Jedro

Tudi če bi tožnik pravočasno (kot novo dejstvo) uveljavljal prometno nesrečo v zadevnem postopku, se sodišče v celoti strinja s toženkino oceno, da prometna nesreča, ki jo tožnik uveljavlja kot novo dejstvo v postopku za uvedbo ponovnega postopka, ne more povečati verjetnosti, da bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1 in po Ženevski konvenciji, saj ni izkazal, da bi bila povezana z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prvi tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, vložen 3. 3. 2020. V obrazložitvi sklepa najprej navaja, da je tožnik 9. 12. 2019 v Republiki Sloveniji že vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Navedeno prošnjo je z odločbo z dne 23. 1. 2020 zavrnila kot očitno neutemeljeno. Zoper navedeno odločitev je tožnik sprožil upravni spor, njegovo tožbo pa je Upravno sodišče s pravnomočno sodbo opr. št. I U 192/2020 z dne 12. 2. 2020 zavrnilo kot neutemeljeno.1

2. Toženka dalje navaja, da tožnik v zahtevku navaja, da so njegovi prvi razlogi za vložitev predloga za uvedbo ponovnega postopka ekonomske narave, saj je Maroko zapustil zaradi revščine. Kot drugi razlog pa je navedel prometno nesrečo, ki se mu je pripetila, ko je bil že v Sloveniji. Ima tudi zdravniška potrdila o poškodbah iz te nesreče, ki jih v času razgovora ni imel pri sebi. Potrdil je, da so razlogi ekonomske narave, ki jih uveljavlja v zahtevku, enaki razlogom, ki jih je uveljavljal v predhodnem postopku.

3. Toženka v izpodbijanem sklepu ugotavlja, da tožnik svoj zahtevek za uvedbo ponovnega postopka utemeljuje z istimi razlogi kot v prošnji za mednarodno zaščito2. Kot glavni razlog uveljavlja ekonomske težave, ki pa so bile znane že pred izdajo zavrnilne odločbe toženke. Poleg tega je kot razlog želel uveljavljati še nesrečo, ki se mu je zgodila po podaji prošnje za mednarodno zaščito. Vendar ta nesreča ni povezana z razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo in tudi ne more biti razlog, zaradi katerega bi se tožniku bistveno povečala možnost do upravičenosti za mednarodno zaščito. Glede na določbe Ženevske konvencije in Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) tako dejstvo tudi ne more biti razlog, na podlagi katerega bi bil tožnik lahko v morebitnem ponovnem postopku upravičen do ene izmed (dveh) oblik mednarodne zaščite. Prav tako tožnik ni predložil nobenih novih dokazov, s katerimi bi se mu bistveno povečala možnost, da bi bil upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Nadalje ugotavlja, da mora tožnik v skladu s prvim odstavkom 65. člena ZMZ-1 sam predložiti dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki opravičujejo postopek in pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer pri vložitvi zahtevka veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde. Ker tožnik ni navedel nič takega, kar ne bi povedal že v prošnji za mednarodno zaščito, prometna nesreča pa nikakor ne more povečati verjetnosti, da bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite, hkrati pa v ničemer ne more biti povezana z razlogi za odhod iz njegove izvorne države, niso izpolnjeni zakonski pogoji za uvedbo ponovnega postopka. Toženka je zato zahtevek tožnika za uvedbo ponovnega postopka v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 s sklepom zavrgla.

