Jedro

Pravilna je odločitev tožene stranke, ki je kot neutemeljene zavrnila pritožbene ugovore, s katerimi je tožnik ugovarjal sami vsebini naložene obveznosti, ki izvira iz odločbe ZPIZ. Teh ugovorov ne more upoštevati niti sodišče, saj v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2 v sporni fazi postopka ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Kot neupoštevne pa je moralo sodišče zavrniti tudi tožbene ugovore v zvezi s premoženjskim oziroma finančnim stanjem tožnika, saj jih v postopku izvršbe ne more upoštevati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski upravni organ, Ministrstvo za finance, Carinska uprava Republike Slovenije, Carinski urad Celje, je s sklepom o davčni izvršbi na dolžnikova denarna sredstva, št. DT 4933-185544/2013-2 z dne 23. 10. 2013, dolžniku A.A. naložil obveznost plačila denarnega zneska, na podlagi sklepa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, št. 21 1010410 z dne 27. 11. 2008, ki je postal izvršljiv 2. 3. 2009. Naloženo mu je bilo plačilo neupravičeno izplačanega denarnega prejemka v znesku 176,85 EUR, zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 22. 7. 2013 v znesku 71,68 EUR, zamudne obresti od 23. 7. 2013 do 23. 10. 2013 v znesku 4,06 EUR, nadaljnje zamudne obresti od zneska 176,85 EUR od 24. 10. 2013 do plačila in stroški izdaje tega sklepa v višini 25,00 EUR. Določen je bil način izvedbe izvršbe. V 2. točki izreka je bilo odločeno, da pritožba dolžnika ne zadrži začete davčne izvršbe in v 3. točki, da ugovor banke oziroma hranilnice zoper sklep o davčni izvršbi ne zadrži njegove izvršitve.

2. Drugostopenjski organ Ministrstvo za finance, Direktorat za sistem davčnih, carinskih in drugih javnih prihodkov, Sektor za upravni postopek na drugi stopnji s področja carinskih in davčnih zadev, št. DT-498-2-487/2013-2 z dne 26. 8. 2014 je pritožbi Mirana Jurasa delno ugodil in sklep prvostopnega organa odpravil v delu, ki se nanaša na zamudne obresti po predlogu predlagatelja izvršbe do dne 22. 7. 2013 in odločil, da se v tem delu zadeva vrne v ponovni postopek in odločanje. Nadalje je sklep v izreku spremenil v navedbi naziva in številke izvršilnega naslova, tako da se ta pravilno glasi „odločba št. 21 1010410 1“. V preostalem ostane izrek nespremenjen in se pritožba zavrne kot neutemeljena.

3. Tožnik v tožbi odločitvi prvostopnega organa oporeka in pojasnjuje, da je nezmožen za kakršnokoli pridobitno delo, ker je invalidsko upokojen. Ima dohodke v višini 297 EUR (pokojnino), od katerega plačuje preživnino v višini 72 EUR. Ker se na preostanek njegovega dohodka ne sme posegati in zato, ker je zahteva ZPIZ neupravičena, od sodišča zahteva, da tožbi ugodi.

4. Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem v celoti prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitve prvostopnega sklepa in odločbe organa druge stopnje. Slabo materialno stanje tožnika samo po sebi še ni razlog za to, da se ne bi zoper njega vodil postopek davčne izvršbe, je pa socialni položaj tožnika v tem postopku varovan z določbami Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki določajo izvzetja in omejitve (159. in 160. člena ZDavP-2) davčne izvršbe. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), ter dodatno navaja:

7. V obravnavani zadevi gre za prisilno izterjavo dolžnega zneska denarne kazni na podlagi odločbe ZPIZ, št. 21 1010410 1 z dne 27. 11. 2008, torej gre v obravnavanem primeru za odločanje na podlagi prvega odstavka 146. člena ZDavP-2. Izterjava se uvede z izdajo sklepa o prisilni izterjavi, ki mora imeti vse v določbi 151. člen ZDavP-2 predpisane sestavine. Sodišče ugotavlja, da ima sporni sklep vse z zakonom predpisane sestavine, tudi v 3. točki 151. člena ZDavP-2 zahtevan podatek o izvršilnem naslovu z navedbo, kdaj je nastopila izvršljivost. Navedeno pomeni, da je mogoče izvršiti le tisti pravni naslov, ki je opremljen s klavzulo o izvršljivosti, ki v obravnavanem primeru ni niti sporna.

8. Ker podatki priloženega upravnega spisa izkazujejo, da je odločba ZPIZ z dne 27. 11. 2008, ki se izvršuje, opremljena s klavzulo izvršljivosti, v kateri je navedeno, da je postala odločba izvršljiva 2. 3. 2009, klavzula pa je opremljena s podpisom in štampiljko ZPIZ, je bila po presoji sodišča odločitev o prisilni izterjavi obveznosti pravilna. Pravilna je bila tudi odločitev tožene stranke, ki je kot neutemeljene zavrnila pritožbene ugovore, s katerimi je tožnik ugovarjal sami vsebini naložene obveznosti, ki izvira iz odločbe ZPIZ. Teh ugovorov ne more upoštevati niti sodišče, saj v skladu z določbo 157. člena ZDavP-2, v sporni fazi postopka ni mogoče izpodbijati samega izvršilnega naslova. Kot neupoštevne, pa je moralo sodišče zavrniti tudi tožbene ugovore v zvezi s premoženjskim oziroma finančnim stanjem tožnika, saj jih v postopku izvršbe ne more upoštevati.

9. Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.