Jedro

Tožnici kot vodilni delavki pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, temveč je bila le realizirana na tak dopusten način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 840,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna za obdobje od marca 2004 do decembra 2019 tožnici obračunati mesečne bruto razlike v plači, ki izhajajo iz I/1. točke izreka sodbe, ter ji po odvodu dajatev plačati neto zneske z obrestmi. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za obračun odpravnine v bruto znesku 15.517,65 EUR in po odvodu dajatev plačilo neto zneska z obrestmi (I/2. točka izreka). Tožnici je naložilo, da toženki povrne odmerjene stroške postopka (II. točka izreka).

2.Tožnica se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov zoper I/1. točko izreka sodbe v delu, ki se nanaša na čas od decembra 2016 dalje, ter zoper I/2. in II. točko izreka. Uveljavlja kršitev 8. člena ZPP, 22., 23. in 25. člena URS ter 6. člena EKČP, ker sodišče ni ustrezno obrazložilo dokazne ocene. Ni pojasnilo, zakaj toženki ni naložilo predložitve obračunov o sestavi plače delavcev v X. tarifnem razredu. Napačno je zaključilo, da je bila tožnica vodilna delavka. V zvezi s tem se ni opredelilo do listin oziroma do 3. člena pogodb o zaposlitvi, izpovedi prič, na katere se je sklicevalo, pa se med seboj razlikujejo. Tožnica je bila pooblaščena le za opravljanje poslov, ki so spadali v redno poslovanje, ni pa imela pooblastil poslovodne osebe ali prokurista. Toženka jo je zavedla, saj bi morala z njo skleniti navadno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Dodatki so lahko kvečjemu del mesečne bruto plače in ne del osnovne bruto plače. Sodišče je prezrlo, da se je fiksni mesečni znesek, ki je bil določen v tožničinih pogodbah o zaposlitvi, nanašal na osnovno mesečno bruto plačo. Tožnica ni dala soglasja za vključenost dodatka v mesečno bruto plačo in tudi sicer ji tega ni nihče pojasnil. Ni dopustno izključevanje pravic, ki ji pripadajo po zakonu oziroma podjetniški kolektivni pogodbi. V nobenem splošnem aktu niti v tožničinih plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo. Dogovorjena fiksna mesečna plača ni vsako leto naraščala za 0,5 %, kolikor je znašal na letni ravni dodatek za stalnost. Sodišče glede vključenosti dodatka v mesečno bruto plačo ni prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo A. A., B. B., C. C. in D. D. Ni se opredelilo do izpovedb E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. Ker utemeljeno vtožuje plačilo dodatka za stalnost, ji pripada tudi razlika v odpravnini. Priglaša stroške pritožbe.

3.Toženka v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje njenim navedbam, predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6.Tožnica zahteva plačilo dodatka za stalnost (v pritožbi le še za nezastarane terjatve od decembra 2016 dalje) in plačilo razlike v odpravnini.

7.Neutemeljene so pritožbene navedbe o kršitvi 8. člena ZPP, 22., 23. in 25. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji) ter 6. člena EKČP, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo ustrezno dokazne ocene. Iz prvostopenjske obrazložitve izhajajo ustrezni razlogi tako dejanske kot pravne narave, zaradi katerih je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek. Izvedene dokaze je ovrednotilo tako posamično kot z vidika vseh skupaj, njihovo oceno pa strnilo v pravilne dokazne zaključke. V okviru razlogov se je ustrezno opredelilo tudi do ključnih listin.

8.Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi 22. člena URS, ker naj bi sodišče prve stopnje ne obrazložilo, zakaj toženki ni naložilo predložitve (domnevnih) obračunov o sestavi plače delavcev v X. tarifnem razredu. Do tega tožničinega dokaznega predloga se je opredelilo v 4. točki prvostopenjske sodbe. Nepotrebnost dokaznega predloga je pravilno obrazložilo z utemeljitvijo, da je sestavine plače tožnice (ki je spadala v X. tarifni razred) ugotovilo že na podlagi njenih pogodb o zaposlitvi in dejanskih obračunov plač.

