Jedro

Drugo alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP je treba razumeti dobesedno, tj. na način, da je nalaganje stroškov potrošniku prepovedano v vseh primerih. Prepoved, da se potrošniku naloži strošek, četudi gre za strošek poštne znamke ali običajnega telefonskega pogovora, je zato absolutna. Bistveno je, da pri tovrstnih poslovnih praksah, taksativno naštetih v 10. členu ZVPNPP, ni treba dokazovati elementov, ki sestavljajo definicijo agresivnih poslovnih praks iz 8. člena ZVPNPP. Razumevanje navedene določbe ZVPNPP na način, ki dopušča razlikovanje med različnimi stroški (prepovedanimi in dovoljenimi), ki jih podjetja lahko naložijo v plačilo potrošnikom, bi zato pomenilo kršitev načela pravne varnosti, saj bi bila ocena teh stroškov podvržena dodatni presoji.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Ljubljana, št. 0610-11458/2013-16-30003 z dne 7. 1. 2014, o prepovedi uporabe agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov. Tožnik naj bi jo uporabil s tem, ko je preko svojih oddaj - nagradnega kviza na A., ki jo je izvajal v koprodukciji z družbo Č., d. o. o., pri potrošnikih ustvarjal lažni vtis, da bodo na podlagi določenega dejanja, konkretno s klicem na določeno premijsko telefonsko številko in s pravilnim odgovorom na zastavljeno vprašanje, dobili nagrado oziroma ugodnost, čeprav to dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključuje izpostavljanje potrošnikov visokim stroškom telefonskih klicev (cena na minuto znaša 1,99 EUR), takšna poslovna praksa pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Organ tožene stranke je pritožbo zoper navedeno odločbo zavrnil z odločbo št. 0211-9/2014-2-MK z dne 10. 4. 2014. 2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom upravnih organov in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). Dodatno obrazloži, da Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) v pravni red Republike Slovenije prenaša Direktivo 2005/29/ES z dne 12. 5. 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu (v nadaljevanju Direktiva), ki v 7. točki uvodne izjave določa, da obravnava poslovne prakse, ki so neposredno povezane z vplivanjem na odločitev potrošnikov o poslu v zvezi z izdelki ter da neposredno ščiti ekonomske interese potrošnikov (točki 13 in 16 uvodne izjave). Enotna skupna splošna prepoved, kakor jo določa Direktiva, zajema nepoštene poslovne prakse, ki izkrivljajo ekonomsko obnašanje potrošnikov, vključno z agresivnimi poslovnimi praksami, določenimi v Prilogi I k Direktivi in dobesedno prenesenimi v 10. člen ZVPNPP. Po presoji sodišča prve stopnje razlogi sodbe Sodišča EU (v nadaljevanju SEU) v zadevi C-428/2011 z dne 18. 10. 2012, ki se nanašajo na razlago točke 31 Priloge I k Direktivi, ne podpirajo stališča, da so agresivne poslovne prakse po tej določbi izključno zgolj tiste, s katerimi trgovci ustvarjajo lažen vtis, da je potrošnik že dobil in ne, da šele bo dobil nagrado. Hkrati je po stališču sodišča prve stopnje zadevno določbo Direktive treba razumeti tako, da je prepoved nalaganja oziroma izpostavljanja potrošnika stroškom praktično absolutna.

3. Zoper pravnomočno sodbo prvostopenjskega sodišča tožnik (v nadaljevanju revident) vlaga revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je treba 2. alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP razlagati tako, da so prepovedane izključno tiste agresivne prakse, s katerimi podjetja ustvarijo lažen vtis, da je potrošnik že dobil nagrado, čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado vključuje obveznost plačila s strani potrošnika ali izpostavljanje potrošnika stroškom. Ker iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnik ravnal na takšen način, meni, da je sodišče zmotno razlagalo dejanje agresivne poslovne prakse. Poudarja, da sodne prakse Vrhovnega sodišča RS v zvezi z razlago 2. alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP še ni, Sodišče EU pa je v sodbi C-428/11 z dne 18. 10. 2012 že zavzelo stališče, da je prepovedana izključno agresivna praksa, s katero podjetja ustvarijo lažen vtis, da je potrošnik že dobil nagrado in ne ustvarjanje vtisa, da bo potrošnik na podlagi določenega dejanja nagrado šele dobil. Meni, da je tožena stranka (in posledično sodišče) zmotno uporabila navedeno določbo zakona tudi iz razloga, ker ni razlikovala med dejanji, ki vodijo k pridobitvi nagrade (npr. klic in odgovor na zastavljeno vprašanje) in dejanji, na podlagi katerih je mogoče zahtevati že pridobljeno nagrado (prevzem nagrade), navedeno pa je bistveno za oceno, ali so izpolnjeni zakonski znaki očitane agresivne poslovne prakse. Poudarja, da klic na premijsko številko in posredovanje pravilnega odgovora ne predstavljata dejanj, s katerimi potrošnik zahteva nagrado, temveč potrošnik na takšen način šele dobi upravičenje zahtevati nagrado, dejansko pa jo zahteva s predložitvijo kontaktnih in drugih podatkov, kar pa ga ne izpostavlja dodatnim stroškom. Izpostavlja, da so bili potrošniki seznanjeni s ceno klica, ki je omogočila sodelovanje v kvizu, zaradi česar niso bili zavedeni. V nasprotnem primeru bi bil sporen že npr. nakup časopisa z nagradno križanko, glede česar pa je SEU že presodilo, da ne gre za nepošteno poslovno prakso v smislu drugega odstavka 5. člena Direktive (SEU v zadevi C-540/08 z dne 9. 11. 2010). Sodišče prve stopnje naj bi nadalje tudi napačno razlagalo 14. člen ZVPNPP in s tem neutemeljeno prevalilo breme dokazovanja neobstoja agresivne poslovne prakse na revidenta. Ker ni ugotavljalo krivde, meni, da so bila kršena splošna pravila obligacijskega prava. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbi ugodi in odločbo tožene stranke v celoti odpravi, postopek pa ustavi. Zahteva povračilo stroškov postopka.

4. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Revizija ni utemeljena.

_O dovoljenosti revizije_

6. V obravnavani zadevi je revizija dovoljena na podlagi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1,1 to je, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločilo. Revident kot pomembna pravna vprašanja, o katerih se Vrhovno sodišče še ni izreklo, navaja tri vprašanja, in sicer: - ali je treba agresivno poslovno prakso iz 8. točke 10. člena ZVPNPP razlagati tako, da zajema izključno prakso, s katero podjetje ustvarja lažen vtis, da je potrošnik že dobil nagrado (in ne, da jo šele bo dobil), čeprav dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost, vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje stroškom, - ali zakonska dikcija agresivne poslovne prakse iz 2. alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP razlikuje in je posledično treba pri dokazovanju zakonskih znakov agresivne poslovne prakse razlikovati med dejanji, na podlagi katerih bo potrošnik dobil nagrado in dejanji, na podlagi katerih je mogoče zahtevati nagrado in - ali mora za izpolnitev zakonskih znakov agresivne poslovne prakse dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, vključevati potrošnikovo plačilo oz. izpostavljanje potrošnika stroškom ter posledično, ali je mogoče ustvarjati lažen vtis tudi v primeru, ko je potrošnik seznanjen s stroški, ki ga bodo bremenili v primeru telefonskega klica, pri čemer je potrošnik v konkretnem primeru izpostavljen stroškom zgolj z dejanji, na podlagi katerih bo lahko dobil nagrado in ne z dejanji, na podlagi katerih je mogoče zahtevati nagrado.

7. Ker Vrhovno sodišče o vprašanjih pod prvo in tretjo alinejo še ni odločalo, vprašanji pa sta pomembni za zagotovitev enotne uporabe prava in pravne varnosti, je revizijo v tem obsegu sprejelo v vsebinsko obravnavo. V tem okviru je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Vprašanje, navedeno pod drugo alinejo, je po vsebini tako, da odgovor na navedeni pomembni vprašanji vključuje tudi odgovor nanj, zato zastavljeno vprašanje ne zahteva dodatne revizijske presoje.

_O utemeljenosti revizije_

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1), vloži pa se lahko le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 (1. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden sodni preizkus utemeljenosti revizije tudi v obravnavani zadevi.

10. Iz dejanskega stanja v zadevi, ugotovljenega v upravnem postopku in povzetega v izpodbijani sodbi, na katerega je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 85. člena ZUS-1), izhaja, da je revident v koprodukciji z gospodarsko družbo Č., d. o. o., na televizijskem programu A. sodeloval pri pripravi oddaje - nagradnega kviza. Voditelj oziroma voditeljica v oddaji je zastavljala nagradna vprašanja in obljubljala nagrado tistemu, ki bo poklical na premijsko telefonsko številko, prišel v eter in na vprašanje pravilno odgovoril. Ugotovljeno je bilo, da gledalec, ki pokliče na premijsko telefonsko številko, čaka na morebitno povezavo s studiem, pri čemer se klic zaračuna tudi v času čakanja na povezavo, gledalci pa ne vedo, koliko čakajočih je že na liniji in kdaj bodo prišli v eter. K vztrajanju na liniji jih vabi nagrada, s tem pa se izpostavljajo visokim stroškom.

