Jedro

Predmet izpolnitvenega ravnanja preživljanca na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je dajatev. Stvari in premoženjske pravice kot predmet te dajatve morajo obstajati v trenutku sklenitve pogodbe in morajo biti v njej določene ali vsaj določljive.

Če preživljanec kljub prepovedi razpolaga s svojim premoženjem in ga prenese na drugega ali obremeni, je ta prenos veljaven. Sama prepoved razpolaganja ne vpliva na veljavnost pravnega posla, s katerim se razpolaga. Preživljanec je zaradi neizpolnitve svoje obveznosti dolžan preživljalcu povrniti škodo, ki mu je zaradi tega nastala(1). Pri tem je pripomniti, da slednje ne more zahtevati kar od tistega, v korist katerega je bilo razpolaganje opravljeno(2).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem zavrnilnem delu ter v odločitvi o pravdnih stroških (II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem I. E., umrlem dne 17. 2. 2010, ne spada premično premoženje: delovni in kmetijski stroji, pripadajoči k stanovanjski hiši na naslovu M. 138, M., in denarna sredstva pri NKBM d.d. na računu številka 04112- v znesku 997,63 EUR, na računu številka 04101- v znesku 0,98 EUR ter na računu številka 04101- v znesku 1,65 EUR, ker je na osnovi dne 9. 7. 2008 sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju med tožnikom in zapustnikom I. E. v notarskem zapisu pri notarju B. K. to našteto premoženje last tožnika (I. točka izreka). V II. točki izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek v preostalem delu, v katerem je tožnik terjal ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem I. E. ne spada premično premoženje: pohištvo, inventar, oprema, nahajajoče se v stanovanjski hiši na naslovu M. 138, M., in denarna sredstva pri NKBM d.d. na zgoraj prvo navedenem računu v znesku 19.211,84 EUR in na drugo navedenem računu v znesku 3.752,35 EUR, 116 delnic z oznako KBMR na podrobneje navedenem računu pri KDD d.d. ter osebni avto znamke Audi A3 z v izreku opredeljeno registrsko številko, ker je na osnovi zgoraj izpostavljene pogodbe o dosmrtnem preživljanju med tožnikom in zapustnikom I. E. to našteto premoženje last tožnika. Hkrati je bil zavrnjen tudi dajatveni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku izročiti v gotovini ali nakazati na njegov osebni račun znesek 87.590,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2010 dalje do plačila, kakor tudi, da mu je dolžna povrniti vse pravdne stroške skupaj s pripadki. Tožniku je sodišče prve stopnje še naložilo, da je dolžan toženki v 15 dneh povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 7.621,25 EUR skupaj s pripadki v primeru zamude (III. točka izreka). V nadaljevanju je prvostopno sodišče vrednost ugotovitvenega zahtevka določilo na 43.964,45 EUR, vrednost spornega predmeta pa na 131.554,45 EUR (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del prvostopne sodbe (II. točka izreka) ter zoper odločitev o pravdnih stroških (III. točka izreka) se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Po prepričanju pritožnika naj bi sodišče prve stopnje v novem sojenju zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja denarnih sredstev na računu zapustnika I. E. na dan sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 9. 7. 