Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za negmotno škodo in sicer za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in strah.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena zavarovalnica plačati tožnici 2,892.722,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1996 dalje do plačila in ji povrniti 301.310,00 tolarjev pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1996 dalje. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je bila tožnica poškodovana v prometni nesreči dne 11.11.1994, ki jo je povzročil zavarovanec tožene stranke, in da je zaradi tega trpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Ob nesporno utemeljenem tožbenem zahtevku je bila sporna višina škode, ki jo je sodišče odmerilo za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem na 1,000.000,00 tolarjev, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ob nesporno ugotovljenem 20 odstotnem zmanjšanju življenjske aktivnosti na znesek 2,000.000,00 tolarjev in za strah na 200.000,00 tolarjev. Priznalo je tudi nesporno določeno premoženjsko škodo v znesku 40.000,00 tolarjev, vse z obrestmi od dneva sodbe dalje. Od skupaj priznane odškodnine je odštelo valorizirano akontacijo 347.278 tolarjev, ki jo je tožena stranka plačala 22.2.1995, presežni del tožbenega zahtevka pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je pravočasno vložila revizijo proti tistemu delu instančne sodbe, s katerim je potrdilo prvo sodbo za plačilo nepremoženjske škode v znesku 3,200.000,00 tolarjev. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in navaja, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 2,000.000,00 tolarjev, višje sodišče pa je spregledalo, da je bil zaradi različnih izvedeniških mnenj sporen odstotek tožničinega zmanjšanja življenjske aktivnosti in sta se pravdni stranki sporazumeli, da gre za 20 odstotkov. Zato je višje sodišče pri presoji pravične odškodnine zmotno izhajalo iz 25 odstotnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, poleg tega pa pri potrditvi te odškodnine ni dovolj upoštevalo, da je tožnica sedaj stara 74 let in da ne bo tako dolgo duševno trpela, kakor trpijo mlajše osebe. Tudi v zvezi z odškodnino za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem opozarja na to, da gledano skozi povprečno življenjsko dobo bodoče telesne bolečine ne bodo tako dolgotrajne, kot pri mlajših osebah. Revizija meni, da je tudi za strah odmerjena previsoka odškodnina. Zato predlaga znižanje odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode ali razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje.

Po določilu 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ugotovili, da je bila kršena tožničina človekova pravica do duševne in telesne integritete (35. člen Ustave Republike Slovenije, URS, Ur. list RS, št. 33/91-I), ki je varovana tudi v 200. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Glede na pomen prizadete dobrine sta se sodišči odločili, da bosta tožnici prisodili denarno odškodnino kot tolažbo za prestano trpljenje (drugi odstavek 200. člena ZOR) in za bodočo škodo, ki jo je v normalnih okoliščinah mogoče pričakovati (203. člen ZOR).

Do tu uporaba materialnega prava ni sporna, toda revidentka se ne strinja z višino denarne odškodnine, ki sta jo sodišči določili kot pravično tolažbo. Ob preizkusu prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem je revizijsko sodišče ugotovilo, da je prisojena odškodnina pravična, saj je dobila tožnica zelo hudo telesno poškodbo, zaradi katere so jo še istega dne operirali, nato je morala v bolnišnici mesec dni strogo ležati, drugi mesec pa je začela obremenjevati nogo, toda z berglami je hodila 3 mesece, tudi po odpustu iz bolnišnice. Razumljivo je, da so vse te hude nevšečnosti spremljale tudi hude bolečine, ki se niso umirile niti v obdobju 6 mesecev in bodo tožnico spremljale tudi v bodoče. Tožnica je res že stara več kot 70 let, a prav zato (kot je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče) je težje prestajala bolečine in se je težje kot mlad človek privajala na vse nevšečnosti in hojo z berglami.

Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je kljub tožničini starosti primerna. Revidentka sicer pravilno opozarja, da te oblike škode ne bo trpela tako dolgo, kot je to pričakovati pri mladem človeku, toda sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili in upoštevali dejstvo, da se je zaradi poškodbe spremenilo vse tožničino življenje: zaradi manjše okretnosti je izgubila svojo samostojnost in potrebuje pomoč pri oblačenju, obuvanju ter sama ni sposobna za vsakdanje delo in hojo. Sama je izpovedala, da ne more več sama živeti, da se je morala preseliti k hčerki in da trpi, ker ne more nikamor več sama brez spremstva, v hčerkini družini pa tudi ne more pomagati. Za tako škodo je znesek 2,000.000,00 tolarjev pravična satisfakcija, ne glede na tožničino starost in ne glede na to, da je sodišče druge stopnje pri presoji odškodnine zaradi pritožbe tožene stranke zmotno upoštevalo 25% in ne 20% zmanjšanje tožničine življenjske aktivnosti.

Tudi k prisojeni odškodnini za strah revizijsko sodišče nima pripomb, saj je prisojena odškodnina za strah, ki ga je trpela tožnica ob nesreči, in za zaskrbljenost med zdravljenjem, relativno nizka.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker sodišče tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo revizijo.

Zavrnilo je tudi predlog za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP).