Jedro

To, da je v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na Kmetijski Kombinat ..., ne pomeni, da tožnik ni neposredni uporabnik teh nepremičnin, ki jih je kupil leta 1990 od navedenega kmetijskega kombinata. Če je imel prodajalec na navedenih nepremičninah pravico uporabe na družbeni lastnini, je to pravico s sklenitvijo prodajne pogodbe in z izročitvijo nepremičnin tudi prenesel na kupca. Za veljavnost prenosa pravice uporabe namreč vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj.

Določbi občinskega Odloka, ki kot kriterij za odmero NUSZ glede namembnosti zemljišča določata zapuščenost objekta, sta v nasprotju z merili ZSZ/84 za predpisovanje NUSZ.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Davčne uprave RS, Davčnega urada Celje, Izpostave Šmarje pri Jelšah, št. DT4224-110/2010/32-19-04045-05 z dne 28. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku odmerila nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za leto 2010 v znesku 2.596,33 EUR, in sicer za zapuščena objekta na parc.št. ... in ..., oba k.o. ..., v površinah 1889,28 m2 in 354,72 m2. Pri odmeri so bile uporabljene določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Občini ... (v nadaljevanju Odlok). V obrazložitvi navaja, da gre za zapuščena objekta, kot take objekte opredeljuje drugi odstavek 12. člena Odloka, in da se NUSZ po 4. členu Odloka plačuje tudi od takih objektov. Glede njihove površine naj bi se smiselno uporabljala opredelitev, ki je določena za stanovanjske površine. Ker tožnik kljub pozivu ni predložil podatkov, ki bi omogočili drugačen izračun nadomestila, je toženka uporabila podatke, s katerimi je razpolagala in jih je pridobila z ogledom objektov na kraju samem.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj naj iz nje ne bi bilo razvidno, za katera objekta se sploh odmerja nadomestilo, na kakšen način se odmerja nadomestilo za zapuščene objekte ter kakšna površina je podlaga za to. Meni, da se organ sklicuje na nedopustno analogijo in da je podzakonski predpis, ki je podlaga za odmero NUSZ, nedorečen ter v nasprotju z Zakonom o stavbnih zemljiščih (v nadaljevanju ZSZ/84), saj ta zakon nadomestila za namen „zapuščeni objekt“ ne predvideva. Enako nedorečen naj bi bil Odlok tudi glede meril za oceno, da je objekt zapuščen. Poleg tega ni izkazano, da gre za zemljišče, za katerega bi se sploh lahko odmerilo nadomestilo. Tožnik upravnemu organu očita tudi bistveno kršitev pravil postopka, saj ga ni seznanil z naknadno pridobljenimi dokazili, na katera se sklicuje izpodbijana odločba. Tako naj mu ne bi bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Ugovarja tudi ugotovljeni površini objektov. Meni, da gre za kmetijska objekta, zato ni podlage za odmero. Poleg tega je na obeh nepremičninah vpisana prepoved odtujitve oz. obremenitve, kar preprečuje njuno uporabo, torej tudi iz tega razloga za odmero nadomestila ni podlage. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka predlaga zavrnitev tožbe, na katero vsebinsko ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Predmet izpodbijane odločbe je odmera nadomestila za uporabo zazidanega stavbnega zemljišča (NUSZ) parc. št. ... in ... k.o. ... od zapuščenih objektov, grajske kašča in objekta pod gradom, ki se nahajata ob ... Ne glede na to, ali imata objekta danes še isto parcelno številko, kot je navedena v izpodbijani odločbi, ali ne, na kar namiguje tožba, je glede na tožbene ugovore povsem jasno, za katera objekta gre.

Obveznost plačila NUSZ je določena v VI. poglavju ZSZ/84, ki se v tem delu uporablja v skladu s 5. točko prvega odstavka 179. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prvo alinejo prvega odstavka 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97). Navedena ureditev ostaja nespremenjena tudi po sprejetju Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPNačrt), saj ta v svojem 103. členu ni določil prenehanja veljavnosti določb ZUreP-1 glede plačevanja nadomestila.

Po presoji sodišča je neutemeljeno tožnikovo nasprotovanje položaju zavezanca za plačilo nadomestila. V skladu z 62. členom ZSZ/84 mora NUSZ plačati neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe. To, da je v zemljiški knjigi vpisana pravica uporabe na Kmetijski Kombinat ..., namreč ne pomeni, da tožnik ni neposredni uporabnik teh nepremičnin, ki jih je kupil leta 1990 od navedenega kmetijskega kombinata. Če je imel prodajalec na navedenih nepremičninah pravico uporabe na družbeni lastnini, je to pravico s sklenitvijo prodajne pogodbe in z izročitvijo nepremičnin tudi prenesel na kupca. Za veljavnost prenosa pravice uporabe namreč vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. Stavbna zemljišča pa so bila ex lege lastninjena z Zakonom o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Uradni list RS, št. 44/97 in 59/01 - v nadaljevanju ZLNDL). Prvi odstavek 2. člena ZLNDL namreč določa, da postanejo nepremičnine lastnina fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Lastninska pravica po ZLNDL se torej ni pridobila z vpisom v zemljiško knjigo, temveč na podlagi zakona. Dobili so jo tisti, ki so ob uveljavitvi tega zakona imeli pravico uporabe, ne glede na to, ali so bili kot imetniki te pravice vpisani v zemljiško knjigo ali ne. Na položaj tožnika kot zavezanca za plačilo NUSZ ne more vplivati niti plomba prepovedi odtujitve in obremenitve teh nepremičnin, saj ta plomba ne onemogoča njune dejanske uporabe, temveč se nanaša na prepoved pravnega razpolaganja z nepremičninama. Morebiten obstoj okoliščine, ki tožniku preprečuje gradnjo ali rekonstrukcijo objekta, pa ne vpliva na obveznost plačila nadomestila. Glede na to, da tožnik v tožbi obrazloženo ne izpodbija stališča, da zemljišč dejansko ne more uporabljati, nadaljnji preizkus v tej smeri ni mogoč.

Po presoji sodišča pa upravni organ ni upošteval pravilne pravne podlage za odmero nadomestila in tožniku kot zavezancu v postopku ni dal možnosti izjaviti se o dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo na odločitev.

Po prvem odstavku 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je treba, preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Po tretjem odstavku navedene določbe organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Po presoji sodišča je upravni organ storil prav to, saj je odločbo o odmeri NUSZ oprl na dejstva, glede katerih tožniku ni bila dana možnost izjave. Upravni organ namreč odločbe ni izdal na podlagi podatkov iz uradnih evidenc oziroma podatkov, pridobljenih v skladu z 218.c členom ZGO-1, temveč na podlagi podatkov in pojasnil, ki jih je pridobil od Občine ..., oziroma na podlagi ugotovitev komisije. Upravni organ se sklicuje tudi na potrdilo Javnega podjetja za komunalne storitve ... d.o.o. z dne 19. 8. 2010 in potrdilo Elektra ... d.d. z dne 22. 7. 2010 ter skico z lego objekta in hišno številko in potrdilo UE ...

S temi podatki oziroma z listinami, ki naj bi te podatke vsebovali, pa tožnika oziroma njegovega pooblaščenca ni seznanil. Sklicevanje pritožbenega organa na obveznost zavezanca iz prvega odstavka 76. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) je po presoji sodišča utemeljeno le glede podatkov o površinah objektov, ki jih je upošteval pri odmeri. Tožnik namreč v tožbi le posplošeno zatrjuje nepravilen izračun površine objekta, da bi davčnemu organu pred izdajo odločbe posredoval podatke o površini objekta, pa ne navaja. Sicer pa mora po drugem odstavku istega člena davčni organ dokazati dejstva, na podlagi katerih obveznost nastane ali ne nastane oziroma se poveča ali zmanjša. Če se torej pooblaščenec vabilu ni odzval in ni predložil svojih dokazov, to še ne pomeni, da upravni organ zavezanca ni dolžan seznaniti z dejstvi, ki so pomembna za odločitev. Upravni organ tega ni storil, navedena kršitev pa pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

Poleg tega je v zadevi sporno tudi, ali je upravni organ ravnal prav, ko je pri izračunu nadomestila zavezančevi nepremičnini po 13. členu Odloka točkoval kot zapuščena objekta.

Kot je bilo že povedano, je obveznost plačila NUSZ določena v ZSZ/84. Namembnost stavbnega zemljišča je ena izmed okoliščin, ki se v skladu z 61. členom ZSZ/84 upošteva pri določanju NUSZ. Člen 60 ZSZ/84 pa opredeljuje plačilo za nezazidano in za zazidano stavbno zemljišče. Opredelitev zazidanih in nezazidanih stavbnih zemljišč, od katerih se odmerja NUSZ, je bila dodana v členih od 218 do 218.d Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02 in naslednji – ZGO-1) in usklajena še s 127. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07 – ZGO-1B).

