pri tem sklicevalo na obrazložitev v sodbi, da tožnik zatrjeval niti dokazal, kako in na kakšen način naj bi toženka vplivala na očeta pri pisanju oporoke z dne 15. 1. 2012. Na podlagi dokaznega postopka, v katerem je izvedencu psihiatrične stroke dr. D. D. naložilo, da se izreče o izvedenskem psihiatričnem mnenju, ki ga je naredila dr. E. E. v postopku pred sodiščem v Y., ter o obsežni medicinski dokumentaciji, ki sta jo predložili pravdni stranki, je sodišče ugotovilo, da je bil zapustnik ob pisanju oporoke oporočno sposoben, zato je tudi tožnikov zahtevek, da se oporoka razveljavi, zavrnilo.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta dokazni oceni sodišča prve stopnje v sodbi in dopolnilni sodbi jasni, prepričljivi, konsistentni in skladni z metodološkim napotilom iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter ju v izogib ponavljanju v celoti sprejema in potrjuje, v nadaljevanju pa se izreka do tožnikovih pritožbenih navedb.

Pritožba zoper sodbo

11. S pritožbo zoper sodbo tožnik ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka za očeta v zadnjem obdobju njegovega življenja, ko je bil bolan, zgledno skrbela, ga je vodila k zdravnikom, s pogodbami najela gospodinje, ki so za njega skrbele, se vozila vsak vikend k njemu v F., več dni poleti preživela z njim, ter ga je, ko več ni mogel hoditi po stopnicah, namestila v dom starejših občanov. Ponavlja pa svoje trditve iz postopka na prvi stopnji, da je toženka nevredna dedovanja, ker je javnim inštitucijam in njemu zamolčala, da ima oče demenco, ker je zaradi navedene diagnoze na njega z manipulacijo (silo, prevaro, zvijačo) vplivala tako, da si je prisvojila njegovo premoženje, ter ker je opustila skrb za njega, saj ga je v težki bolezenski situaciji namestila v neogrevano in vlažno hišo v F. 12. Tožnik v pritožbi najprej izpostavlja, da je sodišče napačno povzelo njegovo izpovedbo ob zaslišanju na naroku 7. 10. 2016, da so mu bili osebni kontakti z zapustnikom onemogočeni. Za odločitev sodišča navedena pritožbena trditev ni relevantna, jo je pa sodišče pravilno povzelo na koncu 17. točke obrazložitve. Pritožbeno sodišče razhajanj v izpovedbi in povzetku sodišča ne najde, pritrjuje pa ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je bila toženka pri očetu predvsem čez vikende, ter bi ga tožnik lahko obiskal ali poklical v vmesnem času, če bi želel. 13. Pritožbena navedba v zvezi z očitkom manipulacije z zapustnikom je prav tako neutemeljena. Če je toženka prepoznala določene elemente demence pri očetu, iz zdravniških potrdil izhaja, da ga je iz tega razloga večkrat peljala k osebni zdravnici in njegovi psihiatrinji, še ne pomeni, da je to obrnila sebi v prid tako, da je na oče nanjo prenesel vse svoje premoženje. Ni res, da so vsi slovenski in hrvaški izvedenci potrdili, da bi bil oče od 14. 12. 2010 dalje zaradi zdravstvenega stanja demence nesposoben podati svojo voljo in nesposoben ščititi svoje pravice in interese. To je za posojilno pogodbo med tožnikom in zapustnikom, s katero je tožnik ustanovil hipoteko na hiši v F., res ugotovila izvedenka dr. E. E. v svojem mnenju (A13). V tem postopku pa izvedenec psihiatrične stroke dr. D. D. ni imel naloge ugotavljati, ali je bil zapustnik poslovno sposoben ob sklepanju pravnih poslov, ampak je ugotavljal njegovo oporočno sposobnost. Ob ugotovitvah izvedenca D. D. je neutemeljena, pa tudi pavšalna pritožbena navedba, da je sodišče dalo premalo poudarka na dejstvo visoke sugestibilnosti dementnih posameznikov. Pritožbeno sodišče dodaja, da ugotovljeni določeni elementi demence pri zapustniku še ne pomenijo, da je prišlo do prisvajanja premoženja s strani toženke in ekonomskega nasilja nad njim.

14. Pritožbeno navedbo, da toženka v sodni spis hrvaškega sodišča ni predložila izvensodnega izvedenskega mnenja dr. B. B. iz februarja 2011, niti ni predočila hrvaškemu sodišču, da ima oče postavljeno diagnozo demence, je treba razumeti skladno s tožnikovo trditveno podlago, da se je s tem huje pregrešila nad zapustnikom. A to ne drži in njeno ravnanje ni imelo nobenih negativnih posledic, saj je bila v postopku pred hrvaškim sodiščem postavljena sodna izvedenka psihiatrinja E. E. Zato je tudi ta pritožbena navedba neutemeljena.