2008 (v nadaljevanju Pogodba) ter glede razpolaganja s premoženjem zapustnika za časa življenja. Tožnik sicer soglaša z oceno in ugotovitvami prvostopnega sodišča, razen v delu, v katerem le-to ugotavlja višino denarnih sredstev zapustnika na dan sklenitve Pogodbe, kar pritožnik utemeljuje z dokazi, ki so bili izvedeni na glavni obravnavi. Navaja, da mu je ob sklenitvi Pogodbe sedaj pokojni I. E. zaupal, da mu prepušča okoli 80.000,00 EUR, s čimer je tožnik soglašal, kar je potrdil v svoji izpovedbi. Prvostopno sodišče je pridobilo bančne podatke na dan 9. 7. 2008, iz katerih izhaja, da je imel zapustnik na dan sklenitve Pogodbe odprte tri račune s podrobneje navedenimi zneski, vendar je na osnovi teh dokazov po prepričanju pritožnika sprejelo napačni zaključek, da je imel I. E. ob sklenitvi Pogodbe samo denarna sredstva v tej višini. Po mnenju pritožnika namreč izvedeni dokazi utemeljujejo ugotovitev, da je imel pokojni ob sklepanju Pogodbe denarna sredstva v višini 98.633,14 EUR, kar naj bi izhajalo iz prometa in stanja na računu zapustnika (priloga C1), iz katerega je razbrati, da je imel zapustnik na dan 15. 9. 2008(dva meseca po sklenitvi Pogodbe) na svojem računu znesek 65.876,29 EUR, depozit v znesku 29.178,00 EUR ter na varčevalni knjižici znesek 3.578,85 EUR.Gre za sredstva, ki izvirajo iz prihrankov zapustnika pri skladih in so obstajala na dan sklenitve Pogodbe ter so bila v okviru dikcije“ vsi prihranki, nahajajoči se na kateremkoli računu v Republiki Sloveniji ali v tujini“ vanjo tudi zajeta. Navedeno bi moralo prvostopno sodišče ugotoviti tudi ob pravilni uporabi 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) na podlagi ugotovljenega premoženjskega stanja pokojnega, ki je prejemal okoli 1.000,00 EUR pokojnine, kakšnih drugih dohodkov pa ni imel. V okviru pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava graja nepravilnost prvostopnega zaključka, da je bil veljaven prenos sredstev v višini 87.590,00 EUR, ki ga je izvršila toženka iz računa pokojnega nekaj dni pred smrtjo kot pooblaščenka na lasten novo odprti račun, kar je prvostopno sodišče utemeljilo z dobro vero toženke. Pritožnik izpostavlja, da se je pokojni I. E. v točki sedmič Pogodbe, zavezal da s svojim premoženjem ne bo razpolagal v nasprotju z določbami pogodbe, kar je z zgoraj opisanim ravnanjem (razpolaganjem v korist toženke), storjenim v škodo upnika - tožnika - kršil. Prenesena denarna sredstva na račun toženke lahko po mnenju pritožnika predstavljajo le darilo ali samovoljno ravnanje toženke. Če je šlo za darilo, bi moralo prvostopno sodišče uporabiti 256. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki dobrovernost pri neodplačnih poslih izključuje. Sicer pa zaradi samega načina in poteka prenosa denarnih sredstev med zapustnikom in toženko po mnenju pritožnika ni mogoče govoriti, da je bila toženka v dobri veri, zlasti pa ni bil v dobri veri I. E.. Zato bi moralo prvostopno sodišče ob pravilni uporabi 255. in 256. člena OZ dajatvenemu zahtevku na plačilo 87.590,00 EUR v celoti ugoditi. Pritožnik predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku v celoti. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem delu sodbe ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev procesnih določb. V okviru pravočasnih zatrjevanj pravdnih strank in zanje ponujenih dokazov je bilo pravno relevantno dejansko stanje pravilno in dovolj popolno ugotovljeno, na njegovi podlagi pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

