10. 12. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 24. novembra 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper drugo točko izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 450/2003 z dne 7. 5. 2003 v zvezi s dodatnim sklepom o dedovanju št. I D 1327/82 z dne 30. 10. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Zapustnica je po pokojnem zakoncu dedovala v postopku denacionalizacije vrnjeno premoženje. Ker je bila v času pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji tudi zapustnica že pokojna, zapuščinski postopek po njej pa že končan, je sodišče prve stopnje to premoženje na podlagi prvega odstavka 221. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS, št. 15/76 in nasl. - v nadaljevanju ZD) štelo za pozneje najdeno premoženje in ga z dodatnim sklepom o dedovanju, ob ugotovitvi, da zapustnica v oporoki s tem premoženjem ni razpolagala, razdelilo med zapustničine zakonite dediče na podlagi pravnomočnega prejšnjega sklepa o dedovanju. Pritožbeno sodišče je dodatni sklep o dedovanju potrdilo.

2.Pritožnik kot zapustničin oporočni, ne pa tudi zakoniti dedič meni, da so mu bile s takšno odločitvijo kršene pravice iz 14., 22. in 33. člena Ustave. Meni, da sodišče ni ravnalo skladno z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-138/99 z dne 18. 1. 2001 (Uradni list RS, št. 11/2001 in OdlUS X, 1 - v nadaljevanju odločba Ustavnega sodišča), ko je dodatni sklep o dedovanju izdalo na podlagi določbe 221. člena ZD. Z odločbo z dne 13. 10. 1993 denacionalizirano premoženje naj bi zapustnici pripadalo že v času njene smrti leta 1982, zato naj ne bi šlo za premoženje, za katerega se v času njene smrti ni vedelo.

B.

3.Ustavno sodišče se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v zapuščinskem postopku. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS)

Ustavno sodišče presoja le, ali je bila z izpodbijanimi sodbami kršena katera od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Pritožnik sodišču očita kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Vendar zatrjevanih kršitev ne more uveljavljati z navedbami, da je odločitev sodišča sprejeta na podlagi napačnih materialnopravnih izhodišč oziroma da je drugačna od tiste, s katero bi se sam strinjal. Glede na navedbe v ustavni pritožbi je Ustavno sodišče tako preizkusilo le, ali je odločitev sodišča morda tako očitno napačna, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno, s čimer bi bilo kršeno eno izmed procesnih jamstev iz 22. člena Ustave. Vendar tega izpodbijanima sklepoma, ki sta oprta na razumne in logične argumente, uveljavljene v pravni znanosti, ni mogoče očitati. Zgolj dejstvo, da pritožnik pravo razume drugače od sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep, da so kršene pravice in drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave.

5.Z izpodbijanima sklepoma pritožniku tudi ni bila kršena pravica do dedovanja iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti in nezakonitosti (zaradi napačne uporabe materialnega prava) izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjski položaj pritožnika, tudi če bi bil utemeljen, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev pravice do dedovanja bi šlo le v primeru, če bi sodišče ob odločanju zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Odločitev sodišča, da sporno premoženje dedujejo zapustničini zakoniti dediči, temelji na stališču, da je denacionalizirano in podedovano premoženje kasneje najdeno premoženje, za katerega se ob izdaji sklepa o dedovanju ni vedelo, da pripada zapuščini in da zapustnica z njim v oporoki ni razpolagala. To stališče samo po sebi ne posega na raven pritožnikove ustavne pravice do dedovanja, niti ni v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča, na katero se sklicuje pritožnik. Pritožnik namreč zmotno razume pomen odločbe Ustavnega sodišča o razveljavitvi 20. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah ZDen (Uradni list RS št. 65/98 - ZDen-B). Ta določba je spremenila 78. člen ZDen, ki določa trenutek uvedbe dedovanja (ki je med drugim pomemben tudi za določitev kroga dedičev), ne pa trenutka prehoda

denacionaliziranega premoženja na dediče. Glede na navedbe v ustavni pritožbi Ustavno sodišče še pojasnjuje, da so dediči denacionaliziranega premoženja sicer lahko tudi oporočni dediči, vendar le, če je izpolnjen pogoj iz 81. člena ZDen. V obravnavanem primeru je sodišče ugotovilo, da zapustnica z denacionaliziranim in podedovanim premoženjem v oporoki ni razpolagala, niti iz izpodbijanih sklepov niti iz navedb v ustavni pritožbi pa ni razvidno, da bi pritožnik tej ugotovitvi in posledično (ne)uporabi 81. člena ZDen nasprotoval. Zgolj pritožnikov subjektivni občutek krivice, ki izhaja iz nezadovoljstva z odločitvijo sodišča, pa tudi ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic in svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger