Jedro

Ni mogoče zahtevati določitve nujne poti za objekte, za katere ni izdano predpisano dovoljenje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopustilo stransko intervencijo za B.. trgovsko podjetje d.o.o., na strani nasprotnih udeležencev, zavrnilo predlog predlagateljice, da se za potrebe njenih nepremičnin ustanovi nujna pot in hkrati zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe, da se za potrebe predlagateljičinih nepremičnin dovoli začasen dostop preko nepremičnine v lasti nasprotnih udeležencev. Predlagateljica je zoper tak sklep vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot je v pritožbi navedla, "vse" pritožbene razloge. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Trdi, da je sodišče kršilo določila postopka, ko ni obrazložilo, zakaj sodi, da je dopustna stranska intervencija B... d.o.o., ki ni ne lastnik, ne uporabnik, ne mejaš zemljišča, na katerem se predlaga nujna pot. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko se je oprlo na trditev ene od nasprotnih udeleženk o obstoju dostopa po parc. št. 2535 k.o..... Pot pod tunelčkom iz P ulice ne poteka po parc.št. 2535 k.o. ...., ampak po parc. št. 2542, ki ni v predlagateljevi lasti. Prav tako pa je zmotno ugotovljeno dejansko stanje v zvezi z uporabnostjo te poti. Tudi če bi se predlagateljica uspela dogovoriti z njenim lastnikom za uporabo, se ta pot ne bi mogla uporabljati za potrebe restavracije, ki jo ima v lasti predlagatelj in jo oddaja v najem. Obstoječa pot predstavlja le pešpot in izjemoma dovoz za osebna vozila, za potrebe restavracije pa je potreben dostop dostavnim vozilom in uporabnikom restavracije. Za dostop dostavnih vozil preko tunelčka, bi ga bilo treba razširiti, kar bi bilo mogoče le tako, da bi se porušila in na novo zgradila zgradba P. ulica 2. Poudarja, da redna uporaba nepremičnin - restavracije in ostalih poslovnih objektov zahteva normalen dostop za poslovne partnerje, za goste lokala in dostavna vozila. Za izgradnjo takšnega lokala pa je imela predlagateljica tudi vsa potrebna dovoljenja. Njena nepremičnina je zgrajena legalno, opravlja legalno dejavnost in zanjo potrebuje normalen dostop. Po drugi strani bi bil dostop preko predlagane nepremičnine povsem enostaven, sama ureditev pa povezana z nikakršnimi stroški. Sodišče pri zavrnitvi začasne odredbe ni presojalo pogojev za njeno izdajo, ampak jo je zavrnilo, ker je zavrnilo predlog za določitev nujne poti.

Pritožba je utemeljena.

Zakon o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) določa v določilih 140. in 143. člena predpostavki oziroma pogoja, ki morata biti izpolnjena, da sodišče dovoli nujno pot. Dovoli jo za nepremičnino, ki nima za redno uporabo potrebne potne zveze (je sploh nima ali pa nima primerne) z javnim potnim omrežjem ali pa bi bila taka zveza povezana z nesorazmernimi stroški (140. člen ZNP). Neobstoj potne zveze mora biti torej bodisi absoluten, kadar nepremičnina nima nobene potne zveze, ali pa relativen, kadar ta možnost sicer je, vendar je povezana z nesorazmernimi stroški. V tem pogoju se zrcali izključno interes lastnika gospodujočega zemljišča, saj želi na račun tujega zemljišča doseči potno zvezo, ki mu bo omogočala željeno in hkrati dovoljeno uporabo oziroma izkoriščanje svojega zemljišča. Ker se nujna pot določa proti volji lastnika zemljišča, ki se z njo obremeni, zakon varuje tudi njegov interes, ki se zrcali v drugi predpisani predpostavki (obe predpostavki morata biti podani kumulativno, da sodišče dovoli nujno pot). Po tej sodišče dovoli nujno pot, če se z njo ne onemogoča ali znatno ne ovira izkoriščanje ali uporaba zemljišča, po katerem naj bi nujna pot potekala (1. odstavek 143. člena ZNP). Obveznost upoštevanja obeh zakonsko določenih predpostavk pomeni obveznost tehtanja interesov lastnika gospodujočega zemljišča in lastnika služečega zemljišča. Izhodiščni kriterij za navedeno tehtanje, ki se je izoblikoval v pravni teoriji in praksi, je v stališču, da ne zadostuje le ugotovitev, da bi bilo koristno določiti nujno pot, ampak morajo za to obstajati tudi razlogi ekonomičnosti. To pomeni, da mora biti korist, ki z nujno potjo nastane za gospodujoče zemljišče večja od škode, ki je z njeno ustanovitvijo povzročena služečemu zemljišču. Le v tem primeru bi bilo v splošnem interesu, da se ustanovi nujna pot. Če bi bila korist za enega in škoda, ki jo drugi s tem utrpi enaki, ni razlogov za nujno pot oziroma razlogov, da se en lastnik prisilno obremeni samo zato, da se drugi okoristi. Omenjeno tehtanuje interesov pride v poštev predvsem takrat, ko pot do gospodujočega zemljišča sicer obstoji, vendar ni primerna, ker je npr. prestrma ali preozka, manj pa takrat, ko poti, do gospodujočega zemljišča sploh ni. Odločitev sodišča prve stopnje, da zavrne predlog za določitev nujne poti temelji na ugotovitvi, da v obravnavanem primeru določitev nujne poti ni potrebno, ker ima predlagateljica možnost dostopa preko svojih nepremičnin, v kolikor pa sedanji dostop ne zadostuje, ga lahko ustrezno preuredi. Sodišče prve stopnje je torej štelo, da že prva predpostavka (140. člen ZNP) ni izpolnjena. Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja sklep, da ni res, da predlagateljica ne bi imela potne zveze za svojo nepremičnino. Da je tako (potna zveza preko pasaže v P. ulici 4, potrditvah predlagateljice v prvostopnem postopku stoječi na parc. št. 2535 k.o...., ki je v njeni lasti) v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo sporno. Sporno je bilo ali je obstoječa potna zveza primerna. To sporno vprašanje je sodišče prve stopnje rešilo z ugotovitvijo, da predlagateljica obstoječo potno zvezo lahko preuredi, če šteje, da ni primerna. Vendar pa za upoštevnost takšne ugotovitve manjka druga hkratna dejanska ugotovitev in sicer, da za preureditev ne bi bili potrebni nesorazmerni stroški (da torej ne gre za relativen neobstoj potne zveze - glej gornje razloge). Ker tako izpodbijana odločitev ne vsebuje vseh dejstev oziroma dejanske podlage, ki jo predpostavlja materialno pravo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, jo je bilo treba razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (3. točka 365. člena v zvezi s 355. členom Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 37. členom ZNP). Sodišče prve stopnje pa je poleg zgoraj navedenega razloga za zavrnitev predlagateljičinega predloga tej navrglo (ker ga ni obrazložilo) še očitek, da bi "predlagateljica morala upoštevati vprašanje dostopa, ko je gradila nove lokale ter pri njihovi namembnosti". Očitno je vsebina navedenega očitka v domnevi, da je predlagateljica zgradila lokale z drugačno namembnostjo (gostinski in trgovski), kar pogojuje potrebo po drugačni potni zvezi (prevoze z dostavnimi vozili), kot je bila glede na prejšnjo namembnost predlagateljičinih prostorov potrebna dosedaj. Predlagateljica v pritožbi na navedeni očitek odgovarja s trditvijo, da je imela za izgradnjo takšnih lokalov vsa potrebna dovoljenja. Sklicuje se torej na določilo 149. člena ZNP, po katerem veljajo določbe ZNP o določitvi nujne poti tudi v primerih, ko objekt nima komunalnih in drugih priključkov ob predpostavki, da gre za dovoljeno zagrajen objekt (gre za praviloma redkejše primere, saj mora biti v gradbeni in lokacijski dokumentaciji navedeno, da gre za spremembo namembnosti objektov, navedena dokumentacija pa mora vsebovati tudi podatke o potni zvezi - 33a. in 36. člen Zakona o graditvi objektov in 55. člen Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor). To pomeni, da ni mogoče zahtevati določitve nujne poti za objekte, za katere ni izdano predpisano dovoljenje (prim. članek "Nujne poti v praksi", Joško Požun, Pravosodni bilten 1/92). Ugotovitve o tem ali predlagateljičina nepremičnina predstavlja dovoljeno zgrajen objekt izpodbijani sklep nima, zato je tudi glede te okoliščine podan pritožbeni in razveljavitveni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zaradi napačne uporabe materialnega prava. V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ali obstoječa pot zadošča za uporabo predlagateljičinih nepremičnin in če ne, kakšne stroške bi pogojevala njena preureditev. Ob ugotovitvi, da ne zadošča in da bi njena preureditev pogojevala nesorazmerne stroške, pa bo moralo ugotavljati še obstoj predpostavke po 1. odstavku 143. člena ZNP oziroma ugotoviti razmerje med koristjo za predlagateljičino zemljišče in škodo za zemljišče nasprotnih udeležencev, nastalo z ustanovitvijo nujne poti. Hkrati oziroma najprej pa bo moralo ugotoviti ali predstavlja predlagateljičina nepremičnina dovoljeno zgrajen objekt. Predlagateljica izpodbija sklep tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje dovolilo stransko intervencijo B.. Mednarodno trgovsko podjetje, d.o.o. Uvodoma je treba poudariti, da je institut stranske intervencije značilnost pravdnega postopka, medtem ko v nepravdnem postopku ta institut ni potreben. Po 1. odstavku 20. člena ZNP lahko namreč vsak, ki misli, da utegne biti s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, prijavi svojo udeležbo. Taka oseba je lahko udeleženec, čeprav zoper njega ni bil vložen predlog, torej tudi če ni formalni udeleženec, če le dokaže, da ima položaj udeleženca v materialnem smislu, ker bi se sodna odločba nanašala tudi nanj, ali pa bi z njo utegnil biti prizadet njegov pravni interes. Tega pa B... ni ne zatrjeval ne dokazoval, izpodbijani sklep pa ne vsebuje nobenih razlogov za udeležbo omenjene pravne osebe. S tem je izkazana očitana kršitev določb postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP), zato je bilo treba razveljaviti izpodbijani sklep tudi v tem delu. Razveljaviti ga je bilo treba tudi v delu, v katerem je bilo odločeno o predlogu za izdajo začasne odredbe in ki je bil zavrnjen iz razloga, ker je bil zavrnjen tudi predlog za določitev nujne poti. V ponovljenem postopku bo sodišče moralo presoditi obstoj pogojev za začasno odredbo. Ker so se tekom postopka pred sodiščem prve stopnje pojavljali ugovori, da so bile med nasprotnimi udeleženkami (občinami) že sklenjene pogodbe o delitvi skupnega premoženja oziroma, da je tekom tega postopka prišlo do zaključka denacionalizacijskega postopka, in ker se prvostopno sodišče o njih ni izjavilo, je treba na koncu pritrditi stališču predlagateljice, da v skladu z določilom 190. člena ZPP v zvezi z 37. členom, ni ovir, da se postopek ne bi dokončal med istimi strankami. Ker pa ZNP nalaga sodišču, da omogoči sodelovanje v postopku tistemu, katerega pravni interes utegne biti s sodno odločbo prizadet, bi bilo smiselno, da v postopek pritegne tudi denacionalizacijskega upravičenca (upravičence) oziroma, da jih obvesti o uvedbi postopka in povabi na narok (prim. 26. člen ZNP). S tem bi upravičenec (upravičenci) dobil možnost, da se izjavi in morda prijavi svojo udeležbo.