11. V obravnavani zadevi je med strankama sporen ukrep tržnega inšpektorja, izrečen na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP, ki temelji na ugotovitvi, da revident izvaja agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in ki glede na ugotovitve o stroških telefonskih klicev brez dvoma lahko povzroči oškodovanje potrošnikov. Revident sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, saj meni, da v obravnavanem primeru niso bili izkazani vsi zakonski znaki agresivne poslovne prakse, določeni v 8. točki 10. člena ZVPNPP.

12. Poslovno prakso je mogoče šteti za nepošteno v smislu 4. člena ZVPNPP v primeru, da izpolnjuje pogoja, ki sta določena v tej splošni prepovedi. Ta pogoja sta, da konkretna poslovna praksa nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov. Zlasti so nepoštene poslovne prakse tiste, ki so zavajajoče ali agresivne (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). Poslovna praksa se šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin, nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanje povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel (8. člen ZVPNPP).

13. ZVPNPP z 8. členom podaja generalno klavzulo agresivne poslovne prakse. Vsaka poslovna praksa, ki izpolnjuje vse elemente iz 8. člena zakona, je agresivna in posledično prepovedana. Z 10. členom pa ZVPNPP našteva primere praks, ki sodijo med agresivne poslovne prakse in so kot take prepovedane same po sebi. Med njih zakon uvršča tudi primere, ko podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo ugodnost, čeprav: - nagrada ali druga enakovredna ugodnost dejansko ne obstaja (1. alineja) ali – dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado ali drugo enakovredno ugodnost vključuje potrošnikovo plačilo ali izpostavljanje potrošnika stroškom (2. alineja 8. točke 10. člena ZVPNPP).

14. Navedene določbe zakona predstavljajo skoraj dobesedni prenos Direktive (o nepoštenih poslovnih praksah). Tako je tudi besedilo 8. točke 10. člena ZVPNPP, ki je relevantna za konkretni primer, vsebinsko praktično enako besedilu točke 31 Priloge I k Direktivi, pri njegovi razlagi pa je treba upoštevati tudi interpretacijo, kot jo je že podalo SEU.

15. V obravnavani zadevi se revident zavzema za razlago, da so agresivne poslovne prakse po določbi 8. točke 10. člena ZVPNPP zgolj tiste agresivne prakse, s katerimi trgovci ustvarjajo lažen vtis, da je potrošnik že dobil in ne šele da bo dobil nagrado. Po presoji Vrhovnega sodišča je takšna razlaga v očitnem nasprotju z besedilom točke 31 Priloge I Direktive (in enako 8. točke 10. člena ZVPNPP). Določba namreč povsem jasno opredeljuje kot agresivno vsako poslovno prakso, s katero podjetje ustvari lažen vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa _že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo ugodnost. V prvem delu določbe so tako opisani trije lažni vtisi, ki se lahko ustvarijo pri potrošniku glede nagrade ali ugodnosti_. Glede na navedeno v 8. točki 10. člena ZVPNPP ni podlage za razlikovanje med ustvarjanjem lažnega vtisa pri potrošniku, da je nagrado _že dobil_ in ustvarjanjem vtisa, da jo _šele bo dobil_. Da je jezikovna (dobesedna) razlaga določbe 31. točke Priloge I Direktive nujna za dosego njenih ciljev, v 46. točki sodbe v zadevi C-428/11 z dne 18. 10. 2012 nenazadnje zapiše tudi SEU.

