Jedro

Z napakami volje obremenjen pravni posel, kamor sodi tudi zaradi nedopustnih groženj sklenjen pravni posel, je izpodbojen, zato bi tožena stranka morala vložiti ustrezno tožbo in posel razveljaviti; zgolj ugovor namreč ne zadošča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo v plačilo 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2009 dalje do plačila (točka I. izreka), 8.500,00 EUR z 3,88 % letnimi obrestmi za čas od 12. 7. 2010 do 15. 11. 2010, po 16. 11. 2010 pa po obrestni meri zakonskih zamudnih obresti (točka II. izreka) ter 1.578,81 EUR stroškov postopka (točka III. izreka), v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka IV. Izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvemu sodišču očita, da je odločitev oprlo zgolj na pisne pogodbe, izjavo tožnika in prič, katerih zaslišanje je predlagala tožeča stranka, izpovedbam toženca in njegove žene pa ni posvetilo pozornosti. Posojilni pogodbi je toženec podpisal zaradi stalno prisotnih groženj tožnika o uporabi sile. Dejansko pa nikoli ni prejel zneskov, ki naj bi mu bili posojeni. Vprašanje ali mu je tožnik dejansko izročil 20.000,00 EUR, je ostalo nerazčiščeno. V resnici je šlo za kapitalizacijo obresti iz osnovnega posojila v znesku 5.000,00 EUR. Prav z ničemer ni dokazano, da mu je tožnik izročil znesek 20.000,00 EUR. Enako velja tudi za izročitev zneska 8.500,00 EUR. Zgodba tožnika, da je imel denar doma in da je bil od njegove mame, je precej nenavadna. To potrjuje, da je šlo pri obeh posojilnih pogodbah zgolj za navidezni pogodbi, katerih namen je bilo verificirati natekle oderuške obresti od dejansko posojenih 5.000,00 EUR. To potrjujejo tudi listine, ki jih je vložil v spis. Stališče sodišča, da so brez dokazne vrednosti je nelogično. Že površen pogled na te listine potrjuje, da je šlo zgolj za posojilo 5.000,00 EUR. Iz listin je jasno razvidno, da so tožnikove, saj je na njih navedeno koliko „J.“ dolguje na določen dan. Sodišče se v te listine ni poglabljalo. Dejansko pa so ravno te listine ključni dokaz. Nelogično je, da bi jih pisal toženec sam. Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku ugotoviti verodostojnost in izvor teh listin ter njihovo pravilno dokazno vrednost. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da je dokazni postopek pokazal, da ni bilo nobenih groženj. Toženec je podpisal pripoznavo dolga. Nikoli ni niti omenil, da dolg naj ne bi obstajal, ves čas je zagotavljal, da ga bo poravnal. Zato predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje dokazom tožene stranke ni posvetilo pozornosti. Zaslišanja toženca in njegove žene ter listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka, je dokazno ocenilo. To, da dokazom ni sledilo, ne pomeni, da jih ni obravnavalo. Naredilo je 8. členu ZPP skladno dokazno oceno. Dokaze je presojalo povezano drugega z drugim, se do njih opredelilo in navedlo jasne zaključke kaj in zakaj šteje za dokazano. Dokazna ocena je logična in ji pritožbeno sodišče glede dejstev, ki so relevantna za razsojo, v celoti pritrjuje.