4. Tožnik zoper navedeni sklep vlaga tožbo iz vseh treh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zatrjuje, da je predložil nova dejstva in nove dokaze, ki so nastali po izdaji prvotne odločitve oziroma so obstajali že v času predhodnega postopka, vendar jih brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, in sicer dejstvo, da se mu je pripetila nesreča. Meni, da je to dejstvo dokazano in da je nastalo po izdaji predhodne odločitve, tj. po 23. 1. 2020. Iz previdnosti pa še pojasnjuje, da se mu je prometna nesreča pripetila 13. 12. 2019, zaradi česar je bil do 23. 12. 2019 v bolnišnici, ravno iz tega razloga je tudi zmagal v upravnem sporu (sodba Upravnega sodišča opr. št. I U 2035/2019 z dne 6. 1. 2020). Tega dejstva (prometne nesreče) v prvotnem postopku ni uveljavljal kot razloga, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, temveč ga je omenil le zato, ker mu zaradi hospitalizacije ni uspelo pridobiti dokumentov za utemeljevanje prošnje. Iz primerjave zapisnikov prošnje in prvega razgovora (v prvotnem postopku) je razvidno, da prvenstveno ni uveljavljal ekonomskih razlogov kot glavnega razloga za priznanje mednarodne zaščite, temveč je uveljavljal politično in narodnostno zatiranje. Ker toženka tega ni upoštevala (niti tega, da zaradi nahajanja v bolnišnici ni pridobil potnega lista), je začel naknadno (v tem postopku) poudarjati, da kot dodaten razlog uveljavlja tudi nesrečo. Iz navedenega je razvidno, da tega dejstva v prvotnem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljavljati. Meni, da je zato izpodbijani sklep tudi nasprotju s 7. točko četrtega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ker o povedanem nima razlogov, zato se ga v tem delu tudi ne da preizkusiti. Toženka pa je očitno v bistvenem tudi narobe ugotovila dejansko stanje, saj pravi, da ves čas uveljavlja iste razloge, tj. ekonomske težave. Glede presoje subsidiarne zaščite še dodaja, da bi toženka v prvotnem postopku morala upoštevati njegove utemeljene razloge za nepredložitev dokazov (njegovo hospitalizacijo). Z listinskimi dokazi, ki bi jih lahko pravočasno dobil iz izvorne države, če bi ne imel nesreče, bi lahko zadostil pogojem za priznanje subsidiarne zaščite. Odločba, izdana v prvotnem postopku, o tem nima razlogov oziroma v prvotnem postopku toženka sploh ni opravila poskusa subsumpcije, potrebne za priznanje subsidiarne zaščite. Predlaga, da se njegovi tožbi ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu dovoli vložitev ponovne prošnje oziroma podredno, da se po odpravi izpodbijanega akta zadevo vrne toženki v ponovno odločanje.

5. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu ter poudarja, da tožnik v zadevnem postopku ni predložil novih dokazov. Sklicuje se zgolj na bolnišnične izvide zaradi nesreče, ki se mu je zgodila v Republiki Sloveniji. Te pa je v upravni spis predložil že, ko je vložil upravni spor zaradi zavrženja sklepa o ustavitvi postopka z dne 20. 12. 2019 in zaradi česar je Upravno sodišče tožbi ugodilo in izdalo sodbo I U 2035/2019 z dne 6. 1. 2020. Prometne nesreče torej ne more šteti kot novega dejstva, prav tako pa tudi bolnišničnih potrdil o tem ne more upoštevati kot novih dokazov. Prometna nesreča tudi ne more biti relevanten razlog, zaradi katerega bi se tožniku bistveno povečala možnost, da bi bil v ponovnem postopku upravičen do mednarodne zaščite, saj ni povezana z razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil Maroko. Potni list naj bi dostavil že v prvotnem postopku, ki je pravnomočno končan. Kljub nesreči je imel tožnik dovolj časa, da bi ga dostavil, narava tega potnega lista pa tudi sicer ne bi mogla vplivati na samo odločitev toženke. Tožnik je uveljavljanje razlogov političnega in narodnostnega zatiranja povezal s slabšim finančnim položajem, dolgimi vrstami pri izdelavi dokumentov, plačljivostjo zdravstvenih storitev, slabim odnosom učiteljev, kar je pretehtalo tudi Upravno sodišče v sodbi št. I U 192/2020 z dne 12. 2. 2020 in potrdilo stališče toženke. Da je v prvotnem postopku navajal ekonomske razloge kot razlog zapustitve Maroka, pa je potrdil tudi tožnik sam na razgovoru ob sprejemu zahtevka. Ekonomske težave pa tudi sicer ne morejo predstavljati razloga, na podlagi katerega bi se tožniku bistveno povečala možnost za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v prvem odstavku 64. člena med drugim določa, da mora državljan tretje države, ki mu je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena in želi vložiti ponovno prošnjo, pred tem vložiti zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Skladno s tretjim odstavkom 64. člena ZMZ-1 morajo novi dokazi ali dejstva iz prvega odstavka nastati po izdaji predhodne odločitve. Novi dokazi ali dejstva so lahko obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba iz prejšnjega odstavka brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati. V četrtem odstavku 65. člena ZMZ-1 pa je določeno, da o prvem zahtevku za uvedbo ponovnega postopka odloči pristojni organ s sklepom; če pa ugotovi, da niso izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena, zahtevek s sklepom zavrže. 8. Sodišče se strinja s toženko o tem, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni pogoji za uvedbo ponovnega postopka po 64. členu ZMZ-1. Sodišče zato sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa in v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena ZUS-1 v svoji obrazložitvi ne ponavlja razlogov za odločitev, ki jih je skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa navedla že toženka, pač pa se sklicuje na utemeljitev izpodbijanega sklepa.

9. Med strankama je nesporno, da se je tožnik tudi v zadevnem postopku skliceval na ekonomske težave, ki jih je imel v Maroku. Gre torej za iste razloge, ki jih je že navajal v prošnji za mednarodno zaščito, kot je sam izrecno navedel ob zaslišanju ob podaji zahtevka za uvedbo ponovnega postopka. O tem je toženka že sprejela pravnomočno odločitev v prvotnem postopku.

