Jedro

Toženka svojo odločitev opira na stališče, da se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP in da to velja tudi za postopek pravnih sredstev. Pri tem pa iz obrazložitve ne izhaja jasno stališče toženke, zakaj je ob ugotovljenem dejanskem stanju, po katerem ne gre za dodelitev BPP, ampak za njegov odvzem, uporabila 5. alinejo prvega odstavka 8. člena ZBPP. Tako ni mogoče razbrati, ali je prezrla, da citirana določba govori o dodelitvi BPP in ne o odvzemu, ali je tako odločila zato, ker je določbo 5. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP razlagala tako, da se nanaša tudi na (vse) druge zadeve, obravnavane po ZBPP oziroma (tudi) na primer, ko organ ugotovi, da je bila BPP dodeljena neupravičeno. Sklicuje se namreč (le) na sodno prakso, ki pa se nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje od obravnavanega, drugih razlogov, zakaj meni, da naj bi se ta določba nanašala tudi na predmetno zadevo, pa ne navaja.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Predsednice Upravnega sodišča Republike Slovenije št. Bpp 113/2021 z dne 29. 6. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Organ za brezplačno pravno pomoč Upravnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki in obsegu pravnega svetovanja in zastopanja za vložitev tožbe zoper odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. Bpp 2254/2017 z dne 4. 5. 2021. 2. V obrazložitvi navaja, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu zoper odločbo organa za BPP Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 2254/2017 z dne 4. 5. 2021, s katero je bila razrešena odvetnica dr. A. A., ki je bila z odločbo tega organa Bpp 2254/2017 z dne 9. 3. 2021 določena za izvajanje dodeljene BPP. Ker se po 8. členu Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) brezplačna pravna pomoč ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči, je bilo treba prošnjo zavrniti. Zakonodajec je namreč želel s to določbo preprečiti t.i. veriženje prošenj, kar ne velja zgolj za vložitev tožbe za zastopanje v v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu (I U 1998/2018, I U 709/2020). Glede na to pa toženka tudi ni presojala, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za dodelitev BPP.

3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da iz jedra sodbe Vrhovnega sodišča I Up 840/2005 izhaja, da je tožnik zlorabljal možnost BPP, ker je vlagal številne prošnje za dodelitev BPP v zvezi z isto zadevo, vse pa so bile že pravnomočno zavrnjene. Njegova situacija pa ni takšna. Izpodbijana odločitev se namreč sploh ne nanaša na prošnjo za dodelitev BPP oziroma na številne zavrnjene prošnje za BPP in s tem povezano (neobstoječe) veriženje prošenj za dodelitev BPP, ampak na razrešitev postavljenega odvetnika, ker ni opravljal v redu svoje dolžnosti, in na upravni postopek odločanja o zahtevi postavljenega odvetnika za njegovo razrešitev iz razlogov, ki so na strani upravičenca. Ne gre torej za postopek za dodelitev BPP, temveč nasprotno za postopek njenega odvzema oziroma prenehanja upravičenosti do BPP zaradi razrešitve drugo postavljenega odvetnika iz krivdnih razlogov na strani upravičenca po desetem in enajstem odstavku 30. člena ZBPP. Sodišče je tako napačno uprabilo predpis. S tem, ko se tožniku zoper odločbo o odvzemu BPP ne dodeli BPP, se mu onemogoča učinkovit dostop do sodišča in do učinkovitega pravnega varstva v postopku zoper "vešč" organ in odvetnico, ki je tožniku zavrnila pravno pomoč. Onemogoča se mu tudi neodvisna ter nepristranska sodna presoja razlogov (zahteve) za razrešitev za izvajanje BPP postavljenega odvetnika iz krivdnih razlogov na strani upravičenca, ki se mu posledično odvzame pravica do BPP. Ker je v postopkih z izrednimi pravnimi sredstvi mogoče zastopanje zgolj po odvetniku, kar je razen izjemoma pogoj za dostop do obravnave pred Ustavnim sodiščem in Evropskim sodiščem za človekove pravice, je odvzem pravice do BPP izjemno hud poseg v človekove pravice in svoboščine (14., 21., 22., 23. in 25. člen Ustave).

4. Opozarja še, da izrek odločbe sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih za zavrnitev ali pa so med seboj v nasprotju, saj se v 4. točki navaja razrešitev odvetnice, nato pa se v 5., 6. in 7. točki obrazložitve odločbe navaja zgolj obča pravna podlaga, povezana s kopičenjem prošenj za BPP, ki se v ničemer ne utemelji in ni povezano z dejanskim stanjem oziroma odločbo Bpp 2254/2017 z dne 4. 5. 2021. Odločitev je tudi v nasprotju z listinami v spisu, saj iz listin v spisu ne izhaja zloraba BPP s kopičenjem prošenj, zaradi česar je sodišče kršilo 15. točko 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da sodišče tožbi ugodi in zadevo vrne istemu organu v nov postopek oziroma podrejeno, da se izpodbijana odločba spremeni tako, da se tožniku BPP odobri.

