Jedro

Vprašanje obsega trditvene podlage, ki jo je dolžna ponuditi tožeča stranka, je odvisno od vsebine in substanciranosti ugovorov, ki jih poda tožena stranka.

Kadar vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije in je to v tožbi razumno pojasnjeno, namreč tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati načina obračunavanja. Konkretizacija v tej smeri je potreba le na obrazložen ugovor tožene stranke.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 60421/2016 z dne 9. 6. 2016, v 1. in 3. odstavku izreka ostane v veljavi tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati glavnico v višini 1.212,44 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dneva po zapadlosti vsakega posameznega računa dalje do plačila, ter izvršilne stroške v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 7. 2016 dalje do plačila, - v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 106,00 EUR njenih pravdnih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči povrniti 150,00 EUR njenih pritožbenih stroškov, v roku 8 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tudi v 1. in 3. odstavku izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 60421/2016 z dne 9. 6. 2016, in je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 354,23 EUR toženčevih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se „iz vseh pritožbenih razlogov“ pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali pa da jo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožeče stranke zavrnilo, ker naj ta ne bi podala zadostne trditvene podlage v zvezi z njegovo višino. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je takšna odločitev napačna in da je, ob upoštevanju ugovorov tožene stranke, povedala dovolj. Višje sodišče takšnemu stališču pritrjuje. Primarno je trditveno breme o tem, kaj s svojim zahtevkom sploh vtožuje, res na tožeči stranki. V zvezi s tem je v dopolnitvi tožbe navedla: - da je zadolžena za zbiranje, odvažanje in odlaganje odpadkov na območju Mestne občine Ljubljana - da od tožene stranke zahteva plačilo opisanih storitev, ki jih je (na odjemnem mestu P. u.) zanjo opravila od meseca marca 2015 do aprila 2016 - da se na tem odjemnem mestu nahajata dva zabojnika za odpadke, in sicer 500 litrski zabojnik za preostale odpadke in 240 litrski zabojnik za embalažo - da je odpadke odvažala po urniku, povprečno 4,35-krat na mesec.

Navedeno je izkazovala s predložitvijo spornih računov. Tožena stranka je v zvezi s tem ugovarjala, da tožeča stranka ni pojasnila višine zahtevka in ni povedala, za kašne vrste zabojnikov oziroma za zabojnike s kakšnim volumnom so bili predloženi računi izdani. Podala je torej le: - pavšalen ugovor, da se ne strinja z višino, ne da bi navedla s čim konkretno se ne strinja, oziroma kaj naj bi bilo po njenem mnenju obračunano nepravilno in - neresničen ugovor, da tožeča stranka ni povedala kakšen volumen naj bi imeli zabojniki, na katere se računi nanašajo in za kakšno vrsto odpadkov naj bi bili namenjeni.

6. Višje sodišče pritrjuje pritožbeni oceni, da tožeči stranki, glede na povzete ugovore, dodatnih pojasnil v zvezi z višino zahtevka ni bilo treba podati. Vprašanje obsega trditvene podlage, ki jo je dolžna ponuditi tožeča stranka, je namreč odvisno od vsebine in substanciranosti ugovorov, ki jih poda tožena stranka. V obravnavanem primeru je bilo na ugovore tožene stranke, podane v odgovoru na tožbo, dejansko odgovorjeno že v sami tožbi. Zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala višine zahtevka, ker ni navedla jasnega in preverljivega načina obračunavanja stroškov (čeprav tožena stranka konkretnih ugovorov v zvezi s tem sploh ni podala), je tako napačen. Kadar vsi elementi izračuna izhajajo iz predložene dokumentacije in je to v tožbi razumno pojasnjeno, namreč tožeči stranki v trditveno podlago ni treba povzemati oziroma v njej obrazlagati načina obračunavanja. Konkretizacija v tej smeri je potreba le na obrazložen ugovor tožene stranke. Ker tožena stranka takšnega ugovora ni podala, je tožeča stranka svoj zahtevek obrazložila v zadostni meri. Zato je odločitev o njegovi zavrnitvi napačna. Z njo je sodišče prve stopnje od tožeče stranke zahtevalo preveč, s tem pa je poseglo v načelo kontradiktornosti (kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Ker tožena stranka drugih ugovorov, ki bi lahko vplivali na utemeljenost zahtevka ni podala,(1) je višje sodišče izpodbijano sodbo v I. odstavku izreka spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo (prvi odstavek 354. člena ZPP).

7. Skladno z drugim odstavkom 165. člena ZPP je ob tem odločalo tudi o celotnih pravdnih stroških. Ker je tožeča stranka po spremembi sodbe z zahtevkom v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti priglašene pravdne stroške. Gre za strošek za plačilo sodne takse v višini 106,00 EUR. Višje sodišče je zato skladno z navedenim spremenilo tudi II. točko izreka izpodbijane sodbe.

8. Ker je tožeča stranka s pritožbo v celoti uspela, ji mora tožena stranka povrniti tudi njene pritožbene stroške v priglašeni višini – torej 150,00 EUR, kar predstavlja strošek plačila sodne takse za pritožbo.

Opr. št. (1): Ugovarjala je le še, da ima neustrezne zabojnike, na kar naj bi tožečo stranko večkrat opozorila. Zakaj naj bi bili zabojniki neustrezni in iz česa to izhaja, ni pojasnila. Prav tako ni odgovorila na pojasnilo tožeče stranke, da je že pred vtoževanim obdobjem odstranila vse zabojnike, v zvezi s katerimi se je tožena stranka pritoževala. Povzeti (spet povsem nekonkretizirani ugovori) so za odločitev v predmetnem sporu tudi sicer povsem irelevantni, saj tožena stranka ne zanika, da dejansko poseduje prav takšna zabojnika, kot trdi tožeča stranka. Posledično je storitve, odmerjene za takšna zabojnika, tudi dolžna plačati.