6. „Posojilna pogodba“ z dne 20. 10. 2008 (priloga A3) je po vsebini priznanje toženca, da tožniku dolguje 20.000,00 EUR, ki jih bo vrnil do 31. 5. 2009. Toženec ni dokazal, da bi to listino podpisal pod prisilo ali grožnjo. Pritožba dokazne ocene prvostopenjskega sodišča ne omaje. Tako kot že tekom postopka na prvi stopnji, tožena stranka tudi še v pritožbi le pavšalno zatrjuje, da je toženec „posojilno pogodbo“ podpisal zaradi groženj. Nobena nepristranska priča groženj ni potrdila, in prav ima prvo sodišče, ko zaključi, da je logično, da bi toženec vsaj policistu ali odvetniku povedal za grožnje, če bi te res obstajale. Sicer pa je z napakami volje obremenjen pravni posel, kamor sodi tudi zaradi nedopustnih groženj sklenjen pravni posel (45. člen Obligacijskega zakonika – OZ), izpodbojen in bi morala tožena stranka, da bi sploh lahko uspela, vložiti ustrezno tožbo in posel razveljaviti; zgolj ugovor ne zadošča. 7. Ugovor, da sta posojilni pogodbi nični, ker sta fiktivni, ni utemeljen. Da je toženec priznaval, da ima do tožnika dolg 20.000,00 EUR, izhaja ne le iz „posojilne pogodbe“ z dne 20. 10. 2008 in izpovedbe tožnika, pač pa tudi iz izpovedb nepristranskih prič T. U. in J. G. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je toženec ves čas priznaval, da tožniku dolguje 20.000,00 EUR. Da bi bil v to priznanje prisiljen, ni dokazal. Da se je zavezal vrniti tožniku 20.000,00 EUR zato, ker je tožnik izkoristil njegovo stisko ali težko premoženjsko stanje, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost in na ta način dosegel, da bi mu moral vrniti nesorazmerno več, kot mu je dolžan, niti ne zatrjuje. Če bi dokazal navedene okoliščine, bi šlo za nično oderuško pogodbo (119. člen OZ). Ko pa je tako, ni odločilno ali je dejansko prejel 20.000,00 EUR gotovine na roke. Tudi če je prejel manj, pa se je zavezal, da bo vrnil 20.000,00 EUR, mora to izpolniti (9. člen OZ). Glede posojilne pogodbe za 8.500,00 EUR z dne 12. 7. 2010 pa je priča J. G. potrdil, da je tožnik tožencu denar dejansko izročil. Toženec tako ni dokazal svojih trditev, da je tožniku dolgoval skupaj 7.000,00 EUR. Zavedal se je kaj podpisuje, da bi to storil pod vplivom groženj in pritiskov tožnika, pa ni uspel dokazati.

8. Listine, ki jih je v dokaz svojih trditev v spis vložil toženec, je prvostopenjsko sodišče dokazno ocenilo kot ostale izvedene dokaze. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji prvostopenjskega, da nepodpisani računalniški izpisi, za katere je tožnik zanikal, da bi predstavljali njegov obračun dolga, ob upoštevanju listinskih dokazov in prič, ki potrjujejo navedbe in izpovedbo tožnika, ne zadostujejo za dokaz resničnosti toženčevih trditev. Nepodpisane listine brez datuma lahko napiše kdorkoli in jih naslovi ter napiše tako, kot pač želi. Nič nelogičnega ni v tem.

9. Glede na obrazloženo mora toženec izpolniti kar se je zavezal s pogodbama z dne 20. 10. 2008 in 12. 7. 2010, ker pogodbi veljata z vsebino, kakršna je v njih izražena. V pogodbah zapisane obresti niso oderuške, saj niso višje od predpisane obrestne mere zamudnih obresti (377. člen OZ). Da bi bile v pogodbah, ki sta podlagi vtoževane terjatve, skrite oderuške obresti, pa toženec ni uspel dokazati, oziroma subjektivnega elementa oderuške pogodbe niti zatrjeval ni.

10. Pritožbena graja torej ni utemeljena. Izpodbijana odločitev je materialnopravno pravilna, pa tudi nobene uradoma upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 350. člena ZPP prvo sodišče ni zagrešilo. Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem zavrnilnem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Nosita jih pravdni stranki vsaka svoje: tožena, ker s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP), tožeča pa, ker v odgovoru na pritožbo le ponavlja svoje že večkrat izražene trditve (155. člen ZPP).