16. V drugem delu 8. točke 10. člena ZVPNPP sta opisani dve različni dejanski okoliščini. Prva je ta, pri kateri obljubljene nagrade oziroma ugodnosti sploh ni, medtem ko je druga ta, pri kateri sicer obstaja nagrada ali druga ugodnost, vendar mora potrošnik zanjo opraviti dejavnost, ki vključuje obveznost plačila denarja ali izpostavljanje stroškom. V zvezi z okoliščino, navedeno pod drugo alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP, se revident zavzema za razlago, po kateri je treba razlikovati med _dejanji, ki so nujna za pridobitev nagrade_ (telefonski klic in ob vklopu v oddajo pravilni odgovor na zastavljeno vprašanje) in _dejanji, na podlagi katerih je mogoče zahtevati, to je prevzeti že osvojeno nagrado_ (npr. s posredovanjem zahtevanih podatkov). Meni, da se navedena določba zakona nanaša le na drugo okoliščino, zato v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj so potrošnikom stroški nastali v času, ko so se za nagrado šele potegovali.

17. Revidentovo materialnopravno izhodišče je zmotno. Svoje razumevanje relevantnih določb sicer skuša podkrepiti s sklicevanjem na 33. točko obrazložitve citirane sodbe SEU, v kateri sodišče izpostavi, da izraz „na podlagi določenega dejanja“ v prvem delu točke 31 Priloge I k Direktivi ni uporabljiv za razlago druge alineje navedene točke, ki se nanaša na dejanja, na podlagi katerih je mogoče zahtevati (že dobljeno) nagrado. Revident ob tem spregleda, da se takšna argumentacija sodišča nanaša na dejanske okoliščine konkretnega primera, kjer je bilo potrošniku dano na izbiro več možnih dejanj (načinov) za prevzem nagrade, pri čemer je bil najhitrejši način pridobitve hkrati tudi najdražji. Tudi sicer je izpostavljeni del obrazložitve izvzet iz konteksta. SEU namreč na več mestih poudari, da so vsa dejanja2, določena v prvem delu točke 31 Priloge I k Direktivi, načeloma dovoljena, prepovedana pa postanejo šele, če je podana tudi ena od okoliščin iz drugega dela določbe. Prva okoliščina pomeni čisto zavajanje potrošnika (nagrade namreč ni), v primeru druge okoliščine pa nagrada ali druga ugodnost obstaja, vendar pa mora potrošnik zanjo opraviti dejanje, ki vključuje obveznost plačila denarja ali izpostavljanje stroškom. Šele, če je podana ena od dveh naštetih okoliščin, se ustvari lažni vtis o nagradi, kar pomeni agresivno poslovno prakso (25. in 26. točka obrazložitve sodbe).

18. Razlago navedene določbe zakona in Direktive po presoji Vrhovnega sodišča omogoča že jezikovna razlaga. Drugo alinejo 8. točke 10. člena ZVPNPP je tako treba razumeti dobesedno, tj. na način, da je nalaganje stroškov potrošniku prepovedano v vseh primerih. Prepoved, da se potrošniku naloži strošek, četudi gre za strošek poštne znamke ali običajnega telefonskega pogovora, je zato absolutna. Takšna razlaga nenazadnje izhaja tudi iz sodne prakse SEU v zadevi C-428/11, po kateri je drugo alinejo točke 31 Priloge I k Direktivi treba razlagati tako, da potrošnik ne sme biti izpostavljen nikakršnim stroškom. Navedena določba Direktive namreč ne določa nobene izjeme (tč. 30 obrazložitve sodbe). SEU je v citirani sodbi nadalje navedlo, da je vsebina izraza dejanje, na podlagi katerega je mogoče zahtevati nagrado, "manj natančna in da lahko pokriva med drugim vsak korak, s katerim se potrošnik seznani z vrsto njegove nagrade ali jo želi pridobiti" (tč. 31 in 42 obrazložitve sodbe). Med tovrstna ravnanja tako sodi tudi klic na komercialno telefonsko številko z namenom odgovoriti na zastavljeno nagradno vprašanje, k čemur so bili spodbujani potrošniki v konkretnem primeru.

19. Po presoji Vrhovnega sodišča podobno razumevanje zakonskih določb nudi tudi namenska razlaga. Iz uvodnih določb Direktive so razvidni cilji njenega sprejetja, in sicer prispevanje k pravilnemu delovanju notranjega trga, doseganje visoke ravni varstva potrošnikov ter zagotavljanje večje pravne varnosti. Zadnji cilj se odraža v vnaprejšnji določitvi poslovnih praks, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene (točka 17 uvodne izjave Direktive), čemur je v 10. členu ZVPNPP sledil tudi slovenski zakonodajalec. Uporabljene so negativne definicije - prepovedana dejanja, kar naj bi omogočilo jasnejšo opredelitev pravne norme in s tem zagotavljanje pravne varnosti.3

