Jedro

Zatrjevani „izpad prihodkov iz naslova prodaje življenjskih zavarovanj“ in „iz naslova prodaje vzajemnih skladov“, ki je posledica prepovedanega samostojnega opravljanja poslov zavarovalnega zastopanja s strani oseb, ki nimajo dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, ni pravno upoštevna (težko popravljiva) škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Tožeča stranka ni izkazala, da zgolj zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe in odredbe ne bi zadoščalo za varstvo njenega pravnega položaja ter da bi bilo zato potrebno začasno (do pravnomočnosti odločbe o tožbi) urediti stanje glede na sporno pravno razmerje. Prava (ureditvena) začasna odredba bi namreč prišla v poštev, če bi predlagateljica izkazala (vsaj do stopnje verjetnosti), da zgolj zadržanje izvršitve aktov Agencije ne bi zadoščalo za varstvo (oziroma izboljšanje) njenega pravnega položaja,zaradi česar bi bilo potrebno, da Vrhovno sodišče v njenem primeru do pravnomočnosti odločbe o tožbi določi njene obveznosti v razmerju do tožene stranke oziroma da začasno uredi način njenega poslovanja.

Izrek

Predlog se z a v r n e.

Obrazložitev

Postopek opravljanja nadzora nad zavarovalnico (1) Agencija za zavarovalni nadzor (Agencija) je (po predsedniku senata) z uvodoma navedeno odredbo (priloga A7) ugotovila, da je tožeča stranka kršila »določbo 8. točke prvega odstavka 179. člena ZZavar v povezavi s prvim odstavkom 230. člena ZZavar in v povezavi z drugim odstavkom 217. člena ZZavar, ker posle zavarovalnega zastopanja samostojno opravljajo tudi pri družbi F. zaposleni delavci in fizične osebe na podlagi podjemnih pogodb, ki nimajo dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, in ker se le-ti ob tem zavarovalcem predstavljajo z vsebino obvestil, ki pri zavarovalcih zavajajoče ustvarja prepričanje, da kot zavarovalni zastopniki delujejo skladno z ZZavar« (1.1. točka izreka). Zato je odredila način odprave kršitev in določila rok zanj (2.1. točka izreka) ter tožečo stranko pozvala, da v danem roku dostavi poročilo z opisom ukrepov za odpravo kršitev, kateremu naj priloži listine in druge dokaze o njihovi odpravi (3. točka izreka). Hkrati je tožeči stranki naložila plačilo pavšalnega nadomestila v višini 834,58 EUR (4. točka izreka).

(2) Agencija je (v senatu) z uvodoma navedeno odločbo (priloga A6) zavrnila ugovor tožeče stranke proti izdani odredbi. Ocenila je, da ni utemeljen. Iz Izjave in Ugovora tožeče stranke, naj bi izhajalo, da je bila kršitev iz 2. točke drugega odstavka 217. člena ZZavar odpravljena s tem, da so bile pod to sestavino obveznega obvestila po 217. členu ZZavar navedene številke dovoljenj drugih oseb (tim. mentorjev), ki niso bili fizično prisotni pri sklepanju zavarovalnih pogodb. Vendar pa »je nesporno kršitev omenjenega določila, saj jasno izhaja, da oseba, ki mora po 1. točki drugega odstavka 217. člena (ZZavar) navesti svoje ime in priimek, po 2. točki navesti svoje dovoljenje za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, ne pa številko dovoljenja drugih oseb«. Poleg tega pa »je bila odredba izdana oziroma velja za tiste, ki jih ni na (priloženem) seznamu, pa opravljajo samostojno posle zavarovalnega zastopanja za F., le-ta pa za zavarovalnico K. d.d., brez ustreznega dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, in le za te je Agencija naložila naj tega ne delajo več«.

Postopek sodnega varstva (3) Tožeča stranka je s tožbo v upravnem sporu zahtevala, da Vrhovno sodišče odpravi odločbo in odredbo Agencije. Uveljavljala je bistveno kršitev določb postopka, ki naj bi bila v »pomanjkljivosti in nedoločenosti« izreka izpodbijanih aktov, ki ne navajata oseb, na katere se nanašajo ugotovljene kršitve, »konkretno oziroma poimensko«, ter zmotno uporabo materialnega prava, ki naj bi bila v preširoki in neustrezni razlagi uporabljenih določb ZZavar. Sklicevala pa se je tudi na neenako obravnavo v primerjavi z zavarovalnico K. d.d., ki naj bi bila v tem, da naj bi »tožena stranka v drugem (po dejanskih in časovnih okoliščinah povsem podobnem) primeru že sprejela pravno in dejansko argumentacijo ter razlago določb ZZavar, za kakršno se zavzema tožeča stranka«.

Odložitev izvršitve izpodbijane odločbe in odredbe oziroma izdaja začasne odredbe (4) Ker naj bi ji z izvršitvijo izpodbijanih aktov Agencije nastala težko popravljiva škoda, ker naj »bi ji bilo z izvršitvijo naloženih ukrepov onemogočeno doseganje poslovnega namena, in sicer nuditi kvalitetne finančne produkte v Sloveniji in v drugih državah, kjer ima ustanovljene hčerinske družbe (Romunija, Slovaška, Hrvaška, v postopku ustanavljanja je družba v Bolgariji), v obsegu, ki je odraz zahtev oziroma povpraševanja na relevantnem trgu finančnih storitev«, je tožeča stranka predlagala odložitev njune izvršitve oziroma (podredno) da ji do pravnomočne odločitve Vrhovnega sodišča o tožbi ni treba izvršiti ukrepov, naloženih za odpravo kršitev (po katerih bi morali pri njej »zaposleni delavci in fizične osebe, na podlagi podjemnih pogodb, ki nimajo dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, prenehati samostojno opravljati posle zavarovalnega zastopanja«, oziroma po katerih bi morali biti »zavarovalni zastopniki z dovoljenjem Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja prisotni ob sklepanju in pripravah na sklepanje zavarovalnih pogodb z zavarovalcem, kadar bi se sklepanje in priprave na sklepanje zavarovalnih pogodb izvajale preko zavarovalnega zastopnika«), niti poročati o njihovi odpravi. Z odložitvijo izvršitve izpodbijane odločbe in odredbe naj namreč tudi ne bi bila prizadeta javna korist in korist nasprotne stranke.

