Jedro

Teorije in sodna praksa sta se že izrekia, da je stvarno področje uporabe ZPotK-1, sicer glede na opredelitev iz 10. točke prvega odstavka 2. člena tega zakona, ob kreditnih in posojilnih pogodbah tudi prodajna pogodba, če je bilo pri njej plačilo odloženo, kupčev dolg pa obrestovan, ne pa tudi poroštvene pogodbe.

Očitek prepovedi sklenitve določene pogodbe brez predhodnega preizkusa kreditne sposobnosti oziroma podane informacije, ki se nanaša zgolj na eno stranko in na fazo pred sklenitvijo pogodbe, po določbi drugega odstavka 86. člena OZ ne more pripeljati do ničnosti.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 8. 7. 2016 razsodilo, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 130900/2012 z dne 11. 9. 2012, v prvem odstavku izreka glede zneskov v višini 9.835,31 EUR in 370,02 EUR, obeh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 9. 2012 dalje do plačila in v tretjem odstavku za izvršilne stroške v znesku 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 9. 2012 dalje do plačila. Odločilo je tudi o pravdnih stroških in toženi stranki naložilo, da v 15 dneh tožeči stranki povrne 414,19 EUR, v primeru zamudnega plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, tožbeni zahtevek tožeče stranke v presežku za zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov do izteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pa zavrnilo.

2. Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlagala je, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice) v celoti zavrne, podredno, da se njeni pritožbi ugodi in sodba sodišča prve stopnje razveljavi, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožnici naloži v plačilo pritožbene stroške tožene stranke (v nadaljevanju toženke). V pritožbi je zatrjevala, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določila pravdnega postopka, ko je opustilo presojo ničnosti poroštvene pogodbe oziroma poroštvene izjave k pogodbi o najemu kredita po določilih Obligacijskega zakonika (OZ), ker bi toženka morala takšen zahtevek uveljavljati z nasprotno tožbo. Kot izhaja iz teorije in odločbe VS RS II Ips 60/2015, je mogoče ničnost uveljavljati tudi v obliki konkretiziranega in substanciranega ugovora. Takšna kršitev je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe, sodišče prve stopnje pa je ob tem tudi kršilo določilo 92. člena OZ. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno razlogovalo, da se določila Zakona o potrošniških kreditih (ZPotK-1) v primeru solidarnega poroštva ne uporabljajo. Zaveza solidarnega poroka je enaka zavezi kreditojemalca, upnik pa izbira od koga bo izpolnitev terjal. Zato bi se morala na enak način, torej po določbah ZPotK-1, presojati tudi njuna kreditna sposobnost oziroma sposobnost za prevzem solidarnega poroštva. V kolikor bi sodišče sklenitev poroštva presojalo skladno z določili OZ in ob upoštevanju zahtev ZPotK-1, bi moralo ugotoviti njegovo ničnost. Sodišče je ob tem spregledalo, da so banke pravni subjekti z enormno ekonomsko in pravno močjo, ki posojajo denar z izključnim namenom pridobivanja dobička. Enostavno pridobivajo podatke o boniteti bodočih komitentov in te znajo pravilno vrednotiti. Zakon o bančništvu (ZBan-2) in ZPotK-1 od bank zahteva določeno skrbnost, povezano z dajanjem kreditov potrošnikom, kamor sodi tudi zagotavljanje ustreznih predhodnih informacij in obveznost ocene kreditnih sposobnosti potrošnika. Takšna obveznost izhaja tudi iz pravnih aktov EU, kot je Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. 