15. Pritožbena navedba glede odnosov med tožnikom in zapustnikom za ta postopek ni relevantna. Sodišče prve stopnje je tožniku pravilno pojasnilo, da bi z očetom lahko stopil v stik, če bi želel. Zakaj bi morala toženka tožniku, ki se očetu ni javljal in za njega ni skrbel, sporočiti, da mu je bila diagnosticirana demenca (če mu je bila in kdaj), pa v pritožbi ni pojasnjeno. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi morala toženka sprožiti postopek za odvzem poslovne sposobnosti, ki bi omogočil javnopravni nadzor nad ravnanjem in premoženjem zapustnika, saj je v postopku dokazano, da je za očeta zgledno skrbela, tožnik pa ni uspel dokazati, da je njegovo bolezen izkoriščala za manipulacijo ter prisvajanje njegovega premoženja. Poleg tega toženka v odgovoru na pritožbo pravilno navaja, da gre pri pogodbi z dne 24. 12. 2010, ki sta jo sklenila zapustnik in tožnik, za drugačni pravni in dejanski položaj ugotavljanja poslovne sposobnosti in ne za ugotavljanje oporočne sposobnosti.

16. V zvezi z dejanskim stanjem prostorov v zapustnikovi hiši v F. je sodišče povzelo toženkino izpovedbo, da so bili spodnji prostori vlažni, zato oče tam zaradi svojih bolezni ni mogel živeti, živel pa je v zgornjih, suhih prostorih. Tožnik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ter navaja, da je bila vlažna cela hiša, saj je streha puščala in se sklicuje na priložene fotografije (od A68 do A74), ki pa pritožbenemu sodišču ne povedo ničesar, saj ni razvidno, kateri prostori so fotografirani, spodnji ali zgornji, torej v katerih prostorih se je nahajala vlaga. Ne glede na povedano toženki v zvezi z vlažnimi prostori v tej hiši ni mogoče očitati, da je opustila skrb za očeta, saj je sama navedla, da ga je, ko več ni mogel bivati v hiši v F., namestila v dom starejših občanov. Pri tem ne gre spregledati ugotovitve sodišča prve stopnje, da se je oče v svoji hiši v F. na stara leta odlično počutil ter da je želel tam živeti. Odklonil je namreč, da bi živel pri tožniku, kjer je imel pravico bivanja, niti v varovanem stanovanju, ki ga mu je priskrbel tožnik. Živeti pa ni želel niti v bloku pri tožnici. Zato je treba njegovo bivanje v hiši v F. ovrednotiti tudi s tega stališča. 17. Sklenitev serije pogodb zapustnika s toženko, kot navaja pritožba, sama po sebi še ne dokazuje, da je šlo za manipulacijo (zvijačo) in silo. Da je zapustnik oporoke pisal v toženkini prisotnosti, pa je pavšalna, z ničemer dokazana pritožbena navedba, tako da sodišče v tej smeri ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja ter je pravilno uporabilo določbo 126. člena ZD. Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da je šlo v obravnavani zadevi za toženkino psihološko in ekonomsko nasilje nad zapustnikom in ni res, da navedeno izhaja iz izvidov dr. C. C. in iz zapisa v zdravstvenem kartonu splošnega zdravnika zapustnika v začetku avgusta 2012 (A40, A41, B5, B7, B8, B9). Ravno nasprotno, iz medicinske dokumentacije izhaja, da je bil zapustnik ob posameznih dogodkih agresiven do toženke, njuno razmerje pa sta lepo opredelila zapustnikova osebna psihiatrinja dr. F. F., ki je navedla, da na eni strani vidi očeta, ki je letom primerno pozabljiv, ne pa dementen, in želi ostati v svoji hiši do konca dni, na drugi strani pa hiperprotektivno hčerko, ki se boji, da bi se očetu kaj zgodilo in si bo kasneje očitala, zato ga je hotela dati v dom ali hospitalizirati, in izvedenec D. D., ki je pojasnil, da je pri njunem odnosu šlo za dinamiko hčerine pretirane zaskrbljenosti in očetove trmoglavosti. Nič torej ne kaže na družinsko nasilje, zato so neutemeljene tudi vse nadaljnje navedbe glede varovanja zapustnikovih pravic skladno z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Zadnja pritožbena navedba, da se tožnik ne strinja z razlago sodišča, da je treba 4. točko 126. člena ZD razlagati restriktivno, pa je nebistvena, saj sodišče ni ugotovilo kršitve dolžnostnega ravnanja oziroma nudenja pomoči zapustniku s strani toženke, nasprotno, pravilno je ugotovilo, da je zanj zgledno skrbela.

