Organi držav članic v konkretni zadevi morajo, če na podlagi okoliščin takšne zadeve upravičeno dvomijo o pristnosti dokumentov, poreklu blaga ali izpolnjevanju drugih zahtev, opraviti naknadno preverjanje. Da bi v konkretni zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, obstajal takšen upravičen dvom in, če ja, na podlagi česa, pa iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa zadeve po presoji sodišča ne izhaja.
Izvedbena uredba v členu 110 ne določa enovitega desetmesečnega roka, temveč določa dva roka: najprej šestmesečnega, ki teče od zahteve po naknadnem preverjanju, nato pa še dodatnega štirimesečnega, ki teče od drugega obvestila, pri čemer drugo obvestilo ni nujno odposlano nemudoma z iztekom šestmesečnega roka, temveč je vmes razumljiv razkorak, tj. potek dodatnega časa (nekaj dni ali mogoče tednov, lahko celo mesecev, odvisno od ažurnosti).
I.Tožbi se ugodi v delu, s katerim se izpodbija odločba Finančne uprave Republike Slovenije št. DT 4248-526/2018-12 z dne 29. 7. 2020 v obsegu, ki se nanaša na družbo A., d.o.o. v likvidaciji in s katerim se plačilo nalaga tej družbi, ter se izpodbijana odločba v tem obsegu odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.
II.Tožena stranka je dolžna družbi A., d.o.o., v likvidaciji v celoti povrniti pritožbene stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom. Zahteva družbe A., d.o.o., v likvidaciji za povračilo stroškov ponovnega upravnega spora pred sodiščem prve stopnje se zavrne.
1.Prvostopenjski carinski organ je v postopku carinske kontrole z izpodbijano odločbo za blago, sproščeno v prosti promet z deklaracijama MRN št. 17SI00603640785293 z dne 27. 7. 2017 in 18SI00603640795996 z dne 18. 7. 2018 Oddelka za carinjenje Koper, določil doplačilo dajatev iz naslova carine v znesku 23.790,96 EUR ter obresti 1.240,31 EUR, in sicer solidarno tožniku ter družbi A., d.o.o. (v nadaljevanju A.), ki jima je dolgovani znesek tudi solidarno naložil v plačilo (1. točka izreka). Nadalje pa je tožniku dodatno odmeril in naložil v plačilo še davek na dodano vrednost za obdobje meseca julija 2017 in 2018 za to isto blago, in sicer skupaj 2.260,14 EUR ter obresti 394,55 EUR (2. točka izreka), z dostavkom, da stroški postopka niso bili priglašeni ter da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (3. in 4. točka izreka).
1.Iz obrazložitve izhaja, da je organ opravil naknadno preverjanje carinskih deklaracij za blago, ki ga je prejel tožnik, predmetni deklaraciji pa je vložila A. kot tožnikov posredni zastopnik. Postopek je bil namenjen preveritvi upravičenosti do uporabe preferencialne stopnje za blago, po poreklu s Filipinov. Šlo je za konzervirano tuno različnih vrst, deklarant A. pa je deklaracijama med drugim priložil t.i. obrazca Form A (št. 25620617 ter št. 256605018, v nadaljevanju Obrazca A), ki naj bi potrjevala filipinsko poreklo blaga. Carinske dajatve po teh deklaracijah zato niso bile obračunane, saj je blago na podlagi potrdila o preferencialnem filipinskem poreklu skladno z Uredbo (EU) št. 978/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uporabi sheme splošnih tarifnih preferencialov in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 732/2008 (v nadaljevanju Uredba 978/12) carine prosto. Carinski organ pa je v okviru mednarodnega sodelovanja na Generalni finančni urad (v nadaljevanju GFU) poslal predlog za naknadno preverjanje Obrazcev A. GFU je v skladu z določili 110. člena Izvedbene uredbe Komisije (EU) 2015/2447 z dne 24. novembra 2015 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje nekaterih določb Uredbe (EU) št. 952/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju Izvedbena uredba) 28. 12. 2018 pristojne organe na Filipinih zaprosil za naknadno preverjanje verodostojnosti in upravičenosti izdaje Obrazcev A. Po intervenciji zakonitega zastopnika tožnika, da filipinski organi poizvedbe niso prejeli, je GFU 18. 