6. V obravnavani zadevi je tožnik svoj tožbeni zahtevek tako v ugotovitvenem delu (da določeno premoženje ne spada v zapuščino po pokojnem I. E.) kot tudi v dajatvenem delu (da mu je toženka dolžna izplačati določen denarni znesek) v celoti utemeljeval na pogodbi o dosmrtnem preživljanju z dne 9. 7. 2008 (Pogodbi), ki jo je tožnik kot preživljalec sklenil s sedaj že pokojnim preživljancem I. E., umrlim dne 17. 2. 2010. V skladu s prvim odstavkom 557. člena OZ se s pogodbo o dosmrtnem preživljanju preživljalec zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti. Predmet izpolnitvenega ravnanja preživljanca na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju je dajatev. Stvari in premoženjske pravice kot predmet te dajatve morajo obstajati v trenutku sklenitve pogodbe in morajo biti v njej določene ali vsaj določljive. V skladu s 103. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je neveljavna pogodba, s katero kdo zapušča svojo zapuščino ali njen del svojemu sopogodbeniku ali komu drugemu.

7. V novem sojenju, na podlagi katerega je bila izdana izpodbijana sodba, je prvostopno sodišče ponovno pravilno povzelo besedilo Pogodbe pod tretjič (v katerem je zajeta dajatev preživljanca), ter ga je tokrat po presoji sodišča druge stopnje tudi pravilno interpretiralo. Upoštevaje vsebino celotnega besedila tega člena Pogodbe je namreč pravilno zaključilo, da je bil skupen namen pogodbenikov nedvomno prenos obstoječega dela premoženja preživljanca, ki ga je imel ob sklenitvi Pogodbe, na tožnika kot preživljalca, s tem da je ta prenos odložen do njegove smrti. Glede na sporni zapis v tem členu Pogodbe, da „preživljanec zapušča po svoji smrti preživljalcu del svojega sedanjega premoženja, in sicer vse nepremičnine premičnine, katere bodo v trenutku smrti v lasti preživljanca“, je prvostopno sodišče utemeljeno zaključilo, da je glede na ostalo besedilo in skupen namen pogodbenikov (drugi odstavek 82. člena OZ) le-tega razumeti tako, da bodo premičnine in nepremičnine kot del sedanjega premoženja, ki se zapušča oz. izroča, tudi v trenutku smrti v lasti preživljanca. Pri tem je pravilno upoštevalo tudi zavezo preživljanca v členu sedmič, da s svojimi nepremičninami in premičninami ter ostalim premoženjem ne bo razpolagal v nasprotju z določbami te pogodbe (kot vse podrobneje izhaja iz obrazložitve prvostopne sodbe v točki 13).

8. V skladu z zgoraj obrazloženim je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo obseg posameznih kategorij premoženja, ki jih je imel sedaj pokojni preživljanec v trenutku sklenitve Pogodbe, saj so zgolj te lahko bile predmet izročitve tožniku na podlagi Pogodbe ob preživljančevi smrti. Spregledalo tudi ni preživljančevega kasnejšega razpolaganja s posameznimi od njih. Pritožnik se v svoji pritožbi ne ukvarja z zavrnjenim delom ugotovitvenega zahtevka iz naslova premičnin in vrednostnih papirjev, za katere je sodišče prve stopnje ugotovilo, da niso bile predmet Pogodbe oz. da ob smrti preživljanca niso prešle na tožnika (pohištvo, inventar, oprema, nahajajoče se v stanovanjski hiši na naslovu M. 138, M., Audi A3, 116 delnic z oznako KBMR). Pritožnik v svoji pritožbi celo izrecno navaja, da „z oceno in ugotovitvami prvostopnega sodišča soglaša“, razen z grajano višino denarnih sredstev zapustnika. Zato sodišče druge stopnje s tem v zvezi v izogib ponavljanju v celoti povzema prvostopno odločitev (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 16 -19, 20 in 23). Uradni preizkus, ki ga je sodišče druge stopnje v tem obsegu opravilo ob odsotnosti izrecne pritožbene graje, namreč ni pokazal po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev.

