Jedro

Ker po izreku izpodbijane sodbe pravnomočno že določena preživnina za čas od 1.8.1996 dalje ni nadomeščena (spremenjena oz. zvišana) z novo, temveč je tožencu naložena poleg že določene preživnine, bi v primeru pravnomočnosti izpodbijane sodbe mld. tožnika pridobila ob že obstoječem izvršilnem naslovu za izterjavo njune preživninske terjatve zoper toženca za čas od 1.8.1996 dalje še enega. Ker sta si izrek izpodbijane sodbe in njeni razlogi v nasprotju, ima to za posledico bistveno kršitev določb postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. člena ZPP/77.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo zoper sklep se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje določilo in naložilo v plačevanje tožencu mesečno preživnino za slehernega od obeh mld. tožnikov od 1.8.1996 dalje po posamičnih obdobjih in v višini, kot je to razvidno iz izreka prvostopne sodbe, medtem ko je višja ali drugačna zahtevka mld. tožnikov zavrnilo. Hkrati je tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnikov v znesku 75.920,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje na podlagi toženčeve zahteve za izdajo odločbe o odmeri takse tožencu naložilo plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo v znesku 21.000,00 SIT in za opomin v znesku 3.000,00 SIT. Tako zoper sodbo kot tudi zoper sklep sodišča prve stopnje se je toženec pritožil. V pritožbi zoper sodbo se sklicuje na vse zakonsko predvidene pritožbene razloge kot uveljavljane. Sodišču prve stopnje očita, da je v zelo obširni obrazložitvi sodbe zašlo v vrsto nasprotij, zaradi katerih je med drugimi podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ob sojenju na prvi stopnji veljavnega Zakona o pravdnem postopku, razen tega pa je sodišče prve stopnje z izpodbijano odločitvijo bistveno prekoračilo tožbena zahtevka mld. tožnikov, zlasti glede mesečne preživnine za čas od 1.4.1999 dalje, pri čemer je tudi povprečne potrebe obeh preživninskih upravičencev ocenilo v bistveno višjem mesečnem znesku kot njuna zakonita zastopnica. V nadaljevanju obrazložitve pritožbe toženec obširno pojasnjuje, v čem vidi obstoj tudi pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, s posebnim poudarkom na njegovem izhodišču, da spremenjene okoliščine kot pogoj za zvišanje že določene preživnine v danem primeru sploh niso izkazane, pri čemer je sodišče prve stopnje po njegovem mnenju določilo preživnino zgolj na podlagi nekih matematičnih izračunov, ne da bi na enak način vrednotilo tudi njegove vsestranske prispevke k preživljanju obeh otrok (tako v denarju kot v drugih najrazličnejših oblikah), ki tretjino mesečnega obdobja tudi sicer v povprečju preživita pri njem in v njegovi oskrbi. Izpodbijana sodba bi tako po eni strani imela za posledico, da bi moral toženec še enkrat plačati tisto, kar je iz naslova prispevka k preživljanju otrok že v celoti izpolnil, po drugi strani pa bi posegla v že ustaljen način toženčeve maksimalne udeležbe pri preživljanju otrok, posledično tudi s krušenjem dobrih vzajemnih odnosov kljub razvezi zakonske zveze, kar predvsem ne bi bilo v skladu z interesi otrok. Končno graja toženec tudi prvostopno odločitev o pravdnih stroških in predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve zahtevkov mld. tožnikov, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi zoper sklep pa toženec navaja, da v danem primeru, ko gre za spor o preživljanju otrok, ni mogoče uporabiti za izračun vrednosti za plačilo takse splošnega pravila iz 19. člena Zakona o sodnih taksah glede preživninskih sporov, temveč je treba uporabiti določbo 4. tč. tarife št. 1 noveliranega Zakona o sodnih taksah, po kateri znaša taksna obveznost v sporih o preživljanju otrok le 250. točk. Ker je ob tem tudi vprašljivo, ali je v preživninskih sporih za pritožbo sploh mogoče obračunati sodno takso v dvojnem znesku, bi glede na vse navedeno lahko znašala sodna taksa za pritožbo v danem primeru le 250 točk oz. 3.750,00 SIT ali kvečjemu največ 500 točk oz. 7.500,00 SIT. Toženec končno nasprotuje tudi plačilu sodne takse za opomin in predlaga doslej navedenemu ustrezno spremembo izpodbijanega sklepa. Pritožbi sta utemeljeni. V zvezi s formalnopravnim preizkusom izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ob sojenju na prvi stopnji še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je treba v danem primeru uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku - Ur.l. RS št. 26/99), je treba ugotoviti, da je zaradi