4. 2008 o potrošniških kreditih. V konkretnem primeru je banka sklenila s toženko solidarno poroštveno pogodbo, čeprav je vedela, da ima dva mladoletna otroka, ki ju preživlja, da njena mesečna plača znaša 1.250,00 EUR, da je imela od 31. 3. 2011 do 31. 5. 2011 pozitivno stanje na bančnem računu zgolj 18. 4. 2011, da je 31. 5. 2011 prejela kredit v višini 14.719,70 EUR ter da je 31. 5. 2011 sklenila pogodbo o dolgoročnem kreditu za 103.000,00 EUR. Banka svoje obveznosti tako ni izpolnila in so razlogi za ničnost podani, zato pa je dejansko stanje, kot je tega ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 16 obrazložitve, zmotno in nepopolno ugotovljeno.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v točki 16 obrazložitve obsežno in s povzemanjem vsebine konkretnih določb ZPotK-1 (Uradni list RS, št. 59/2010, veljaven v času sklepanja poroštvene pogodbe 17. 6. 2011) in Pravilnika o vsebini predhodnih informacij in obrazcih za predhodne informacije o potrošniških kreditih obrazložilo, zakaj se določila ZPotK-1 ne nanašajo na poroštvene obveznosti in poroštvene pogodbe, tudi če iz njih izhaja solidarna zaveza poroka za obveznosti potrošnika - kreditojemalca iz kreditne pogodbe. Pritožbeno sodišče se takšnemu razlogovanju v celoti pridružuje ter izpostavlja zgolj stvarno in osebno področje uporabe ZPotK-1, kot ju ta zakon izrecno opredeljuje v 1. členu in 10. točki 2. člena. Tako v 1. členu izrecno določa, da ta zakon ureja kreditne pogodbe, pri katerih kot jemalec kredita nastopa potrošnik ali potrošnica, ki jemlje kredit pod pogoji in za namen, ki ga določa ta zakon, v 10. točki 2. člena pa potrošniško kreditno pogodbo opredeljuje kot pogodbo, s katero je dajalec kredita potrošniku dal ali obljubil, da mu bo dal kredit v obliki odloga plačila, posojila ali drugega podobnega finančnega dogovora (ki ima z ekonomskega vidika enak namen kot kredit). Kot namen ureditve takšnega stvarnega področja uporabe navedenega zakona (ki je, kot je to razvidno iz drugega odstavka 1. člena ZPotK-1, implementiral v slovenski pravni red tudi Direktivo 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. 4. 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah) je opredelil tudi zakonodajalec (Poročevalec DZ, EVA 2010/2111-0008, št. 00713-21/2010/8 z dne 20. 5. 2010). Tudi teorije in sodna praksa1 se je že izrekla, da je stvarno področje uporabe tega zakona, sicer glede na opredelitev iz 10. točke prvega odstavka 2. člena tega zakona, ob kreditnih in posojilnih pogodbah tudi prodajna pogodba, če je bilo pri njej plačilo odloženo, kupčev dolg pa obrestovan, ne pa tudi poroštvene pogodbe. Na podlagi pravilnega pravnega razlogovanja je tako, tudi po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženkine trditve o ničnosti poroštvene pogodbe po 27. členu ZPotK-1, ki jih je toženka utemeljevala s kršitvijo določil 6. in 8. člena ZPotK-1, ne morejo predstavljati pravno pomembnih trditev. Pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšnih zaključkov se tako izkažejo kot neutemeljeni.