5. Tožba je utemeljena.

6. Med strankama ni sporno, da je tožnik vložil prošnjo za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v upravnem sporu zoper odločbo Bpp 2254/2021 z dne 4. 5. 2021. S to odločbo je organ za BPP odločil, da se razreši tožnikova odvetnica in ugotovil, da je bila tožniku pravna pomoč po odločbi Bpp 2254/2017 z dne 30. 4. 2018 dodeljena neupravičeno.

7. Toženka glede na tako ugotovljeno dejansko stanje kot podlago za odločitev navaja 5. alinejo prvega odstavka 8. člena ZBPP, ki določa, da se brezplačna pravna pomoč po tem zakonu ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve pravne pomoči in se sklicuje na zakonodajalčevo utemeljitev, da je s tem želel preprečiti veriženje prošenj. Navaja še, da se določba po sodni praksi ne uporablja zgolj za vložitev tožbe za zastopanje v upravnem sporu zaradi dodelitve BPP, temveč tudi za vložitev pravnih sredstev v takem upravnem sporu.

8. Drži ugotovitev toženke, da je zakonodajalec določbo 5. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP, ki je bila uvedena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o brezplačni pravni pomoči ZBPP-C1, utemeljil s tem, da v praksi prihaja do t.i. veriženja prošenj, ko želi prosilec, ki mu je bila prošnja za BPP zavrnjena, zoper tako odločbo sprožiti upravni spor, hkrati pa zaprosi za BPP za upravni spor, itn. Prav tako drži, da je sodna praksa enotna o tem, da ta določba izključuje dodelitev BPP tudi za vložitev pravnih sredstev v takem sporu, torej v sporu, ko je prosilcu zavrnjena dodelitev BPP.2

9. Vendar tožnik utemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za spor zaradi dodelitve pravne pomoči, ampak za spor o razlogih za razrešitev odvetnika in o ugotovitvi, da je bila tožniku pravna pomoč dodeljena neupravičeno. Gre za spor, ali je bila določba enajstega odstavka 30. člena ZBPP, ki določa, da se, če pristojni organ za BPP razreši tudi na novo postavljenega odvetnika zaradi razlogov iz prejšnjega (torej desetega) odstavka, šteje, da upravičencu brezplačna pravna pomoč ni bila dodeljena in se uporabljajo določbe tega zakona o neupravičeno prejeti brezplačni pravni pomoči (kar pomeni, da jo mora prejemnik vrniti), utemeljeno uporabljena.

10. Toženka svojo odločitev opira na stališče, da se BPP ne dodeli v upravnih sporih zaradi dodelitve BPP in da to velja tudi za postopek pravnih sredstev. Pri tem pa iz obrazložitve ne izhaja jasno stališče toženke, zakaj je ob ugotovljenem dejanskem stanju, po katerem ne gre za dodelitev BPP, ampak za njegov odvzem, uporabila 5. alinejo prvega odstavka 8. člena ZBPP. Tako ni mogoče razbrati, ali je prezrla, da citirana določba govori o dodelitvi BPP in ne o odvzemu, ali je tako odločila zato, ker je določbo 5. alineje prvega odstavka 8. člena ZBPP razlagala tako, da se nanaša tudi na (vse) druge zadeve, obravnavane po ZBPP oziroma (tudi) na primer, ko organ ugotovi, da je bila BPP dodeljena neupravičeno. Sklicuje se namreč (le) na sodno prakso, ki pa se nanaša na drugačno pravno in dejansko stanje od obravnavanega, drugih razlogov, zakaj meni, da naj bi se ta določba nanašala tudi na predmetno zadevo, pa ne navaja. Zato sodišče izpodbijane odločbe ni moglo preizkusiti, kar pomeni, da je toženka bistveno kršila pravila upravnega postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

11. Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo organu, ki jo je izdal, v ponovni postopek. Pri tem pa tožnika še seznanja z ureditvijo povračila stroškov za BPP v upravnem sporu. Četudi je namreč tožniku v (kateremkoli) upravnem sporu dodeljena BPP, ima postavljeni odvetnik pravico do nagrade in dejanskih stroškov za sestavo tožbe in za zastopanje v upravnem sporu le v primeru, če sodišče tožbi ugodi. Če upravno sodišče tožbo zavrže oziroma zavrne kot neutemeljeno, plača vse stroške tožnik sam (četrti odstavek 34. člena ZBPP).

12. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in izpodbijani upravni akt odpraviti, je sodišče odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. 1 Glej EVA 2013-2030-0118. 2 I U 10/2020, II U 237/2020, II U 239/2020, II U 238/2020, I U 474/2021 in druge.