Na podlagi 60. člena ZSZ se NUSZ za nezazidano stavbno zemljišče plačuje od površine tega zemljišča (prvi odstavek), za zazidano stavbno zemljišče pa se NUSZ plačuje od tlorisne površine prostorov, ki jih drugi odstavek tega člena navaja za stanovanjske površine, tretji odstavek pa za poslovne površine. Pri tem se upoštevajo merila iz 61. člena ZSZ/84, med drugim lega in namembnost. V obravnavanem primeru gre torej za odmero NUSZ za zazidano stavbno zemljišče, ker je bil NUSZ odmerjen glede na površino stavbe, kot namen pa upoštevano, da gre za zapuščen objekt. Člen 12 Odloka opredeljuje stavbna zemljišča po namenu. Poleg stanovanjskega in poslovnega namena kot namen uporabe stavbnega zemljišča opredeljuje še zapuščene objekte. Po tej določbi se za zapuščene objekte štejejo objekti, ki so nenaseljeni, brez stanovalcev ali poslovne dejavnosti in imajo nevzdrževan zunanji videz objekta ali pripadajočega stavbnega zemljišča. Namen uporabe je kot eno izmed meril točkovno ovrednoten v 13. členu Odloka. Ta razlikuje štiri skupine objektov: stanovanjske površine, poslovne in proizvodne dejavnosti, spremljevalne objekte in površine, ter zapuščene objekte. Po merilu namembnosti so zapuščeni objekti v I. območju ovrednoteni s 150 točkami, stanovanjske površine od 10 do 20 točkami (glede na število stanovanj v objektu) in s 100 točkami, če gre za stanovanjske površine v objektih za začasno bivanje, poslovne in proizvodne dejavnosti z 240 točkami, spremljevalni objekti in površine pa s 50 točkami.

Kot je razvidno iz opisa v 12. členu Odloka, se kriterij zapuščenosti objekta nanaša na stanje objekta in ne odraža merila namembnosti stavbnega zemljišča kot enega od meril iz določbe 61. člena ZSZ/84, na podlagi katerih občina v svojem predpisu konkretneje opredeli lastnosti zemljišč, ki jih nato upošteva pri izračunu NUSZ. Drugače povedano: stanje objekta ne odraža merila namembnosti stavbnega zemljišča, ki ima, kot je bilo že povedano, po opredelitvi v 60. členu ZSZ/84 skupni imenovalec ali v stanovanjskem ali v poslovnem namenu. Tudi 4. člen Odloka loči površino le na stanovanjsko in poslovno, z oblikovanjem skupine „zapuščeni objekt“ pa je normodajalec uvedel merilo, ki ni namembnost iz 61. člena ZSZ/84, zato je kot tako nezakonito. Kljub nenaseljenosti in zunanjemu videzu nevzdrževanosti objekta gre namreč bodisi za stanovanja bodisi za površine, namenjene poslovni rabi.

Določbi 12. in 13. člena občinskega Odloka, ki kot kriterij za odmero NUSZ glede namembnosti zemljišča določata zapuščenost objekta, sta torej v nasprotju z merili ZSZ/84 za predpisovanje NUSZ. Z navedenim kriterijem se namreč določa predmet dajatve, ki nima zveze z lastnostmi stavbnega zemljišča in njegovo namembnostjo (glej odločbo Ustavnega sodišča U-I-217/97 z dne 5. 3. 1998), in zato pomenijo spreminjanje nadomestila v druge vrste dajatev – v neke vrste kazen za neuporabo in nevzdrževanje objektov in zemljišč.

Ker je sodišče presodilo, da je tožba utemeljena, je izpodbijano odločbo odpravilo (3. in 4. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) in v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek (tretji odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku bo moral upravni organ pri odmeri nadomestila uporabiti merilo, ki upošteva namen uporabe stavbnega zemljišča bodisi za stanovanjski bodisi za poslovni namen, kar pomeni, da bo moral v zvezi s tem ugotavljati dejstva, tožniku pa dati možnost, da se o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za tako odmero, izjavi.

Ker je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). V skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča se navedeni znesek poviša še za 20% DDV, torej za 70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).