9. Glede na zgoraj obrazloženo pravilno materialnopravno izhodišče je neutemeljena tudi pritožbena graja zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki jo v zvezi z ugotovljeno višino „denarnih sredstev v gotovini ter vseh prihrankov na kateremkoli računu v R Sloveniji ali tujini“, ki naj bi jih imel preživljanec v trenutku sklenitve Pogodbe, v svoji pritožbi primarno izpostavlja tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč višino denarnih sredstev preživljanca pravilno ugotavljalo na podlagi opravljenih poizvedb pri banki, pri kateri je imel le-ta odprte svoje račune, o stanju njegovih denarnih sredstev na dan sklenitve Pogodbe (9. 7. 2008). Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da bi moralo prvostopno sodišče o denarnih sredstvih pokojnega sklepati na podlagi stanja na računih zapustnika dne 15. 9. 2008 (več kot dva meseca po sklenitvi Pogodbe). Razlogovanje tožnika, da pokojni, katerega redni mesečni dohodek je bila le pokojnina v višini okoli 1.000,00 EUR, navedenega dne ne bi mogel imeti na svojem računu denarnih sredstev v višini 98.633,14 EUR, v kolikor jih ne bi imel že ob sklenitvi Pogodbe, predstavljajo zgolj pritožnikove domneve in ugibanja, ki ne zadoščajo za zaključek o drugačni višini denarnih sredstev preživljanca ob sklenitvi Pogodbe od na podlagi poizvedb pri banki zanesljivo ugotovljenih. Dokazno breme za dokaz (drugačne) višine denarnih sredstev, ki so bila predmet Pogodbe in so bila s smrtjo zapustnika izročena tožniku kot preživljalcu, je bilo na slednjem (212. člen ZPP), vendar ga tožnik z dokaznim standardom gotovosti ni uspel izpolniti. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, da naj bi v znesku, izpostavljenem v pritožbi, šlo za sredstva, ki izvirajo iz prihrankov zapustnika pri skladih, in so obstajala na dan sklenitve Pogodbe ter so bila v okviru dikcije “vsi prihranki, nahajajoči se na kateremkoli računu v Republiki Sloveniji ali v tujini“ vanjo tudi zajeta, sodišče druge stopnje dodaja, da tožnik poizvedb o stanju preživljančevega premoženja pri skladih ob sklenitvi Pogodbe v postopku na prvi stopnji sploh ni predlagal. Sicer pa je s tem v zvezi že toženka med postopkom na prvi stopnji utemeljeno izpostavljala, da se vrednost enot premoženja, naloženega v sklade, dnevno spreminja, zato vrednost tega premoženja v nekem časovnem trenutku (konkretno 15. 9. 2008, ko naj bi prišlo do izplačila iz skladov), ne daje nobene podlage za sklepanje o (enaki) vrednosti tega premoženja v nekem drugem časovnem trenutku (konkretno ob sklenitvi Pogodbe). Tudi v pritožbi izpostavljena izpovedba tožnika o višini denarnih sredstev, o izročitvi katere naj bi se s sedaj pokojnim preživljancem ob sklenitvi Pogodbe pogovarjala (okoli 80.000,00 EUR), za dokaz drugačne višine denarnih sredstev, ki naj bi bila Predmet pogodbe, ne zadošča. Pri tem sodišče druge stopnje pripominja, da je opisana tožnikova izpovedba tudi v nasprotju z izrecnimi tožbenimi navedbami, da je tožnik šele ob poskusu prevzema denarnih sredstev na računu zapustnika po njegovi smrti izvedel, da ima le-ta vezana denarna sredstva v višini okoli 80.000,00 EUR. Glede na obrazloženo prvostopno sodišče niti ob uporabi v pritožbi izpostavljenega 8. člena ZPP, ki narekuje vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, in upoštevaje uspeh celotnega dokaznega postopka ni imelo nobene podlage za zaključek, da je bila predmet Pogodbe drugačna višina denarnih sredstev na računih zapustnika od na prvi stopnji v okviru postavljenega ugotovitvenega zahtevka ugotovljene (obrazložitev prvostopne sodbe v točkah 21 do 22). Glede slednje je sodišče prve stopnje tudi pravilno zaključilo, da ne spada v zapuščino po pokojnem, v presežku pa zahtevek iz tega naslova povsem utemeljeno zavrnilo.

