25. 4. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. Ž. na seji senata dne 25. aprila 2002

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 85/2000 z dne 24. 8. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 320/98 z dne 10. 11. 1999 in sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I P 1145/95 z dne 27. 11. 1997 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo zahtevku tožeče stranke, da mora tožena stranka zaradi nehvaležnosti in neizpolnjevanja pogodbe vrniti darilo in tožeči stranki izstaviti ustrezno zemljiškoknjižno listino. Sodišče v obrazložitvi navaja, da je darilna pogodba v konkretnem primeru sicer mešana pogodba (delno darilna, delno odplačna), ker si je z njo darovalec hkrati izgovoril služnost brezplačnega stanovanja, hrano, oskrbo v primeru bolezni in denarno dajatev v višini 1 000 000 din v korist svoje zunajzakonske partnerice. Vendar je sodišče menilo, da se smejo kljub mešani naravi pogodbe uporabljati pravila o preklicu in vrnitvi darila. Navedlo je, da je pravica preklicati darilo zaradi nehvaležnosti podedljiva, zato sme darilo preklicati tudi oporočna dedinja darovalca. Po mnenju sodišča v konkretnem primeru tudi ni sporno, da zapustnik toženki nehvaležnosti ni odpustil, saj je sam vložil tožbo zaradi vrnitve darila, ki pa jo je odvetnik po njegovi smrti umaknil. Iz istih razlogov je bila zavrnjena tudi pritožba, medtem ko je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo iz nekoliko drugačnih razlogov. Navedlo je, da za preklic darila ni predpisana posebna oblika, zato darovalcu preklica ni bilo treba uveljavljati s tožbo, pač pa je darovalec z dajatveno tožbo zahteval le vrnitev darila, ki ga obdarjenka ni vrnila prostovoljno. Tožnica je zato po mnenju Vrhovnega sodišča kot oporočna dedinja premoženja, ki ga je pokojnik zahteval od obdarjenke, legitimirana za vložitev tožbe za vrnitev darila.

Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje, da tožnica ni zakonita dedinja, zato nima pravice zahtevati vrnitve darila. Hkrati meni, da s tožbo za vrnitev darila, ki jo je vložil zapustnik, darilo ni bilo preklicano, saj zaradi umika tožbe o stvari ni bilo vsebinsko odločeno. Poleg tega pa naj bi bilo po mnenju pritožnice stališče sodišč, da ni izpolnjevala obveznosti do zapustnika, napačno. Pritožnica tudi navaja, da je tožeča stranka za časa življenja zapustnika že dobila del kmetije, zato sedaj ne bi bilo pravično, da bi zahtevala še vrnitev nepremičnine. To pa še posebej, ker naj bi pritožnica v to nepremičnino vložila znatna sredstva (30 000 DEM). Z vsem tem naj bi ji sodišča kršila pravico do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave).

2.Ustavna pritožnica, ki jo je v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopal odvetnik, je Ustavnemu sodišču poslala dopis, v katerem je sporočila, da preklicuje pooblastilo svojemu odvetniku. Sodišče je zato pritožnici poslalo dopis, v katerem jo je opozorilo, da mora pooblastilo preklicati odvetniku in da mora z njim urediti vprašanja, ki zadevajo prenehanje zastopanja. Pozvalo jo je tudi, da mora predložiti dokazilo, da je odvetniku pooblastilo preklicala. Pri tem jo je sodišče opozorilo, da mora, če jo bo v postopku pred Ustavnim sodiščem zastopal nov odvetnik, predložiti pooblastilo. Ustavno sodišče je pritožnici pojasnilo, kakšno mora to pooblastilo biti.

Pritožnica je bila tudi opozorjena na posledice opustitve teh ravnanj. Dne 11. 3. 2002 je pritožnica Ustavnemu sodišču predložila kopijo dopisa, poslanega svojemu odvetniku, v katerem je odvetniku preklicala pooblastilo. Navedla je, da jo bo odslej v postopku zastopal odvetnik B. B., vendar zahtevanega pooblastila ni predložila. Ustavno sodišče je zato vloženo ustavno pritožbo obravnavalo kot vlogo ustavne pritožnice.

3.Ustavno sodišče se v postopku ustavne pritožbe ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijanih odločitev in v dokazno oceno sodišč. Ustavno sodišče namreč ni nadaljnja instanca rednega sojenja. Njegova pristojnost je le ugotavljati, ali ni bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic. Zgolj dejstvo, da pritožnica s pravnimi sredstvi zoper izpodbijane sodbe ni uspela, še ne pomeni kršitve pravice do zasebne lastnine in dedovanja (33. člen Ustave). Za kršitev teh pravic bi šlo le, če bi sodišče zakon uporabilo tako, da bi mu dalo vsebino, ki bi bila v nasprotju z Ustavo. Za tak primer pa v obravnavani zadevi ne gre.

4.Ker z izpodbijanimi sodbami očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo.

5.Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam-Lukić.

Predsednik senata

dr. Lojze Ude