10. 2019 priporočeno po pošti in po elektronski pošti filipinskim organom poslal ponovno preverbo. Do izdaje izpodbijane odločbe GFU ni prejel nobenega odgovora, kar po petem odstavku 110. člena Izvedbene uredbe narekuje, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnitev uporabe preferencialov. Ker obstaja utemeljen dvom, da blago po Obrazcih A ne izpolnjuje pogojev za preferencialno poreklo (zaradi v preteklosti preverjanih dokazil o poreklu, za katera je ugotovljeno, da so bila izdana neupravičeno), organ pa odgovora ni prejel niti v dodatnem roku, se preferencialna obravnava ne prizna. Organ je o tem napravil zapisnik, nakar se je na vpogled oglasil tožnikov pooblaščenec, nato pa sta tožnik in A. na zapisnik podala pripombe, vendar jih organ zavrača kot neutemeljene. V konkretnem primeru je organ preverjanje opravil na podlagi informacij Evropske komisije (v nadaljevanju EK) o neupravičenih izdajah potrdil o filipinskem preferencialnem poreklu, zato je v konkretni zadevi na podlagi navedenega izkazan upravičen dvom v pristnost dokumentov in status porekla. Zahtevek za preverjanje je bil na Filipine prvič poslan 28. 12. 2018, nato pa v drugo še 18. 10. 2019. Tožnik in A. sta se v pripombah sklicevala na odgovor filipinskih organov z dne 22. 4. 2020, ki ga je julija 2020 prejel GFU po elektronski pošti. Vendar carinski organ kljub temu odgovoru preferencialne obravnave ne prizna. Ta odgovor je namreč prispel prepozno, tj. šele po 10-mesečnem roku, ki je ustrezen in zadovoljiv. Prav tako pa iz tega odgovora ne izhajajo zadostne informacije za določitev pravega porekla, saj ta odgovor podaja le ugotovitev glede pristnosti dokumentov, ne omogoča pa določitve pravega porekla blaga. Utemeljen dvom se carinskemu organu poraja zaradi uradne informacije EK (RIF št. EU/2014/014) ter ker v primeru naknadnega preverjanja po enem od predhodnih obrazcev A po drugi carinski deklaraciji, ki je bilo predmet ločenega postopka, carinski organ ni prejel odgovora filipinskih organov. Tudi ugovore tožnika, da je ravnal v dobri veri, organ obrazloženo zavrne. Odločitve organa ne spreminjajo niti tožnikovi ugovori glede posledic epidemije.
2.Drugostopenjski carinski organ je pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo zavrnil. V obrazložitvah svoje odločbe drugostopenjski organ navaja pretežno iste razloge kot prvostopenjski organ. Ob povzemanju poteka prvostopenjskega postopka zaključuje, da je izpodbijana odločitev pravilna. V konkretnem primeru sta bila predmet preverjanja Obrazca A. Razlog preverjanja je bil obstoj utemeljenega suma v izpolnitev pogojev za pridobitev preferencialnega filipinskega porekla blaga na podlagi uradne informacije EK, da filipinski organi ne upoštevajo pravil o poreklu ribiških proizvodov in da so bila v preteklosti preverjana dokazila o poreklu izdana neupravičeno. Pri tem ne gre za listino, na podlagi katere bi bila sprejeta odločitev glede preferencialnega porekla, ampak le-ta daje napotek carinskim organom, da opravijo postopek naknadnega preverjanja. GFU je na podlagi utemeljenega suma v izpolnitev pogojev za pridobitev preferencialnega porekla blaga na podlagi uradne informacije Komisije, da so zadevni proizvodi lahko s poreklom iz tretjih držav, poslal zaprosilo pristojnim filipinskih organom, naj preverijo, ali zadevno blago izpolnjuje pogoje za pridobitev preferencialnega filipinskega porekla. Ker odgovora ni bilo, so poslali še eno zaprosilo, a filipinski organi tudi na to v roku niso odgovorili. Tožnikovo sklicevanje, da je to pripisati slabši odzivnosti zaradi epidemije, zavrne, ker je bil prvi primer kovida na Filipinih šele v januarju 2020, zato ni razloga, da so filipinski organi na zaprosilo GFU iz decembra 2018 prvič odgovorili šele 22. 