9.Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je bila tožnica v celotnem obdobju, na katerega se nanaša tožba, pri toženki zaposlena kot vodilna delavka (74. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). Ta zaključek je ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pravilno ga je utemeljilo z ugotovitvijo, da je bila po vseh pogodbah o zaposlitvi za določen čas, ki jih je sklenila s toženko od 1. 2. 2004 dalje, kot direktorica zadolžena za vodenje poslov v organizacijski enoti (ta se je v obdobju, na katerega se nanaša nezastarani del zahtevka, imenovala J.). Obstoja statusa vodilne delavke ne izpodbije v pritožbi izpostavljeno določilo 3. člena pogodb o zaposlitvi, v skladu s katerim tožnica ni smela brez posebne pooblastitve za vsak posamezen primer prevzeti menične obveznosti, skleniti pogodbe o poroštvu, poravnavi, odtujitvi ali obremenitvi nepremičnine, se spustiti v spor ali skleniti arbitražni sporazum, in se brez povračila odpovedati pravici. Tožnica namreč ni trdila (in konkretizirala), da je to določilo v praksi dejansko kakorkoli okrnilo njeno vodenje poslov v OE v smislu 74. člena ZDR-1. Nasprotno, v pritožbi ponavlja prvostopenjsko trditev, da je bila pooblaščena za opravljanje poslov, ki so spadali v redno poslovanje, konkretno za opravljanje poslov v okviru dejavnosti področja, ki ga je vodila, to pa zgolj potrjuje pravilnost izpodbijanega prvostopenjskega zaključka. Da je bila vodilna delavka, je sodišče prve stopnje dodatno podkrepilo s sklicevanjem na tovrstne izpovedi več prič. Navedbe, da naj bi se te izpovedi med seboj razlikovale, pritožba ne konkretizira. Navaja le, da je C. C. na enem mestu izpovedal, da je bila vodilna delavka, na drugem mestu pa, da je opravljala delo kot funkcionarka, vendar navedeno po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni nasprotja v izpovedi. Iz preostale izjave C. C. namreč jasno izhaja, da je imel s funkcionarjem v mislih zaposlene, ki so imeli sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi umestitve v X. tarifni razred. Prav tako neutemeljeno je pritožbeno zatrjevanje, da je toženka zavedla tožnico, ker bi morala z njo skleniti "navadno" pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, v tem sporu, ki se nanaša na plačilo denarne terjatve, tožnica ne more doseči spremembe vsebine sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Ker s toženko ni sklenila pogodb o zaposlitvi na podlagi 73. člena ZDR-1, je zmotno tudi pritožbeno sklicevanje, da tožnica ni imela posebnih pooblastil, ki so pridržana poslovodni osebi ali prokuristu.

10.Sodišče prve stopnje je (tudi) za obdobje od decembra 2016 dalje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost, ki je bil določen v toženkini podjetniški kolektivni pogodbi. Presodilo je, da je izplačala tožnici plačo v dogovorjeni višini, v katero je bil dodatek za stalnost že vključen, s tem načinom izplačila plače pa tudi ni bilo poseženo v minimum tožničinih pravic, določenih z zakonom ali kolektivno pogodbo (32. člen ZDR-1). Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, na katere je sodišče prve stopnje oprlo to presojo, in jih po nepotrebnem ne ponavlja.

11.S sklicevanjem na 126. člen ZDR-1 pritožba poudarja, da so dodatki lahko del mesečne bruto plače in ne del osnovne bruto plače. Pri tem zmotno očita, da je sodišče prve stopnje prezrlo, da se je fiksni mesečni znesek, ki je bil določen v tožničinih pogodbah o zaposlitvi, nanašal na osnovno mesečno bruto plačo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo plačilo za delo v vsakokratni pogodbi o zaposlitvi dogovorjeno tako, da je tožnica za svoje delo v primeru realizacije sprejetih obveznosti in odgovornosti upravičena do fiksnega mesečnega plačila v konkretiziranem bruto znesku. Ta znesek torej že v sami pogodbeni določbi ni bil poimenovan kot osnovna bruto plača. Upoštevaje izpovedi A. A., B. B., C. C. in D. D. je prvostopenjsko sodišče pravilno zaključilo, da je v pogodbah o zaposlitvi določena bruto plača temeljila na neto prejemku, dogovorjenem s tožnico, ki je vključeval tudi dodatek za stalnost. Pritožbeno sodišče tako soglaša, da je bil dodatek za stalnost del mesečne bruto plače tožnice, in ne del njene osnovne bruto plače.

