6. 3. 2003

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Milana Jorasa iz Ljubljane na seji dne 6. marca 2003

sklenilo:

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91, 31/93, 65/98 in 66/2000) se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnik zatrjuje, da so Zakon o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in "iz njega izvedeni predpisi in drugi akti" v nasprotju z načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, da kršijo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in da nasprotujejo "evropski pravni kulturi in civilizaciji", ker ne določajo nadomestne nepremičnine kot obvezno obliko odškodnine, če vrnitev podržavljene nepremičnine v naravi ni mogoča. Za izplačilo obveznosti po ZDen bi morala Republika Slovenija jamčiti z vsem svojim premoženjem, roki za izplačilo odškodnine pa bi morali začeti teči z dnem vložitve zahteve za denacionalizacijo.

2.Pobudnik utemeljuje svoj pravni interes za presojo z navajanjem, da mu želi upravni organ v konkretnem denacionalizacijskem postopku vsiliti eno vrsto odškodnine in to tako, ki naj bi jo upravni organ sam izbral. Iz priloženega dopisa upravnega organa je razvidno, da naj bi šlo za odškodnino z obveznicami Slovenske odškodninske družbe, ker naj bi zavezanec ne razpolagal z nadomestnimi zemljišči. Pobudnik upravnemu organu očita, da za te trditve ni ponudil nobenih pisnih dokazov nasprotne strani.

B.

3.Glede na to, da pobudnik ne navaja, katere iz ZDen "izvedene predpise in druge akte" izpodbija, in ker to ne izhaja niti iz vsebine pobude, je Ustavno sodišče štelo, da pobudnik vlaga pobudo le zoper ZDen.

4.Po določbah ZDen je denacionalizacija vrnitev podržavljenega premoženja v naravi (prvi odstavek 2. člena ZDen). Drugi odstavek 2. člena ZDen pa določa, da v primerih, ko vrnitev premoženja ni možna, denacionalizacija obsega plačilo odškodnine v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju. ZDen za vsako vrsto premoženja v okviru navedenih oblik denacionalizacije določa tudi možne načine vračanja podržavljenega premoženja ob upoštevanju opredelitve zavezancev po 51. členu ZDen. Nekateri izmed teh načinov dejansko pomenijo vračanje drugega premoženja in ne tistega, ki je bilo podržavljeno (npr. vračanje nepremičnin namesto podržavljenega kapitala ali vračanje podržavljene nepremičnine z vzpostavitvijo deleža na kapitalu pravne osebe, ki ima podržavljeno nepremičnino med svojimi sredstvi). Ustavno sodišče je že v sklepu št. U-I-64/99 z dne 16. 11. 2000 (OdlUS IX, 275) ugotovilo, da je zakonodajalec pri določitvi oblik in načinov denacionalizacije upošteval dejanske možnosti, pravna razmerja in položaje, ki so obstajali v času uveljavitve ZDen. Glede na to je določil tudi razloge, zaradi katerih vračanje v naravi ni mogoče. Možnosti vračanja nadomestnih kmetijskih zemljišč so tako npr. drugačne od možnosti vračanja drugih vrst nadomestnega premoženja. Zato je tudi obveznost vračanja nadomestnih nepremičnin uredil glede na stvarne možnosti.

5.Ustavno sodišče tudi tokrat ponavlja, da pravilno razumljeno načelo enakosti pred zakonom ne izključuje oziroma ne preprečuje različnega normativnega obravnavanja, kadar gre za objektivno različne dejanske stanove, temveč tako razlikovanje nasprotno logično narekuje. Po ustaljeni ustavnosodni presoji načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da predpis, kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena Ustave, ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga.

6.Očitek pobudnika, da je ureditev, ki ne določa vračanja nadomestne nepremičnine kot obvezne oblike odškodnine, v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, je torej očitno neutemeljen. Zahteve po jamstvu Republike Slovenije z vsem njenim premoženjem pa pobudnik niti ne utemeljuje niti ne navaja, zakaj meni, da bi tako jamstvo vplivalo na njegov pravni položaj.

7.Z očitanjem arbitrarnosti upravnemu organu pri vodenju denacionalizacijskega postopka pobudnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) v konkretnem postopku. Morebitne konkretne odločitve v upravnem postopku so lahko predmet sodnega varstva. Prav tako so lahko predmet sodnega varstva morebitni odškodninski zahtevki. Po izčrpanju teh pravnih sredstev pa lahko na podlagi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) pobudnik ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če bo menil, da mu je s posamičnim aktom kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavno sodišče pa v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov ni pristojno za oceno zakonitosti uporabe predpisa v konkretnem postopku.

8.Ker je pobuda očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena ZUstS in šeste alineje 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98 in 30/02) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnici in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednica dr. Dragica Wedam Lukić