4. 2020. Ta odgovor, prejet šele julija 2020, je torej prepozen. Prav tako pa le potrjuje verodostojnost Obrazcev A, ne pa tudi statusa porekla blaga. So pa filipinski organi preverili ta status glede na njihov odgovor z dne 23. 9. 2020, a gre za listino, ki v času odločanja na prvi stopnji ni obstajala in je organ ni mogel upoštevati, prav tako pa je bil tudi ta odgovor filipinskih organov prepozen. Tudi sklicevanje tožnika na upoštevnost odgovora z dne 22. 4. 2020 po 89. členu Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) drugostopenjski organ zavrne, saj je bil ta odgovor prepozen, pa tudi sicer določbe o obnovi postopka zaradi novih dejstev tu ne pridejo v poštev. Tudi tožnikove navedbe o njegovi dobrovernosti niso relevantne, saj le filipinski organi lahko presojajo izpolnjevanje zahtevanih pogojev za priznanje preferencialnega porekla. V zvezi z uporabo 119. člena Uredbe 952/2013 o carinskem zakoniku Unije (v nadaljevanju CZU) poudarja, da drugače kot je bilo določeno v Uredbi Sveta (EGS) št. 2931/92 z dne 12. oktobra 1992 o carinskem zakoniku Skupnosti (CZS), tožnik, upoštevaje določbe CZU, po mnenju drugostopenjskega organa ne more nasprotovati vknjižbi dolga, pač pa ima pravico vložiti zahtevek za povračilo ali odpust dolga po tem, ko je o carinskem dolgu najprej odločeno z odločbo. Postopka odmere in uveljavljanja pravice do povračila oz. odpusta sta ločena.
3.Tožnik je vložil tožbo zoper izpodbijano odločbo in sodišču predlagal, naj jo odpravi oz. naj jo razveljavi in ugodi tožnikovi prošnji za odpust dolga, zahteva pa tudi povračilo stroškov postopka, ki jih je priglasil. A. je intervenirala na strani tožnika, saj je menila, da so stališča toženke zmotna, pri čemer se sklicuje na odločitev tega sodišča v zadevi I U 79/20201, kar je tudi obrazložila.
4.Sodišče prve stopnje je v zadevi že odločilo, in sicer s sodbo in sklepom z dne 19. 2. 2025, s katerima je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo v delu, ki se je nanašal na tožnika, zavrglo pa je tožbo zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se je nanašal na A. Vendar pa je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sklepom I Up 117/2025 ugodilo pritožbi A. ter cit. sodbo in sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je zapisalo, da sta v izpodbijani odločbi kot nosilki solidarne obveznosti navedena tožnik in A., ki sta v razmerju enotnega sosporništva in je zato mogoče v upravnem sporu sprejeti le enotno odločitev za oba, zato se spor glede obstoja in/ali obsega te obveznosti zanju lahko reši le na enak način. Procesna posledica enotnega sosporništva je med drugim v tem, da je A. deležna tožnikovega uspeha s tožbo. Zato mora sodišče v ponovljenem postopku odločiti o tožbi še v delu, ki se nanaša na A.2
5.Po pozivu sodišča se je toženka odzvala in sodišče seznanila s pojasnili prvostopenjskega davčnega organa, med drugim, da je le-ta tožniku vrnil sprva naložene dajatve, zoper A. kot solidarnega dolžnika pa obveznost plačila dajatev niti izterjava nista bili vzpostavljeni oz. začeti, saj se je prvostopenjskemu organu zdelo pravično, da je odločitev za obe stranki enotna.
6.A. pa je v pripravljalni vlogi navedla, da vztraja pri odpravi izpodbijane odločbe tudi v obsegu, ki se nanaša nanjo, saj je sicer v negotovosti, ker zoper njo še vedno obstaja izvršilni naslov, pri čemer naj sodišče odloči brez glavne obravnave, glede na to, da so dejstva med strankama nesporna, instančno sodišče pa je razčistilo tudi vsa pravna vprašanja. Zahteva tudi povrnitev vseh stroškov tega postopka, ki jih priglaša.
7.Tožba je tudi v tem preostalem delu utemeljena, razlogi za to pa so enaki, kot so bili razlogi za uspeh s tožbo zoper izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na tožnika.