12.V pogodbah o zaposlitvi, ki jih je sklenila tožnica kot vodilna delavka, je bilo določeno, da je upravičena do dodatka za skupno delovno dobo (o čemer med strankama ni spora), ni pa upravičena do drugih dodatkov k plači. S sklicevanjem na 32. člen ZDR-1 pritožba navaja, da ni dopustno izključevanje pravic, ki pripadajo tožnici po zakonu oziroma podjetniški kolektivni pogodbi. Pritožbena navedba ni utemeljena. Tožnici kot vodilni delavki pravica do dodatka za stalnost ni bila nezakonito odvzeta, kot to zmotno zatrjuje pritožba, temveč je bila le realizirana na tak dopusten način, da je bil dodatek vključen v fiksno dogovorjeni mesečni bruto znesek plače.1 Tega dejstva ne more spremeniti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da v nobenem splošnem aktu toženke niti v tožničinih plačilnih listah in pogodbah o zaposlitvi ni bilo izrecno navedeno, da je dodatek za stalnost vključen v mesečno bruto plačo.

13.Pritožba zmotno očita, da sodišče prve stopnje glede vključenosti dodatka v mesečno bruto plačo ni prepričljivo obrazložilo, zakaj je verjelo izpovedbam A. A., B. B., C. C. in D. D. Ključne dele izpovedi teh prič je pravilno dokazno ovrednotilo in zaključilo, da potrjujejo toženkino trditev o vključenosti dodatka za stalnost v dogovorjeno mesečno bruto plačo tožnice, ki je kot vodilna delavka spadala v X. tarifni razred in iz tega naslova uživala tudi številne druge bonitete.

14.Ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedb E. E., F. F., G. G., H. H. in I. I. Kot je obrazložilo, iz njihovih izpovedi skladno izhaja, da so bile plače z razvrstitvijo v X. tarifni razred višje od tistih, ki so bile določene v tarifni prilogi podjetniške kolektivne pogodbe. Kljub ugotovitvi, da so priče, ki jih je predlagala tožnica, skladno izpovedale, da niso sklenile dogovora o vključitvi dodatka za stalnost v plačo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da vsi izvedeni dokazi v tem sporu narekujejo zaključek, da je pri tožnici ta dodatek bil vključen v mesečno bruto plačo. Pri tem je pravilno upoštevalo, da so bile lahko pogodbe o zaposlitvi ostalih zaposlenih drugačne od tožničinih (kar je npr. ugotovilo za E. E. in H. H.).

15.V 21. točki izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ni brez obrazložitve zapisalo, da na odločitev ne morejo vplivati izpovedi F. F., E. E. in H. H., kot to zmotno očita pritožba. To ugotovitev je sodišče izrecno navezalo na njihove izpovedi o tem, da se je v letu 2019 po nastopu novega lastnika in podpisu novih pogodb o zaposlitvi (zaradi reorganizacije) spremenilo izplačevanje dodatka za stalnost. Pritožbeno sodišče soglaša, da gre za okoliščine, ki se ne nanašajo na pogodbe o zaposlitvi, na katerih temelji ta spor, zato za presojo tožbenega zahtevka niso pomembne.

16.Pritožba neutemeljeno navaja, da tožnica ni podala soglasja za vključenost dodatka v mesečno bruto plačo in da ji tega tudi sicer ni nihče pojasnil. Sodišče prve stopnje je ta ugovor pravilno ovrglo z obrazložitvijo, da je pogodbe o zaposlitvi za določen čas podpisala, zoper njih ni ugovarjala (niti jih ni sodno izpodbijala), v njih je bila plača jasno določena, na plačilnih listah dodatek za stalnost ni bil posebej prikazan (zapis 0 %) ... Poleg tega iz izpovedi C. C. (ki je sklenil s tožnico prvo pogodbo o zaposlitvi za določen čas) izhaja, da je vsakemu zaposlenemu predstavil, kakšna je njegova plača oziroma kako je sestavljena, in se z vsakim dogovoril.

17.Neuspešna je pritožbena navedba, da sodišče ni obrazložilo, zakaj ni upoštevalo, da so bile navedbe H. H. in E. E. podprte z e‑korespondenco slednje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnica s to e‑korespondenco prvenstveno utemeljevala, zakaj tožbeni zahtevek ni zastaral, kar pa ni predmet pritožbenega preizkusa glede na vsebino pritožbe, ki delne zavrnitve zahtevka zaradi zastaranja ne izpodbija. Tudi sicer vsebina omenjene e‑korespondence ni v ničemer konkretno vezana na obravnavan tožničin primer.

18.Pritožbena navedba, da dogovorjena fiksna mesečna plača ni vsako leto naraščala za 0,5 %, kolikor je po podjetniški kolektivni pogodbi znašal na letni ravni dodatek za stalnost, ne vpliva na drugačno presojo spora oziroma ne dokazuje tožničinega prikrajšanja. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da je kot vodilna delavka spadala v X. tarifni razred, v katerem se plača ni določala po tarifnem razredu, ki ga ureja podjetniška kolektivna pogodba, temveč individualno (kar je omogočalo višje plače). Sicer pa je sodišče prve stopnje napravilo tudi primerjalni izračun in ugotovilo, da je v primeru, če se izhaja iz sistema podjetniške kolektivne pogodbe in se na najvišjo osnovno plačo v IX. tarifnem razredu tožnici obračuna dodatek za stalnost v maksimalnem pripadajočem ji odstotku, ta v okviru dogovorjene fiksne mesečne plače (X. tarifnega razreda) prejemala 524,11 EUR višji znesek.

19.Pritožba izpostavlja prvostopenjsko povzemanje izpovedi C. C. in A. A., da so bile plače po individualnih pogodbah, ki so jih sklepali z direktorji, bistveno ugodnejše, ker so za tovrstna delovna mesta pridobivali kader tudi "od zunaj"; plače so morale biti višje in vključevati dodatek za stalnost, sicer bi prišlo do prevelikih razlik med tistimi, ki so napredovali na ta delovna mesta znotraj družbe, in tistimi, ki so jih zaposlili s trga. Pritožbeno navedbo, da ta izpoved dokazuje, da je bil tožnici dodatek dejansko odvzet, ne pa vključen v fiksno mesečno bruto plačo, ovrže že predhodna obrazložitev pritožbenega sodišča. Tudi sicer pa je A. A. pojasnila, da so bile plače tistih, ki so prišli "od zunaj", nekoliko nižje.

20.Ker tožbeni zahtevek za plačilo dodatka za stalnost ni utemeljen, je napačno tudi pritožbeno zavzemanje za plačilo razlike v odpravnini, ki jo je tožnica utemeljevala s sklicevanjem, da bi bila osnova za odmero višja, če bi bil v njej upoštevan vtoževani dodatek za stalnost.

21.Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

22.Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama s tem nastale stroške, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Za to vlogo upoštevajoč Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji) in vrednost v pritožbi izpodbijanega spornega predmeta (58.548,67 EUR) toženki pripada 1.125 točk (tar. št. 16/4 OT), materialni stroški v višini 21,25 točk (11. člen OT), skupaj 1.146,25 točk, kar glede na vrednost točke (0,60 EUR) znaša 687,75 EUR. Pripada ji tudi 22 % DDV (12. člen OT) v znesku 151,30 EUR. Skupni znesek vseh priznanih stroškov znaša 840,00 EUR.

-------------------------------

1Prim. VIII Ips 10/2013.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 32, 73, 74, 126

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.