10. Z dajatvenim tožbenim zahtevkom je tožnik od toženke terjal plačilo 87.590,00 EUR. Pri tem gre za sredstva iz naslova dveh premostitvenih kreditov (zavarovanih z depoziti), ki ju je tik pred smrtjo najel pokojni preživljanec in s pooblastilom toženki omogočil, da si jih je lahko pet dni pred njegovo smrtjo izplačala na svoj račun. Prvostopno sodišče je s tem v zvezi po presoji sodišča druge stopnje pravilno zaključilo, da je bilo navedeno razpolaganje pokojnega preživljanca veljavno, neobremenjeno z njegovimi napakami volje (kar je bila vsebina glavnega tožnikovega očitka med postopkom na prvi stopnji). Ob tem sodišče druge stopnje dodaja, da je tožnik kljub v obravnavani zadevi že večkrat izpostavljenemu, da je bilo lahko predmet prenosa s sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju le premoženje, ki ga je imel preživljanec v trenutku sklenitve Pogodbe, z navedenim dajatvenim tožbenim zahtevkom še vedno vztrajal pri izplačilu zneska, ki se je na računu pokojnega nahajal v drugem časovnem trenutku - konkretno v času šele 5 dni pred smrtjo preživljanca. Čeprav je sodišče prve stopnje na podlagi opravljenih poizvedb pri banki ugotovilo, da je imel pokojni ob sklenitvi Pogodbe že odprtega (sklenjenega) le enega, nižjega od navedenih depozitov (29.178,00 EUR - obrazložitev prvostopne sodbe v točki 29), katerega sredstva je ponovno deponiral in z njim kasneje zavaroval enega od premostitvenih kreditov, je pravilno zaključilo, da je grajani prenos sredstev na toženko vendarle veljaven. Preživljanec se je sicer v členu sedmič Pogodbe zavezal, da s svojimi nepremičninami in premičninami ter ostalim premoženjem ne bo razpolagal v nasprotju z določbami te Pogodbe, kar pa še ne pomeni, da je preživljančevo razpolaganje s premoženjem kljub prepovedi iz Pogodbe neveljavno. Če preživljanec kljub prepovedi razpolaga s svojim premoženjem in ga prenese na drugega ali obremeni, je ta prenos veljaven. Sama prepoved razpolaganja ne vpliva na veljavnost pravnega posla, s katerim se razpolaga. Preživljanec je zaradi neizpolnitve svoje obveznosti dolžan preživljalcu povrniti škodo, ki mu je zaradi tega nastala(3). Pri tem je pripomniti, da slednje ne more zahtevati kar od tistega, v korist katerega je bilo razpolaganje opravljeno(4). S tem v zvezi je sodišče prve stopnje tudi pravilno upoštevalo dobro vero toženke, za katero je bilo po presoji sodišča druge stopnje pravilno ugotovljeno, da za samo sklenitev Pogodbe, posledično pa tudi za v njej vsebovane prepovedi razpolaganja za preživljanca ni vedela. V zvezi s pritožbeno grajo, ki toženki odreka dobro vero zaradi načina prenosa denarnih sredstev nanjo, sodišče druge stopnje dodaja, da je bil navedeni način prenosa (s sklepanjem premostitvenih kreditov) upoštevaje pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabljen zaradi preživljančeve vezave denarnih sredstev na banki, s katerimi takrat ni mogel razpolagati, ne pa zaradi njegovih omejitev razpolaganja zaradi sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sicer pa je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi tudi utemeljeno pripomnilo, da sredstva navedenega depozita niso bila prenesena na toženko, saj so bila nanjo prenesena le sredstva iz naslova premostitvenega kredita, slednjega pa si je šele ob zapadlosti iz navedenega depozita dejansko poplačala banka.