8.Izvedbena uredba v prvem odstavku člena 110 določa, da se naknadno preverjanje potrdil o poreklu obrazec A in izjav na računu opravi naključno ali kadar carinski organi držav članic upravičeno dvomijo o pristnosti teh dokumentov, statusu porekla izdelkov ali izpolnjevanju drugih zahtev tega pododdelka, pododdelkov 3 do 9 tega oddelka ter pododdelkov 2 in 3 oddelka 2 poglavja 1 naslova II Delegirane uredbe (EU) 2015/2446. V drugem odstavku istega člena Izvedbene uredbe je nadalje določeno, da ko carinski organi držav članic zahtevajo naknadno preverjanje, pristojnim državnim organom upravičene države izvoznice vrnejo potrdilo o poreklu obrazec A in račun, če jim je bil predložen, izjavo na računu ali kopijo teh dokumentov ter, če je to primerno, navedejo razloge za poizvedbo. V podporo zahtevi za preverjanje se pošlje vsak pridobljen dokument ali informacija, ki kaže, da so informacije na dokazilu o poreklu napačne. Če se carinski organi držav članic odločijo, da bodo med čakanjem na rezultate preverjanja zadržali odobritve tarifnih preferencialov, uvozniku ponudijo prepustitev izdelkov ob upoštevanju vseh previdnostnih ukrepov, ki so po njihovem mnenju potrebni. Po tretjem odstavku istega člena Izvedbene uredbe se ob zahtevi po naknadnem preverjanju takšno preverjanje opravi in njegovi rezultati sporočijo carinskim organom držav članic najpozneje v šestih mesecih. Rezultati so takšni, da je iz njih mogoče ugotoviti, ali zadevno dokazilo o poreklu velja za izdelke, ki so bili dejansko izvoženi, in ali se ti izdelki lahko štejejo za izdelke s poreklom iz upravičene države. V petem odstavku istega člena Izvedbene uredbe je določeno, da če v primerih upravičenega dvoma, ni odgovora v šestih mesecih, kot je predpisano v tretjem odstavku, ali če odgovor ne vsebuje zadostnih informacij za določitev pristnosti zadevnega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, se pristojnim organom pošlje drugo obvestilo. Če po drugem obvestilu organi, ki so zahtevali preverjanje, ne prejmejo rezultatov preverjanja v štirih mesecih od dneva, na katerega je bilo poslano drugo obvestilo, ali če ti rezultati ne omogočajo določitve pristnosti obravnavanega dokumenta ali pravega porekla izdelkov, ti organi, razen v izjemnih okoliščinah, zavrnejo upravičenost do uporabe tarifnih preferencialov.
9.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je toženka postopka preverjanja po določbi člena 110 Izvedbene uredbe poslužila zaradi obstoja upravičenega dvoma v pristnost dokumentov in status porekla izdelkov (str. 7 izpodbijane odločbe). Postopek v konkretni zadevi se torej ni začel naključno. Tudi iz dopisa FU Koper na GFU 19. 12. 2018 (D3) izhaja, da prvostopenjski organ utemeljeno dvomi v Obrazca A (D1 in D2), in sicer na podlagi obvestila EK z dne 9. 10. 2014 (B1) ter zato, ker na podlagi preverjanj v drugih preteklih zadevah ni dobil odgovorov od filipinskih organov. Vendar pa tožnik po presoji sodišča utemeljeno ugovarja, da pravzaprav sploh ni jasno, kaj naj bi predstavljalo sum o nepravilnostih.
10.Obvestilo EK (B1) je datirano na 9. 10. 2014, torej dve leti in pol prej kot prvi Obrazec A (D1) in tri leta in pol prej kot drugi Obrazec A (D2) ter štiri leta prej kot se je prvostopenjski carinski organ z dopisom obrnil na GFU (D3). Že ta časovni razkorak po presoji sodišča pomeni, da je vprašljivo, ali je ustrezno sklicevanje prvostopenjskega organa na obvestilo (B1) za utemeljevanje obstoja upravičenega dvoma koncem leta 2018. Nadalje pa po presoji sodišča tudi vsebina tega obvestila (B1) sama po sebi ne vzpostavlja takšnega upravičenega dvoma. Iz dodatnih informacij v tem obvestilu izhaja, da obstaja
verjetnost, da so filipinski organi nepravilno izdajali potrdila o poreklu, saj
se zdi
da si napačno razlagajo pravila o poreklu, zato se priporoča, da države članice sprožijo naknadno preverjanje,
kadarkoli obstaja dvom
11.o izpolnjevanju pogojev plovil in posledično o poreklu rib. To pomeni, da samo obvestilo (B1) ne navaja, da je v vsakem primeru uvoza s Filipinov poreklo blaga dvomljivo, temveč to obvestilo državam članicam podaja priporočilo, kako ravnati in kaj naknadno preverjati, če ta dvom obstaja sicer. Torej morajo organi držav članic v konkretni zadevi, če na podlagi okoliščin takšne zadeve upravičeno dvomijo o pristnosti dokumentov, poreklu blaga ali izpolnjevanju drugih zahtev, opraviti naknadno preverjanje. Da bi v konkretni zadevi, ki je predmet tega upravnega spora, obstajal takšen upravičen dvom in, če ja, na podlagi česa, pa iz izpodbijane odločbe niti iz upravnega spisa zadeve po presoji sodišča ne izhaja. Edina okoliščina, na katero se poleg obvestila EK (B1) v dopisu (D3) sklicuje prvostopenjski carinski organ, je namreč ta, da ni prejel odgovorov filipinskih organov v drugih, preteklih postopkih naknadnega preverjanja. Ali in kakšno zvezo ima to s konkretnim, v tem upravnem sporu obravnavanim primerom, pa ni obrazloženo.
