Jedro

Tretja bi lahko z verjetnostjo izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo le, če bi izkazala, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico v pričakovanju, ki jo je pridobila pred upnikovo pogodbeno pridobitvijo hipoteke, kar pa iz njenih navedb v povezavi z zemljiškoknjižnim stanjem ne izhaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep

sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor tretje (I. tč. izreka) ter ji naložilo, da mora upniku v roku 8 dni povrniti 824,48 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. tč. izreka).

Zoper sklep se pritožuje tretja po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno odločilo, da tretja svoje pravice ni izkazala, ter je tudi odločitev v nasprotju sama s sabo, saj sodišče prve stopnje sledi tretji, da je izkazala obstoj zunajzakonske skupnosti, vendar pa zaključi, da nima pravice, ki preprečuje izvršbo. Tretja izpostavlja, da hipotekarni upnik ni mogel zaupati v podatke zemljiške knjige, ker drugi dolžnik ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik v času sklepanja pogodbe, ki predstavlja izvršilni naslov za tretjo in je sodišče nedopustno privilegiralo upnika v odnosu do tretje. Tretja je v ugovoru zatrjevala obstoj zunajzakonske skupnosti z drugim dolžnikom, in da nepremičnine, ki so predmet te izvršbe izvirajo iz te skupnosti, pri čemer je pretežni del k pridobitvi nepremičnin prispevala tretja. Okoliščina, ali je upnikova pravica močnejša, ni bistvena, saj se v primeru, ko upnik ugovarja, ta pravica dokazuje v pravdnem postopku. V tej fazi postopka se sodišče ukvarja le z vprašanjem, ali je pravica verjetno izkazana. V konkretnem primeru je kot zemljiškoknjižni lastnik vpisana banka, ki je omogočila finančni leasing. Vendar je tretja vsa leta odplačevala stanovanje, prvi dolžnik pa je z drugim dolžnikom sklenil tako zavezovalni, kot tudi razpolagalni pravni posel, zato je prenos lastninske pravice med njima začel učinkovati 11.5.2006, torej v času trajanja zunajzakonske skupnosti. Tretja je tako izkazala verjeten obstoj svoje lastninske pravice, ki jo je pridobila na originaren način, zaradi česar bi jo moralo sodišče prve stopnje napotiti na pravdo in o stroških postopka odločiti glede na uspeh v pravdi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugovor tretje zavrnilo iz razloga, ker tretja ni verjetno izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (peti odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ).

Tretja navaja, da ima na spornih nepremičninah, ki so predmet tega izvršilnega postopka, lastninsko pravico, ki preprečuje izvršbo. Zatrjuje, da so sporne nepremičnine bile kupljene v času zunajzakonske skupnosti z drugim dolžnikom, na podlagi prodajne pogodbe z dne 11.5.2006, sklenjene med prvim dolžnikom in drugim dolžnikom, vendar z njenimi sredstvi, zato predstavljajo sporne nepremičnine njeno posebno premoženje (oz. podrejeno, da predstavljajo skupno premoženje tretje in drugega dolžnika, pri čemer ima tretja delež 90/100), ne glede na to, da v prodajni pogodbi nastopa le drugi dolžnik.

V zadevi ni sporno, da je kot lastnik v zemljiški knjigi še vedno vpisan prvi dolžnik, pri čemer je prvi dolžnik navajal, in kar izhaja iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila 21.8.2006 med prvim dolžnikom in drugim dolžnikom zaključena pogodba o finančnem leasingu v zvezi s spornimi nepremičninami in sklenjena prodajna pogodba; po plačilu celotne kupnine pa je prvi dolžnik izročil drugemu dolžniku tudi zemljiškoknjižno dovolilo za prenos lastninske pravice na spornih nepremičninah. Iz neprerekanih ugotovitev sodišča prve stopnje še izhaja, da je upnik pogodbeno zastavno pravico (hipoteko) na spornih nepremičninah pridobil s sklenitvijo sporazuma o ustanovitvi skupne hipoteke na nepremičninah, sklenjenega v notarskem zapisu z dne 10.5.2006, med upnikom kot kreditodajalcem, drugim dolžnikom kot kreditojemalcem in prvim dolžnikom kot zastaviteljem.

Tretja bi lahko z verjetnostjo izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo le, če bi izkazala, da ima na spornih nepremičninah lastninsko pravico v pričakovanju, ki jo je pridobila pred upnikovo pogodbeno pridobitvijo hipoteke, kar pa iz njenih navedb v povezavi z zemljiškoknjižnim stanjem ne izhaja. Izvršba na predmetne nepremičnine, ki naj bi bile v lasti tretje, bi bila nedopustna v primeru, če bi že pred upnikovo pogodbeno pridobitvijo hipoteke drugi dolžnik razpolagal z veljavnim zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom glede predmetnih nepremičnin, saj bi tako na kupca (drugega dolžnika in posledično na tretjo, saj zatrjuje originaren način pridobitve lastninske pravice v oziru na drugega dolžnika), kljub odsotnosti izvedbe zemljiškoknjižnega vpisa, že prešla stvarnopravna upravičenja v takšnem obsegu, da zagotavljajo pravno varstvo v izločitveni pravdi. V predmetni zadevi pa pritožnica niti ni zatrjevala, niti izkazovala, da bi imel drugi dolžnik veljavni zavezovalni in (predvsem) razpolagalni pravni posel (tj. popolno zemljiškoknjižno dovolilo) za predmetne nepremičnine z učinkom pred upnikovo pogodbeno pridobitvijo hipoteke na istih nepremičninah. Nenazadnje iz notarskega zapisa z dne 10.5.2006, jasno izhaja, da je bil v času sklenitve tega notarskega zapisa lastnik predmetnih nepremičnin prvi dolžnik (kot leasingodajalec). V tej zvezi je nerazumljiva pritožbena navedba, da hipotekarni upnik ni mogel zaupati v podatke zemljiške knjige, ker drugi dolžnik ni bil vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik v času sklepanja pogodbe, ki predstavlja izvršilni naslov za tretjo. Zato četudi bi držale navedbe tretje, da je pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah na originaren način v času trajanja zunaj zakonske skupnosti med njo in drugim dolžnikom, pa ta zatrjevana pridobitev lastninske pravice ne pomeni pravice, ki bi preprečevala izvršbo, saj gre (s strani drugega dolžnika in posledično tudi tretje) za pridobitev že s hipoteko obremenjenih nepremičnin. Zatrjevana pridobitev lastninske pravice tako v ničemer ne vpliva na upnikovo pogodbeno pridobljeno hipoteko in s tem na samo izvršbo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da pritožnica kot tretja ni verjetno izkazala, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, zato je njen ugovor pravilno zavrnilo, sklicujoč se na peti odstavek 64. člena ZIZ .

Ker pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP in prvega odstavka 366. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep

sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).