Pritožba zoper dopolnilno sodbo

18. V pritožbi povzete trditve izvedenca (II. točka) so deloma protispisne, nekorektne in izvzete iz konteksta. Tako izvedenec ni postavil trditve, da je bil zapustnik poslovno nesposoben, je pa ugotovil, da je pri njemu šlo za postopen upad psihičnih sposobnosti v obdobju od 2010 vse do začetka leta 2013, ko se je psihični upad očitno poglobil. Izvedenec je nadalje ugotovil, da je bil zapustnik lahko zaradi svojega stanja lahka tarča za izsiljevanje in manipulacije, a je dodal, da nikakor ne bi mogel v takem stanju zapisati celostranskega dokumenta, ne da bi bili odkloni v njegovem razmišljanju vidni tako v rokopisu kot v vsebini teksta. Izvedenec ni bil pristojen ugotavljati, ali je oporoko narekovala, ali kakorkoli drugače na zapustnika vplivala toženka, saj je to dokazna ocena, ki jo je moralo narediti sodišče. Da je bila toženka ob sestavi oporoke nedvomno prisotna, pa je pritožbena trditev, ki v postopku na prvi stopnji ni bila dokazana.

19. Polemiziranje z izvedencem D. D., ali je postavitev diagnoze pomembna, ter da gre za napačno uporabljen pravni standard, je neutemeljeno, saj je izvedenec strokovno utemeljil, sodišče prve stopnje pa pravilno povzelo, da diagnoza sama po sebi še ne opredeljuje konkretnih psihičnih sposobnost. Kot je zapisal izvedenec, je razpredanje ali gre za blago kognitivno motnjo ali demenco ob razpoložljivih podatkih za ugotavljanje oporočne sposobnosti nepotrebno. Protispisne in nedokazane so pritožbene navedbe, da je bil zapustnik, tudi če je bil zdravljen s psihotropnimi zdravili (pri čemer pritožba ne obrazloži, s katerimi in kakšna vrsta zdravil je to), pod nadzorom in v neprostovoljni namestitvi. V tuji sodni praksi, ki jo pritožba citira, gre očitno za prisilno namestitev v zavod in prisilno zdravljenje, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo, niti tožnik takšnih trditev ni podal. Tudi ni res, da je slovenska sodna praksa vprašanje oporočne sposobnosti vezala zgolj na postavljeno diagnozo demence, saj so bili v tovrstnih postopkih vselej postavljeni izvedenci psihiatrične stroke, ki so kljub diagnozi demence ugotavljali oporočno sposobnost, v primeru sklepanja pravnih poslov pa poslovno sposobnost posameznika.7 Nemška sodna praksa v zvezi z obstojem lucidnih intervalov pa za slovensko sodišče ni obvezna.

20. Zmotno je pritožbeno tolmačenje, da je šlo pri izdelavi izvedenskega mnenja s strani psihiatra dr. D. D. za grafološko analizo. Izvedenec, ki je, kot izhaja iz podatkov spisa, zdravnik psihiater, je izdelal izvid in mnenje o duševnem stanju zapustnika in je treba njegove ugotovitve v zvezi z analizo motorike pri pisanju oporoke upoštevati v tej smeri. Kakšen odnos je imel tožnik z zapustnikom v preteklih letih, za obravnavano zadevo ni relevantno. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da tožnik ne more dokazovati direktnega in konkretnega manipuliranja toženke z zapustnikom, saj je to počela brez prič na štiri oči. V zvezi s tem gre poudariti, da če se zaradi dejanskih okoliščin stranke znajdejo v dokazni stiski, sodišče pa v spoznavni krizi, mora dokazna ocena skladno z metodološkim napotilom iz 8. člena ZPP vsebovati primerjavo neposredno in posredno izvedenih dokazov, saj je tudi iz posrednih dokazov mogoče ugotoviti dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je metodološko napotilo v celoti upoštevalo, saj je s primerjavo vseh izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da tožnik manipulacije in nasilja nad zapustnikom s toženkine strani ni uspel dokazati.

21. Protispisne so pritožbene trditve, da je izvedenka E. E. pred hrvaškim sodiščem ugotavljala sposobnost razumevanja vsebine oporoke, saj je mnenje izdelala zaradi sposobnosti razumevanja sklenitve pogodbe med tožnikom in zapustnikom. Neutemeljene so tudi navedbe, da bi sodišče moralo izvedenki E. E. dati prednost pred izvedencem D. D. zaradi neposredne zaznave, glede na to, da je izvedencu D. D. naložilo preučitev izvedenskega mnenja izvedenke E. E. in primerjavo njenih ugotovitev z ugotovitvami v medicinskih izvidih, predloženih v tem postopku. Pritožbena navedba, da je ugotovitev izvedenca, da je zapustnik v trenutku testiranja vedel o zgodovini razpolaganja s svojo lastnino, v nasprotju z objektivno spisovno dokumentacijo, ki se nanaša na pravne posle, je neutemeljena in protispisna, saj je izvedenec ugotovil, da je zapustnik vedel, kako je svoje premoženje odsvojil. Ni videti razloga, zakaj sodišče izvedencu v tem delu ne bi sledilo, saj je svojo ugotovitev oprl na zapise izvedenke E. E., ki je z zapustnikom opravila razgovor.8