12.Nadalje pa tožnik po presoji sodišča utemeljeno problematizira tudi ustreznost poizvedbe, poslane filipinskim organom, ter samo pošiljanje le-te, na kar je opozarjal tudi že v postopku izdaje izpodbijane odločbe. Kot izhaja iz upravnega spisa, je GFU poslal na Filipine dopis z dne 28. 12. 2018 (D4). Po pojasnilih toženke je bil ta dopis poslan fizično in po elektronski pošti 4. 1. 2019, fizično pa naj bi bil dokument filipinskim organom glede na podatke iz toženkinega elektronskega dokumentarnega sistema, kot izhajajo iz priloge B4, vročen 9. 2. 2019. A je zakoniti zastopnik tožnika po elektronski pošti GFU 18. 10. 2019 (D5) obvestil, da filipinski organi te poizvedbe niso prejeli. Zato je GFU znova pisal na Filipine 18. 10. 2019 (D6). Vpogled v ta dopis pokaže, da ga je GFU poimenoval kot "urgentno pismo" in mu priložil tudi svoje prvotno poslano pismo iz decembra 2018. Ta dopis naj bi na Filipine poslal priporočeno po pošti in po elektronski pošti, kot izhaja iz naknadnih dopisov, poslanih prvostopenjskemu carinskemu organu (D7, D8). Vendar pa tudi še 2. 6. 2020, kot izhaja iz dopisa (D8), odgovora filipinskih organov ni bilo. Odgovor z dne 22. 4. 2020 (D9) je GFU prejel šele 2. 7. 2020, kar pa je prepozno, ker je 10‑mesečni rok potekel 28. 10. 2019, kot izhaja iz dopisa (D10). Tako enako izhaja tudi iz izpodbijane odločbe (str. 7).
13.Vendar pa je zaključek davčnih organov o tem, da je omenjeni odgovor filipinskih organov (D9) prepozen, po presoji sodišča nepravilen. Drži, da se je GFU na filipinske organe v tej zadevi prvič obrnil z dopisom z dne 28. 12. 2018 (D4), vendar pa ni izkazano, da bi le-ti ta dopis prejeli. Nasprotno, iz elektronskega sporočila zakonitega zastopnika tožnika (D5), ki je datiran na 18. 10. 2019, torej skoraj deset mesecev po dopisu (D4) izhaja, da filipinski organi poizvedbe niso prejeli. Toženka pa tega prejema tudi po dodatnih poizvedbah sodišča ni uspela izkazati. Iz priloge B5 izhaja, da je elektronsko sporočilo pošiljala na elektronski naslov filipinskih organov @gmail.com, pri čemer je bil to naslov, ki je bil s strani filipinskih organov komuniciran kot naslov za elektronsko sporočanje (kar izhaja iz obvestila z dne 28. 6. 2016, B2), pa tudi filipinski organi sami so leta 2017 toženki odgovarjali s tega elektronskega naslova (kot izhaja iz elektronskega sporočila B3). Vpogled v omenjena dokumenta B2 in B3 po presoji sodišča sicer nakazuje možnost komunikacije s filipinskim organom prek elektronskega naslova @gmail.com, vendar le v preteklih letih, tj. v letu 2016 in v letu 2017. Ni pa mogoče iz te korespondence sklepati, da je to tudi v letu 2019, ko je GFU filipinskim organom pošiljal dopis z dne 28. 12. 2018 (D4), bil ustrezen elektronski naslov. Kot pojasni sama toženka v dokumentu B5, uradnega naslova za preverjanje dokazil o poreklu v letu 2018 ne more potrditi. Glede pošiljanja po redni poštni poti, pa iz toženkinega elektronskega dokumentarnega sistema (B4) izhaja, da je bil dopis z dne 28. 12. 2018 (D4) filipinskim organom poslan tudi "AR" (torej lettre recommandée avec accusé de réception oz. po slovensko: priporočeno s povratnico). Vendar pa je toženka v tej zvezi po poizvedbi sodišča pojasnila, da s povratnicami ne razpolaga. To pomeni, da tudi na ta način ni dokazala, da bi bil dopis z dne 28. 12. 2018 (D4) filipinskim organom poslan in da bi ga ti prejeli.