10. Tožnik v tožbi ugovarja, da je toženka v izpodbijanem sklepu v bistvenem narobe ugotovila dejansko stanje, saj pravi, da tožnik ves čas uveljavlja iste razloge, tj. ekonomske težave, kar pa ni res, saj uveljavlja tudi razlog prometne nesreče. Drži, da je toženka ugotovila, da tožnik ves čas uveljavlja ekonomske razloge, tj. tako v prvotnem postopku kot tudi v obravnavanem. Vendar pa je poleg tega v izpodbijanem sklepu upoštevala tudi s strani tožnika uveljavljan drugi razlog za uvedbo ponovnega postopka - razlog prometne nesreče, kot bo razvidno v nadaljevanju obrazložitve, zato ne drži, da bi glede navedenega zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje.

11. Tožnik je v konkretnem postopku uveljavljal kot novo dejstvo prometno nesrečo, ki se mu je zgodila po podaji prošnje za mednarodno zaščito, in sicer 13. 12. 2019, hospitaliziran pa je bil do 23. 12. 2019. Sodišče ugotavlja, da ne drži tožbena navedba tožnika, da je to dejstvo nastalo po izdaji predhodne odločitve, tj. po 23. 1. 2020. S hospitalizacijo je namreč prenehal mesec dni pred končno odločitvijo, pri čemer je imel 15. 1. 2020 še osebni razgovor. Tudi v tožbi je sam navedel, da je ravno zaradi prometne nesreče in hospitalizacije uspel v upravnem sporu opr. št. I U 2035/2019, torej je to dejstvo uveljavljal že v prvotnem postopku.

12. Sodišče pripominja, da ni pomembno, da tožnik v prvotnem postopku tega dejstva ni uveljavljal kot razloga, zaradi katerega je zapustil izvorno državo, temveč naj bi ga omenil le zato, ker mu zaradi hospitalizacije ni uspelo pridobiti dokumentov za utemeljevanje prošnje. Zatrjuje namreč, da ker toženka tega ni upoštevala (niti tega, da ni pridobil potnega lista zaradi nahajanja v bolnišnici), je začel naknadno (v tem postopku) poudarjati, da kot dodaten razlog uveljavlja tudi nesrečo. Iz navedenega tožnik v tožbi izpelje, da zato tega dejstva v prvotnem postopku brez svoje krivde ni mogel uveljavljati, čemur sodišče ne sledi. Kot že navedeno, je tožnik to dejstvo uveljavljal v prvotnem postopku, zato je bila tudi izdana sodba I U 2035/2019 z dne 6. 1. 2020, pri čemer pa ni navedel razlogov, zakaj brez svoje krivde v prvotnem postopku ni uveljavljal nesreče kot razloga, zaradi katerega je zapustil izvorno državo (sodišče sicer pripominja, da tega tudi v zadevnem postopku ne uveljavlja). Navedenega dejstva zato sodišče ne sprejema kot novega dejstva.

13. Enako velja tudi glede odpustnega pisma (priloga A7, ki se tudi nahaja v upravnem spisu, kot prilogo A3 pa ga je tožnik vložil tudi v zadevi I U 2035/2019), ki že zato ne more veljati kot nov dokaz v zadevnem postopku, ker ga je tožnik že uveljavljal v prvotnem postopku. Tožnik je sicer navajal še, da ima še bolnišnične izvide o poškodbah prometne nesreče (ki jih v postopku ni predložil in tudi ne k tožbi), pri čemer ni podal razlogov, zakaj teh izvidov ni mogel brez svoje krivde predložiti v prvotnem postopku.

14. Sodišče še ugotavlja, da ne glede na navedeno, tožnik ni navedel nobenih razlogov, zakaj naj bi dejstvo, da se mu je v Republiki Sloveniji po podaji prošnje za mednarodno zaščito zgodila prometna nesreča, pomembno povečevalo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, pri čemer je trditveno breme v zvezi s tem na njem. Ni navajal, da bi bila prometna nesreča v zvezi z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Če je z navedenim menil, da bi morala toženka v zadevnem postopku upoštevati, da naj bi bil zaradi navedene nesreče onemogočen pri predlaganju dokazov, pa sodišče pripominja, da je od takrat minilo že več kot tri mesece, pa dokazov, ki bi jih lahko predložil kot nove, ni predložil niti v zadevni tožbi, poleg tega pa je ta razlog (nepredložitev dokazov zaradi hospitalizacije) uveljavljal tudi že v prvotnem postopku. Slednji pa je sedaj že pravnomočno končan, zato navedeno v konkretnem primeru ni pravno relevantno, saj sodišče zgolj na podlagi ugovorov tožnika v pravnomočne odločbe toženke ne more posegati.