20. Bistveno je, da pri tovrstnih poslovnih praksah, taksativno naštetih v 10. členu ZVPNPP, ni treba dokazovati elementov, ki sestavljajo definicijo agresivnih poslovnih praks iz 8. člena ZVPNPP.4 V nasprotnem primeru, tj. v primeru dodatnega ocenjevanja in dokazovanja, cilj po zagotavljanju večje pravne varnosti ne bi bil dosežen, kar je z razlago točke 31 Priloge Direktive potrdilo tudi SEU.5 Doseganje navedenega cilja bi bilo tako oteženo, če bi bilo trgovcem dovoljeno, da potrošnikom naložijo stroške, čeprav minimalne, v primerjavi z vrednostjo nagrade. Tudi slednje bi namreč zahtevalo določanje metod za oceno takšnih stroškov in nagrad. Povedano drugače, razumevanje druge alineje 8. točke 10. člena ZVPNPP na način, ki dopušča razlikovanje med različnimi stroški (prepovedanimi in dovoljenimi), ki jih podjetja lahko naložijo v plačilo potrošnikom, bi pomenilo kršitev načela pravne varnosti, saj bi bila ocena teh stroškov podvržena dodatni presoji. Zato v konkretnem primeru ne more biti pomembna okoliščina, da so bili potrošniki seznanjeni z dejstvom, da je za sodelovanje v nagradni igri treba opraviti klic na komercialno telefonsko številko ter s ceno tega klica. Zadošča namreč okoliščina, da so potrošnikom, če so se potegovali za obljubljene nagrade, nastali stroški. Bistveno je, da je bil vtis, da bo nagrada pridobljena brez nakupa, lažen, saj so stroški potrošnikom nastali v vsakem primeru, nagrada pa je bila podeljena le tistim, ki so uspeli priti v eter in odgovoriti na zastavljeno vprašanje. Konkretni primer zato ni primerljiv z dejanskimi okoliščinami, ki so bili podlaga za (v reviziji izpostavljeno) odločitev SEU v zadevi C 540/08 z dne 9. 11. 2010. Pogojevanje nagrade z nakupom časopisa namreč ne ustvarja lažnega vtisa, da bo nagrada pridobljena brez nakupa, zato je sodišče presodilo, da ne sodi na seznam poslovnih praks, ki se v vseh okoliščinah štejejo za nepoštene. Takšna praksa podjetja je zato lahko prepovedana zgolj na podlagi posebne analize, s katero je mogoče ugotoviti, da je v razmerju do potrošnikov nepoštena.

21. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zaključilo, da je imel prvostopenjski organ ustrezno podlago, da na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP izreče prepoved uporabe agresivne poslovne prakse v odnosu do potrošnikov. Glede na jasno zakonsko ureditev se navedeni ukrep izreče brez ugotavljanja krivde podjetja. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da revidentu ključnih ugotovitev upravnega organa ni uspelo izpodbiti s konkretnimi podatki in dokazi o nasprotnem, je neutemeljeno revidentovo sklicevanje na kršitev pravila o dokaznem bremenu iz 14. člena ZVPNPP. Sodišče namreč ni dolžno od podjetja zahtevati, da predloži dokaze o resničnosti spornih navedb, temveč to lahko stori, če se takšna zahteva zdi primerna glede na okoliščine posameznega primera ter ob upoštevanju upravičenih interesov podjetja in vseh drugih strank v postopku. V vsakem primeru pa navedena določba ZVPNPP uvaja institut obrnjenega dokaznega bremena, kar pomeni, da je podjetje tisto, ki mora dokazati, da ni uporabljalo nepoštene poslovne prakse.6 To, da revident sodišča prve stopnje ni uspel prepričati v resničnost svojih navedb, pa še ne pomeni, da so bila pravila o dokaznem bremenu kršena.

22. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna. Ker niso podani uveljavljani revizijski razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

**K II. točki izreka**

23. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Ur. l. RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. - 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Ustvarjanje lažnega vtis, da je potrošnik tudi brez nakupa že dobil, bo dobil ali bo na podlagi določenega dejanja dobil nagrado ali drugo ugodnost. 3 Primerjaj Avbreht, A. in ostali, Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP) s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2007, str. 18. 4 I_bidem_., str. 141 in 142. 5 Točka 46 sodbe Sodišča EU v zadevi C-428-11 z dne 18. oktobra 2012. 6 Tako tudi Predlog Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, objavljen v Poročevalcu DZ, št. 23, letnik 2007 ter 12. člen Direktive.