14.Zato po presoji sodišča urgentnega pisma z dne 18. 10. 2019 (D6) ni mogoče šteti za drugo obvestilo v smislu petega odstavka člena 110 Izvedbene uredbe, ki bi sprožilo tek dodatnega štirimesečnega roka, temveč gre za ponovno poslano zahtevo po naknadnem preverjanju iz tretjega odstavka člena 110. Tudi iz samega urgentnega pisma (D6) ne izhaja, da bi se GFU v njem skliceval na peti odstavek člena 110 in opozorila na posledice poteka tam določenega štirimesečnega roka. Prav tako pa iz odgovora filipinskih organov (D9) izhaja, da se sklicujejo na opravilno številko 426-690/2018-2, torej dokument z zaporedno številko "-2", kar je opravilna številka prvotne poizvedbe z dne 28. 12. 2018 (D4). Filipinski organi so torej odgovarjali na zahtevo po ponovnem preverjanju po tretjem odstavku člena 110, ne pa na drugo obvestilo po petem odstavku istega člena. Odgovor na zahtevo po naknadnem preverjanju pa je po tretjem odstavku cit. člena treba sporočiti v šestih mesecih po dnevu, na katerega je bila zahteva poslana, sicer se pošlje drugo obvestilo po petem odstavku. Upoštevaje tek časa pri mednarodnem poštnem prometu tako po presoji sodišča ni mogoče decidirano zaključiti, da filipinski organi rezultatov preverjanja slovenskim carinskim organom niso sporočili najpozneje v šestih mesecih od pošiljanja urgentnega pisma (D6).
15.Napačno pa je bilo tudi računanje roka za odgovor filipinskih organov, ki izhaja iz pisma GFU (D10) ter izpodbijane odločbe. Tam se namreč navaja, da je šlo za desetmesečni rok, ki da je potekel 28. 10. 2019. To pomeni, da bi ta rok začel teči 28. 12. 2018. To pa je datum prvega dopisa GFU, naslovljenega na filipinske organe (D4). Vendar pa, četudi bi zanemarili, da ni izkazan prejem le-tega, kot obrazloženo zgoraj, je še vedno treba upoštevati, da Izvedbena uredba v členu 110 ne določa enovitega desetmesečnega roka, temveč določa dva roka: najprej šestmesečnega, ki teče od zahteve po naknadnem preverjanju, nato pa še dodatnega štirimesečnega, ki teče od drugega obvestila, pri čemer drugo obvestilo ni nujno odposlano nemudoma z iztekom šestmesečnega roka, temveč je vmes razumljiv razkorak, tj. potek dodatnega časa (nekaj dni ali mogoče tednov, lahko celo mesecev, odvisno od ažurnosti).
16.Sklepno pa ima po presoji sodišča tožnik prav tudi glede tega, da ne drži, da odgovor filipinskih organov ne omogoča določitve porekla, in je toženka v tem delu zmotno ugotovila dejansko stanje. Kot izhaja iz prevoda (listovna št. 16) odgovora filipinskih organov z dne 23. 9. 2020 (D11), natančneje iz drugega odstavka tega odgovora, je sicer v Obrazcih A prišlo do administrativne napake v rubriki 8, vendar to ne spremeni sheme porekla blaga. Enako besedilo je vsebovano tudi v drugem odstavku odgovora filipinskih organov z dne 22. 4. 2020 (D9). Zato po presoji sodišča ni razumljivo, zakaj je prvostopenjski carinski organ menil, da že prvotni odgovor ne vsebuje zadostnih informacij o poreklu blaga (str. 7 izpodbijane odločbe). Če pa je tako vseeno menil, bi bil mogel filipinskim organom poslati drugo obvestilo po petem odstavku člena 110 Izvedbene uredbe. Tako je po presoji sodišča treba odgovor filipinskih organov z dne 22. 4. 2020 (D9) dokazno oceniti drugače, kot je to storil prvostopenjski carinski organ, zlasti še ob upoštevanju, da je po prejetju drugega odgovora filipinskih organov z dne 23. 9. 2020 (D11) tudi GFU zaključil, da iz tega drugega odgovora izhaja, da blago izpolnjuje pogoje za priznanje filipinskega preferencialnega porekla, vendar pa je formalistično vztrajal na zavrnitvi upravičenosti do uporabe preferencialov zaradi poteka desetmesečnega roka (dopis GFU na FU Koper 16. 10. 2020, D12).