11. Pritožnik šele v pritožbi prvič izpostavlja, da naj bi pokojni z razpolaganjem s svojimi denarnimi sredstvi tik pred smrtjo ravnal v škodo njega kot upnika. Svoj dajatveni zahtevek tako v pritožbi prvič utemeljuje na podlagi določb o izpodbijanju dolžnikovih pravnih dejanj, konkretno na 255. in 256. členu OZ v delu, ki ureja izpodbijanje neodplačnih razpolaganj. Za navedeno šele v pritožbi izpostavljeno pravno podlago pa pritožnik v postopku na prvi stopnji ni pravočasno podal ustrezne trditvene in dokazne podlage (pritožbena novota - prvi odstavek 337. člena ZPP). Poleg tega pritožnik ob uveljavljanem dajatvenem tožbenem zahtevku ni postavil tudi oblikovalnega zahtevka, da izpodbijano pravno dejanje izgubi učinek proti tožniku do višine njegove terjatve do pokojnega, čeprav je po stališču prevladujoče sodne prakse oblikovalni del zahtevka nujni del izpodbojne tožbe(5). Sicer pa v obravnavani zadevi tožnik niti ni uspel dokazati, da bi imel do pokojnega preživljanca terjatev v uveljavljani višini, saj je izhajal iz zmotnega stališča, da so bila predmet prenosa nanj denarna sredstva pokojnega v trenutku njegove smrti in ne ob sklenitvi Pogodbe, kot je bilo že obrazloženo.

12. Čeprav pritožnik v uvodu svoje pritožbe izpodbija tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških, svoje pritožbene graje ne konkretizira. Zato je v tem obsegu zadoščal uradni preizkus, ki je pokazal, da so bili pravdni stroški v postopku na prvi stopnji pravilno odmerjeni in glede na pravdni uspeh pravdnih strank po opravljenem pobotu iz naslova pravdnih stroškov tožniku utemeljeno naloženi v plačilo v ustrezni višini.

13. Vse navedeno je v skladu s 353. členom ZPP narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela prvostopne sodbe.

14. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, krije v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona sam svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pa v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena istega zakona nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, ki za odločitev o pritožbi niso bili potrebni.

Op. št. 1 : Tako OZ: s komentarjem, 3. knjiga, GV založba 2004, str. 552. Op. št. 2 : Toženka bo sicer tudi kot ena od oporočnih dedičev v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD odgovarjala za obveznosti zapustnika, kot šele v pritožbi izpostavlja pritožnik, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja, poleg tega zapuščinski postopek po pokojnem še ni zaključen. Sicer pa v obravnavani zadevi tožnik z dajatvenim zahtevkom ni uveljavljal odškodnine zaradi prepovedanega razpolaganja, temveč vrnitev zneska, ki naj bi po Pogodbi pripadal njemu.

Op. št. 3 : Tako OZ: s komentarjem, 3. knjiga, GV založba 2004, str. 552. Op. št. 4 : Toženka bo sicer tudi kot ena od oporočnih dedičev v skladu s prvim odstavkom 142. člena ZD odgovarjala za obveznosti zapustnika, kot šele v pritožbi izpostavlja pritožnik, vendar le do višine vrednosti podedovanega premoženja, poleg tega zapuščinski postopek po pokojnem še ni zaključen. Sicer pa v obravnavani zadevi tožnik z dajatvenim zahtevkom ni uveljavljal odškodnine zaradi prepovedanega razpolaganja, temveč vrnitev zneska, ki naj bi po Pogodbi pripadal njemu.

Op. št. 5 : Tako izhaja iz judikatov višjih sodišč: VSC sodba Cp 188/2011 z dne 14. 9. 2011 in VSL Sodba III Cp 2825/2010 z dne 17. 11. 2010, posredno pa tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije glede vprašanja, kako mora biti pravilno oblikovan tožbeni zahtevek pri tožbi za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj; ali zadostuje oblikovalni zahtevek, ali pa mora biti v vsakem primeru hkrati postavljen še dajatveni zahtevek (Sklep II DoR 237/2009 z dne 28. 1. 2010)