nasprotja med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane sodbe podan pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Iz celotne obširne obrazložitve izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje z njo nadomestilo oziroma spremenilo (zvišalo) pravnomočno že določeno preživnino za mld. tožnika. Vendar pa je to v nasprotju z izrekom izpodbijane sodbe, po katerem je sodišče prve stopnje odločilo o preživnini za mld. tožnika, kot da bi o njej prvič odločilo. Ker postane pravnomočen le izrek sodbe, ima to nadaljnje posledice, ki niso le formalnopravne temveč tudi vsebinske narave, saj bi v primeru pravnomočnosti izpodbijane sodbe mld. tožnika pridobila ob že obstoječem izvršilnem naslovu (pravnomočna in izvršljiva sodba Temeljnega sodišča v Ljubljani, enote v Ljubljani z dne 4.1.1994, opr. št. V P 466/93-13 z odločami o uskladitvi preživnin) za izterjavo njune preživninske terjatve zoper toženca za čas od 1.8.1996 dalje še enega, ker po izreku izpodbijane sodbe pravnomočno že določena preživnina za čas od 1.8.1996 ni nadomeščena (spremenjena oz. zvišana) z novo, temveč je tožencu naložena poleg že določene preživnine. To pa že samo zase narekuje razveljavitev izpdbijane sodbe na podlagi določbe prvega odstavka 369. člena ZPP/77 in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo ugotovljeno procesno kršitev v ponovljenem postopku mogoče odpraviti. V ponovljenem postopku pa bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi dejstvo, o katerem med pravdnima strankama sploh ni spora - in sicer dejstvo, da je toženec tudi v času od 1.8.1996 dalje ves čas izpolnjeval svojo do tedaj že določeno preživninsko obveznost do mld. tožnikov. To mora v izreku sodbe o zvišanju preživnine za čas od njenega zvišanja do izdaje sodbe priti do izraza, kar se v obravnavanem primeru ni zgodilo. V nasprotnem primeru, torej v primeru izreka iz izpodbijane sodbe, tožnika spet pridobita izvršilni naslov ne le za razliko med že določeno in zvišano preživnino, temveč tudi za že plačani del preživnine za čas od 1.8.1996 dalje, čeprav je v tem obsegu obveznost preživninskega zavezanca zaradi izpolnitve (vsaj delno) prenehala (295. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR), pri čemer toženec ugovora (delno) že izpolnjene obveznosti ne bi mogel več uspešno uveljavljati v poznejšem morebitnem izvršilnem postopku, saj bi šlo za prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki bi ga toženec mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (8. tč. 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Toženec pa utemeljeno izpodbija tudi prvostopni sklep z dne 8.7.1999. Ni sicer mogoče pritrditi njegovi pritožbeni navedbi, po kateri bi bilo treba v danem primeru uporabiti za odmero sodne takse za pritožbo določbo 4. tč. tarifne št. 1 noveliranega Zakona o sodnih taksah - ZST (250 točk), saj se ta določba ne nanaša na odmero sodne takse za pritožbo zoper sodbo, temveč izrecno na odmero sodne takse za tožbo. Za odmero takse za pritožbo zoper sodbo pa je treba uporabiti določbo 1. tč. tarifne št. 3 ZST, po kateri se za pritožbo zoper sodbo plača dvojna taksa iz prvega odstavka tarifne št. 1 ZST - torej po vrednosti zahtevka. Kako se pa določi vrednost zahtevka v sporih o pravici do zakonite preživnine ali o terjatvi posameznih zneskov zakonite preživnine, pa je regulirano v 19. členu ZST. Sodišče prve stopnje se v razlogih izpodbijanega sklepa sicer sklicuje na to zakonsko določbo, vendar materialnopravne pravilnosti njene uporabe ni mogoče preveriti spričo neugotovljenega pravilnega obsega mesečne preživninske dajatve vsakega od obeh mld. tožnikov (in posledično trimesečnega seštevka le-teh). Njuna mesečna preživninska dajatev namreč ne znaša 46.800,00 SIT oz. 35.040,00 SIT, temveč lahko predstavlja le razliko med mesečno pravnomočno že določeno preživnino in novo (zvišano) terjano mesečeno preživnino. Ta razlika pa spričo že zgoraj v zvezi s pritožbo zoper sodbo obrazloženega napačnega pristopa ni ugotovljena v razlogih izpodbijanega sklepa in ga tako ni mogoče preizkusiti. Zato je bilo treba izpodbijani sklep na podlagi določbe 3. tč. 380. člena ZPP/77 razveljaviti in tudi v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Izrek o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke v zvezi z odgovorom na pritožbo zoper sodbo temelji na določbi tretjega odstavka 166. člena ZPP/77, medtem ko o pritožbenih stroških tožene stranke ni bilo treba odločati, ker niso bili priglašeni.