17.Glede na to, da mora biti A. deležna tožnikovega uspeha s tožbo, je treba tožbi ugoditi na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter izpodbijano odločbo tudi v preostanku odpraviti in zadevo vrniti prvostopenjskemu organu v ponoven postopek. Prvostopenjski organ bo moral v ponovnem postopku preveriti, ali je za izvedbo naknadnega preverjanja Obrazcev A po členu 110 Izvedbene uredbe podan pogoj upravičenega dvoma ter, v primeru pritrdilnega odgovora, pravilno vršiti komunikacijo s filipinskimi organi, njihove odgovore pa pravilno dokazno oceniti. Tožnik je sicer predlagal izdajo sodbe v sporu polne jurisdikcije, vendar sodišče na to ni vezano3 in je izdalo ugodilno sodbo kot bi bila vložena izpodbojna tožba. Pri tem je sodišče, upoštevaje napotke Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, izpodbijano odločbo torej sedaj odpravilo še v preostalem delu, ki se nanaša na A. in s katerim se plačilo nalaga tej družbi, ter se izpodbijana odločba tudi v tem obsegu odpravi in se zadeva tudi v tem obsegu vrne istemu organu v ponoven postopek.
18.O stroških tožnika v tem upravnem sporu je že bilo odločeno v celoti s sodbo in sklepom tega sodišča z dne 19. 2. 2025 (tč. III izreka, v katero instančno sodišče s sklepom I Up 117/2025 ni poseglo). Prav tako je bilo s cit. sodbo in sklepom že odločeno o zahtevi A. za povrnitev stroškov prvotnega upravnega spora ( tč. IV izreka, v katero instančno sodišče s sklepom I Up 117/2025 prav tako ni poseglo). Za sodno presojo tako sedaj ostajajo odprti še pritožbeni stroški A., kot izhaja iz II. točke izreka sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 117/2025, ter stroški, ki jih A. priglaša v zvezi s svojo pripravljalno vlogo, vloženo v tem novem postopku.
19.Po določbi četrtega odstavka 163. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sodišče v sodbi ali sklepu, s katerim se konča postopek, lahko odloči zgolj, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. V takšnem primeru se sklep o višini stroškov izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari. V konkretni zadevi se je sodišče odločilo za to možnost.
20.Tako je toženka dolžna A. v celoti povrniti njene stroške pritožbenega postopka pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije, glede na to, da je sodišče ugodilo tožbi tudi v preostanku in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt sedaj tudi v preostanku odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.
21.Družba A. je zahtevala tudi povračilo stroškov (ponovnega) upravnega spora pred tem sodiščem, vendar to po presoji sodišča ni utemeljeno. Iz 19. člena ZUS‑1 izhaja, da imajo tam navedene osebe, ki niso glavne stranke v upravnem sporu, pravico udeleževati se postopka. Ker v ZUS-1 ni urejeno vprašanje povrnitve stroškov, ki jih imajo te osebe zaradi sodelovanja v postopku, je treba glede tega vprašanja, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu, saj ima ta v pravdnem postopku smiselno enak položaj kot udeleženci v upravnem sporu v smislu 19. člena ZUS‑1.4 Iz prvega odstavka 155. člena ZPP izhaja, da se stranki povrnejo le potrebni stroški. Sodišče ugotavlja, da priglašeni stroški družbe A. niso bili potrebni, saj ta s svojimi navedbami ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma ni vplivala na odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče je zato ta njen stroškovni zahtevek zavrnilo.
22.S tem je odločeno o temelju stroškovne posledice, sklep o višini vseh stroškov pa bo, kot obrazloženo, izdan ločeno.