22. Pritožba v zvezi z dokaznim standardom ne pojasni, kako naj bi toženka dokazovala, da z zapustnikom ni manipulirala, nad njim ni izvajala nasilja ter ga ni prisilila v pisanje oporoke, saj ji negativnega dokaznega bremena ni mogoče naložiti. Skladno s 7. členom ZPP mora stranka, ki določeno dejstvo zatrjuje, tega tudi dokazati. Sposobnost za razsojanje in s tem oporočna sposobnost je po izkušnji pravilo, zato mora tisti, ki trdi, da zapustnik ni bil razsoden glede izjave poslednje volje, svojo trditev dokazati.9 Sodna praksa Velike Britanije, na katero se pritožba sklicuje, za slovensko sodišče ni obvezna. Tožnik se v pritožbi zavzema za znižanje dokaznega bremena, a konkretno ne pojasni, do katerih dejstev in dokazov, ki naj bi jih toženka namenoma zadrževala v svojem ozkem krogu, ni imel dostopa. Ponovno pritožbeno sklicevanje na zasebnost zapustnika in toženke (na štiri oči) v zvezi z dokaznim postopkom pa je neutemeljeno, kar je pritožbeno sodišče obrazložilo zgoraj v 20. točki.

23. Tudi zadnji pritožbeni ugovor ni utemeljen, in sicer, da je sodišče arbitrarno razlagalo pravni standard razsodnosti kot elementa oporočne sposobnosti. Da je razsodnost pogoj oporočne sposobnosti, predpisuje zakon v 59. členu ZD, ki je kogentne narave. Pravna teorija je zavzela stališče, da odvzem poslovne sposobnosti sam po sebi ne pomeni, da je zapustnik oporočno nesposoben (ni domneve oporočne nesposobnosti). Odločilno je dejansko stanje njegovega razuma in volje v času, ko je podal izjavo poslednje volje, torej ali je bil v tem času razsoden ali nerazsoden glede na to izjavo. Tudi, če je bila zapustniku odvzeta poslovna sposobnost zaradi duševne bolezni, se ne domneva, da je bil nerazsoden. Zato tistemu, ki je tak zapustnik podal izjavo poslednje volje v stanju razsodnosti zaradi svetlega trenutka (lucidum intervallum), ni treba te trditve dokazati, ker mora nasprotnik dokazati, da je bil zapustnik nerazsoden.10 Pomemben je torej trenutek nunkupacije in dejansko duševno stanje zapustnika v času, ko je testiral. Osnovno vodilo pri oporočnem dedovanju je namreč ohranitev zapustnike volje, sodišče pa mora upoštevati še naslednje: razsodnost, ki se zahteva za oporočno sposobnost, se ocenjuje z blažjimi merili kot razsodnost, ki je potrebna za poslovno sposobnost.11 V obravnavani zadevi je bilo s strani izvedenca ugotovljeno, da je bilo pri zapustniku zaznati postopen upad kognitivnih sposobnosti, a je bil v času sestave tu sporne oporoke sposoben izraziti svojo resnično voljo.

24. Pritožbeno sodišče sklepno ugotavlja, da sta sodba in dopolnilna sodba sodišča prve stopnje pravilni v dejanskem in pravnem pogledu. Pri tem sodišče ni storilo očitanih postopkovnih kršitev, niti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je tožnikovi pritožbi zavrnilo in izpodbijani sodbo in dopolnilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

1 Kljub temu, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo prisvajanja zapustnikovega premoženja s toženkine strani, tožnik v pritožbi na več mestih uporablja za toženko lahko žaljiv izraz – plenjenje premoženja. 2 15. točka obrazložitve sodbe. 3 Od 13. točke obrazložitve sodbe dalje. 4 17. točka obrazložitve sodbe. 5 18. točka obrazložitve sodbe. 6 Od 12. točke obrazložitve dopolnilne sodbe dalje. 7 Prim. VSL sodba in sklep I Cp 2079/2019, II Cp 1518/2019, I Cp 567/2018 in II Cp 1402/2019. 8 25. točka obrazložitve dopolnilne sodbe. 9 Prim. Dedno pravo, Karel Zupančič, Viktorija Žnidaršič Skubic, tretja spremenjena in dopolnjena izdaja, Uradni list RS, Ljubljana 2009, str. 116. 10 Prav tam, str. 116, 117. 11 Karel Zupančič: Dedovanje z uvodnimi pojasnili, 7. izdaja, 2002, str. 66.