15. Sodišče še pripominja, da četudi bi tožnik pravočasno (kot novo dejstvo) uveljavljal prometno nesrečo v zadevnem postopku, pa se sodišče v celoti strinja s toženkino oceno, da prometna nesreča, ki jo tožnik uveljavlja kot novo dejstvo v postopku za uvedbo ponovnega postopka, ne more povečati verjetnosti, da bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite po določbah ZMZ-1 in po Ženevski konvenciji, saj ni izkazal, da bi bila povezana z razlogi, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Zato tudi po mnenju sodišča tožnik ne izpolnjuje pogojev za uvedbo ponovnega postopka.

16. Tožnik je v tožbi sicer še dodatno uveljavljal, da toženka v prvotnem postopku ni upoštevala njegove hospitalizacije kot utemeljenega razloga za nepredložitev dokazov. Če nesreče ne bi doživel, bi namreč lahko pravočasno dobil listinske dokaze in zadostil pogojem za priznanje subsidiarne zaščite. O tem pa naj odločba v prvotnem postopku ne bi imela razlogov oziroma toženka v prvotnem postopku ni opravila poskusa subsumpcije, potrebne za priznanje subsidiarne zaščite. Četudi bi navedeno držalo, sodišče ugotavlja, da v konkretni zadevi to ne more biti pravno relevantno, saj je prvotni postopek že pravnomočno končan.

17. Tožnik je v tožbi še ugovarjal, da je v prvotnem postopku uveljavljal politično in narodnostno zatiranje kot razlog odhoda iz izvorne države. Toženka tega ni upoštevala, izpodbijani sklep o povedanem nima razlogov, zato se ga v tem delu tudi ne da preizkusiti. Sodišče ugotavlja, da je bilo politično in narodnostno zatiranje, kot ga je tožnik zatrjeval, že bilo predmet sodne presoje v upravnem sporu opr. št. I U 192/2020, v katerem je sodišče s sodbo z dne 12. 2. 2020 tožbo tožnika zavrnilo.

18. Sodišče zato ugotavlja, da je toženka, ob tem, ko tožnik v zahtevku za uvedbo ponovnega postopka ni (pravočasno) predložil nobenih novih dokazov ter se je skliceval na razloge, ki jih je že uveljavljal v prvotnem postopku (ekonomski razlogi) oziroma za katere ni izkazal, da povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, ravnala pravilno, ko je skladno s četrtim odstavkom 65. člena ZMZ-1 v zvezi s 64. členom ZMZ-1 zavrgla tožnikovo zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito.

19. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev toženke pravilna, je sodišče tožbo zoper izpodbijani sklep zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 20. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (in tudi ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika) v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Ni namreč upoštevalo dejstev in dokazov, ki jih je tožnik uveljavljal kot nove, saj jih je tožnik že uveljavljal v prvotnem postopku oziroma ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel pravočasno uveljavljati. V tožbi predlagano tožnikovo zaslišanje pa glede na prepoved predlaganja novih dokazov ter pojasnjeno pravno nepomembnost njegovih izjav v upravnem postopku ne more biti sama sebi namen3. Pri tem je izhajalo tudi iz sodne prakse Sodišča EU o tem, kdaj je potrebno zaslišanje tožnika na glavni obravnavi pred sodiščem (Sacko, C-348/16, odst. 46, 49, 44, 45; Alheto, C-585/16, odst. 107, 110, 111-112, 114, 118; Ahmedbekova, C-652/16, odst. 98-99), glede na to, da ima določba člena 46(3) Procesne direktive 2013/32/EU neposredni učinek (Torubarov, C-556/17, odst. 73)4. 1 V prvotnem postopku je toženka pred tem s sklepom z dne 20. 12. 2019 ustavila postopek za priznanje mednarodne zaščite tožniku, saj je (zmotno) ugotovila, da je tožnik 13. 12. 2019 samovoljno zapustil azilni dom, vanj pa se v treh dneh ni vrnil. Po vloženi tožbi tožnika je Upravno sodišče s sodbo I U 2035/2019 z dne 6. 1. 2020 odpravilo sklep toženke in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek, saj med strankama ni bilo sporno, da tožnik ni samovoljno zapustil azilnega doma, saj je bil na zdravljenju v bolnišnici. 2 V prošnji je tožnik navajal, da je v Maroku živel v slabih ekonomskih pogojih ter da se je zaradi revščine počutil manjvrednega. Ker si je želel boljšega življenja, je Maroko zapustil. 3 Glej sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 28/2019 z dne 11. 2. 2020, 17. točka obrazložitve. 4 Glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1216/2019 z dne 21. 8. 2019, 21. do 27. točka obrazložitve.