Razlogi za zavrnitev predloga za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe in odredbe oziroma izdajo začasne odredbe (5) Sodišče lahko na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda (prvi stavek drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu; ZUS-1).

(6) Ker v postopku sodnega varstva ni možno navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (285. člen ZZavar), je Vrhovno sodišče vezano na dejansko stanje, kakršno je bilo ugotovljeno v postopku opravljanja nadzora nad tožečo stranko. Iz ugotovitev predsednika senata in senata Agencije (glej 1. in 2. točko predmetne obrazložitve) izhaja, da so pri tožeči stranki posle zavarovalnega zastopanja samostojno opravljali tudi pri njej zaposleni delavci in fizične osebe na podlagi podjemnih pogodb, ki niso imeli dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja. Tako »je bilo od skupno 1.766 ponudb za življenjska zavarovanja v mesecu februarju 2007 kar 1.062 ponudb podpisanih s strani pri družbi S. zaposlenih fizičnih oseb in podjemnikov (fizičnih oseb) družbe S., ki niso imele dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja in so opravljale posle zavarovalnega zastopanja samostojno«, kar je v nasprotju z ZZavar, ki v prvem odstavku 230. člena določa, da lahko posle zavarovalnega zastopanja samostojno opravljajo samo fizične osebe, ki imajo dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, oziroma »so opravljale posle zavarovalnega zastopanja pod mentorstvom drugih fizičnih oseb, ki prav tako niso imele dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja«, kar je v nasprotju z ZZavar, ki v drugem odstavku 230. člena določa, da lahko tudi pomožni zavarovalni zastopnik (to je oseba, ki išče potencialne zavarovalce brez posredovanja vsebine zavarovalnega zastopanja in brez podpisovanja kakršnihkoli zavarovalnih dokumentov) dela opravlja (le) pod mentorstvom osebe, ki ima dovoljenje Agencije za zavarovalni nadzor za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja.

(7) Zatrjevani »izpad prihodkov iz naslova prodaje življenjskih zavarovanj« in »iz naslova prodaje vzajemnih skladov«, ki je glede na navedena dejstva posledica prepovedanega samostojnega opravljanja poslov zavarovalnega zastopanja s strani oseb, ki nimajo dovoljenja Agencije za opravljanje poslov zavarovalnega zastopanja, zato ni pravno upoštevna (težko popravljiva) škoda iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1. (8) Tožnik lahko iz razlogov iz prejšnjega (to je drugega) odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

(9) Glede na poprej navedeno zatrjevani »izpad prihodkov iz naslova prodaje življenjskih zavarovanj« in »iz naslova prodaje vzajemnih skladov« tudi ni pravno upoštevna (težko popravljiva) škoda iz tretjega odstavka v povezavi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1. (10) Poleg tega pa tožeča stranka tudi ni izkazala, da zgolj zadržanje izvršitve izpodbijane odločbe in odredbe ne bi zadoščalo za varstvo njenega pravnega položaja ter da bi bilo zato potrebno začasno (do pravnomočnosti odločbe o tožbi) urediti stanje glede na sporno pravno razmerje. Prava (ureditvena) začasna odredba bi namreč prišla v poštev, če bi predlagateljica izkazala (vsaj do stopnje verjetnosti), da zgolj zadržanje izvršitve aktov Agencije ne bi zadoščalo za varstvo (oziroma izboljšanje) njenega pravnega položaja, zaradi česar bi bilo potrebno, da Vrhovno sodišče v njenem primeru do pravnomočnosti odločbe o tožbi določi njene obveznosti v razmerju do tožene stranke oziroma da začasno uredi način njenega poslovanja (primerjaj Vilko Androjna in Erik Kerševan: 'Upravno procesno pravo – upravni postopek in upravni spor', Predelana in dopolnjena izdaja, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 709). (11) Glede na vse navedeno je Vrhovno sodišče predlog tožeče stranke na podlagi drugega odstavka 281. člena ZZavar v povezavi z 32. členom ZUS-1 kot neutemeljen zavrnilo, saj ni podan pogoj iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 za odložitev izvršitve izpodbijane odločbe in odredbe (oziroma za izdajo neprave začasne odredbe) niti pogoj iz tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 za izdajo prave (ureditvene) začasne odredbe.

(12) Vrhovno sodišče namreč ni upoštevalo sklicevanja tožeče stranke na domnevno drugačno stališče Agencije v postopku opravljanja nadzora nad K. d.d., saj tožeča stranka ni izkazala (niti zatrjevala), da se je na neenako obravnavanje v enakih situacijah neuspešno sklicevala že v postopku pred Agencijo. Ker iz njenih navedb v tožbi in obravnavanem predlogu izhaja, da gre za »dodatno« navedbo (glej začetek tretjega stavka v tretjem odstavku na njeni 9. strani), dejstev v zvezi z domnevno kršitvijo jamstva enakega varstva pravic (iz 22. člena Ustave Republike Slovenije) glede na določbo 285. člena ZZavar ne more navajati niti dokazov predlagati šele v postopku pred Vrhovnim sodiščem.