6. Utemeljene so sicer pritožbene trditve o materialnopravni zmotnosti (glede na določilo 92. člena OZ) razlogovanja sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka za upoštevnost njenih ugovornih sklicevanj na ničnost, te uveljavljati z nasprotno (oblikovalno) tožbo2. Vendar (kot je razvidno iz razlogov na strani 8 in 9 sodbe) je ne glede na takšno zapisano stališče sodišče prve stopnje presojalo ugovorne trditve toženke tudi v smislu njihove utemeljenosti glede na določila OZ. Zato pa so neutemeljeni pritožbeni očitki o podani relativni bistveni kršitvi določil ZPP, ki bi lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe in o kršitvi določila 92. člena OZ.

7. Sodišče prve stopnje je ugovorne trditve toženke o kršitvah obveznosti odstopnice (banke) v zvezi z ocenjevanjem njene kreditne sposobnosti in njene zadolženosti ter zagotovitvijo predhodnih informacij o naravi poroštva in prevzetega tveganja in ki se vse nanašajo na fazo pred sklenitvijo poroštvene pogodbe, presojalo v zvezi z opredelitvijo ničnosti po prvem odstavku 86. člena OZ. Pravilno je te ocenilo kot takšne, ki očitajo ravnanje, ki niso v nasprotju s prisilnimi predpisi. Očitek prepovedi sklenitve določene pogodbe brez predhodnega preizkusa kreditne sposobnosti oziroma podane informacije, ki se nanaša zgolj na eno stranko in na fazo pred sklenitvijo pogodbe, po določbi drugega odstavka 86. člena OZ ne more pripeljati do ničnosti3. 8. Sodišče prve stopnje je ugovorna sklicevanja toženke na ničnost pravilno presojalo tudi glede na določila OZ v zvezi s poroštveno pogodbo in sicer v zvezi z morebitno ničnostjo zaradi kršitve člena 1013 OZ v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ4. Poroštvo nastane s sklenitvijo poroštvene pogodbe med upnikom in porokom (in ne zgolj z enostransko izjavo volje poroka). Zato se od banke, ki se profesionalno ukvarja z bančnimi in finančnimi storitvami in se od nje zahteva ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, utemeljeno pričakuje, da bo pri sklepanju pogodbe sodelovala na tak način, da druga stranka ne bo ostala v dvomu in negotova, kakšno obveznost je prevzela oziroma kakšna je vsebina njene obveznosti. Takšna zahteva banki po večji skrbnosti s seznanitvijo z vsebino in obsegom poroštvene obveznosti in s tem zadostitvi pogojev obličnosti iz 1013. člena OZ, je še zlasti na mestu takrat, ko je porok fizična oseba. Pri tem pa je potrebno izhajati iz skrbnosti, ki se sicer pričakuje tudi od običajno skrbnega drugega udeleženca poroštvenega razmerja (poroka). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženka dne 17. 6. 2011 pri odstopniku podpisala tako pogodbo o kreditu, v katerem je bila zapisana njena zaveza kot solidarnega poroka za glavnega dolžnika R. G. kot kreditojemalca iz konkretne kreditne pogodbe, kot poroštveno izjavo, v kateri je bila določno opredeljena njena zaveza kot solidarnega poroka in plačnika in njeno jamčevanje za kredit, obveznosti G. pa so bile določno opredeljene z višino kredita, dobo njegovega vračanja, višino mesečnih anuitet. V tej pa so bila tudi določno opredeljena pooblastila, ki jih daje odstopnici in s katerimi lahko ta realizira zoper njo terjatev, če je glavni dolžnik ne bi izpolnil. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je bila vsebina solidarne poroštvene obveznosti toženki sicer znana zaradi 17 dni pred tem sklenjene kreditne pogodbe, ki jo je sklenila sama toženka, takšno poroštveno pogodbeno obveznost pa je za izpolnitev njene kreditne obveznosti prevzela njena mati. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je iz izpisa stanja na tekočem računu toženke za čas pred sklenitvijo poroštvene pogodbe in ki jih je ob presojanju njene poroštvene sposobnosti presojala odstopnica, bilo izkazano negativno stanje na njenem računu le 30. 4. 2011, izpisek za 31. 5. 2011 pa je izkazoval pozitivno stanje (12.693,34 EUR), to pa zaradi njenega 31. 5. 2011 prejetega dolgoročnega kredita v višini 103.000,00 EUR ter da je ob prihodu na podpis pogodb 17. 6. 2011, na vprašanje, zakaj poroštvo, bančna uslužbenka le odgovorila, da je to solidarno poroštvo in ni to nič takšnega, zato pa je toženka ni spraševala nič drugega. Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izpovedbe same toženke tudi ugotovilo, da toženka niti kreditne pogodbe niti poroštvene izjave pred samim podpisom ni prebrala, ker sicer pogodb ne bere, tudi če pride na banko zato, da bi jih podpisala. Na podlagi takšnih ugotovitev okoliščin na strani obeh udeleženk poroštvenega razmerja pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala tudi trditev o ničnosti poroštvene pogodbe na podlagi določila 1013. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 55. člena OZ.

9. Zaradi neutemeljenosti pritožbenih razlogov in dejstva, da se sodišču prve stopnje niso pripetile nobene od kršitev, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (člen 353 ZPP).

10. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

1 Marko Brus, Evropsko in slovensko pravo potrošniške kreditne pogodbe, Podjetje in delo 2012, št. 6-7, sodba VSL I Cp 2649/2014. 2 Primerjaj odločbe VS RS II Ips 60/2015. 3 Navedeno določilo namreč določa, da če je sklenitev določene pogodbe prepovedana samo eni stranki, ostane pogodba v veljavi, razen če ni v zakonu za posamezen primer določeno kaj drugega, stranko, ki je prekršila zakonsko prepoved, pa zadenejo ustrezne posledice. 4 Določilo člena 1013 določa, da poroštvena pogodba poroka zavezuje le, če da poroštveno izjavo pisno.