Jedro

Tožnik v pritožbi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da so sredstva bistvena za presojo, ali je javni uslužbenec upravičen do plačila za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela.

Za odločitev, ali je javni uslužbenec upravičen do plačila, je bistveno le, kot izhaja iz 22.e člena ZSPJS in kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 56/2020, ali je z obsegom opravljanega dela presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo razlike v plači iz naslova povečanega obsega dela za obdobje od 1. 10. 2012 do 30. 6. 2016 v skupni višini 967,58 EUR, pri čemer so posamezni mesečni zneski vidni iz izreka sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov od 6. dne v prihodnjem mesecu do plačila. Tožniku je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 1.821,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v spornem obdobju presegel pričakovane rezultate dela. Zahtevek je zavrnilo zaradi zmotne ugotovitve, da toženka ni imela na razpolago sredstev. Toženka svojih navedb ni dokazala. Ni predložila listine, izdane s strani računovodstva, o porabi sredstev. Dokazni predlog za predložitev listine je podal tožnik, predložitev je toženki naložilo sodišče prve stopnje, ki je, namesto da bi štelo s strani toženke zatrjevano dejstvo za nedokazano, o sredstvih zaslišalo priče A. A., B. B. in C. C. ter verjelo njihovim izpovedim, da so bila sredstva za plačilo delovne uspešnosti porabljena. S takšnim ravnanjem je kršilo določbe pravdnega postopka. Toženka svojih navedb ne more dokazati z izpovedmi prič. Tega dokaznega predloga niti ni podala v zvezi s sredstvi, ampak v zvezi z drugimi dejstvi. Izpovedi prič niso primerno dokazno sredstvo. Priče ne morejo izpovedati o sredstvih za posamezni mesec vtoževanega obdobja enako kot tožnik ne more konkretizirati pričakovanih rezultatov dela in njihovega preseganja. Sodišče prve stopnje bi moralo obe stranki obravnavati enako, neenaka obravnava pomeni kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic in pravice do poštenega sojenja. Tudi če bi šteli, da je zaslišanje prič primeren dokaz, je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje. Priča A. A. je izpovedal o manjšem znesku, ki ni bil porabljen. Ta znesek bi zadostoval za posamezne mesece. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo. Zmotno je štelo, da je upravičenost tožnika do plačila delovne uspešnosti odvisna od tega, ali so sredstva na voljo. Ali bo delavec prejel plačilo, ne more biti odvisno od finančnega položaja delodajalca. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe

3. V odgovoru na pritožbo toženka prereka tožnikove navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo najmanj preuranjeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je o utemeljenosti zahtevka odločilo drugič. S predhodno sodbo I Pd 1670/2017 z dne 30. 9. 2019 je zahtevku (delno) ugodilo na podlagi ugotovitve, da je tožnik poleg nalog svojega delovnega mesta Hišnik IV opravljal druge naloge, in sicer naloge delovnega mesta Upravnik V, ter naloge, povezane z vzdrževanjem službenih vozil, čiščenjem prostorov ter čiščenjem orožja. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo Pdp 782/2019 z dne 5. 3. 2020 pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. S sklepom VIII DoR 129/2020 je Vrhovno sodišče RS dopustilo revizijo; s sklepom VIII Ips 56/2020 je reviziji toženke ugodilo, sodbi sodišča prve stopnje in pritožbenega sodišča je v izpodbijanem delu razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. V sklepu VIII Ips 56/2020 je Vrhovno sodišče RS kot zmotno označilo stališče, da je javni uslužbenec že zgolj na podlagi dejstva, da opravlja naloge izven delokroga svojega delovnega mesta, upravičen do plačila za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela, ki ga opredeljuje 22.e člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.). Obrazložilo je, da je za odločitev o utemeljenosti tožnikovega zahtevka iz tega naslova bistveno (le), ali je presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, in sodišču prve stopnje naložilo, da dopolni dokazni postopek in ugotovi, ali je tožnik z obsegom opravljanega dela presegel pričakovane rezultate dela oziroma rezultate med (nad) že priznanim (in plačanim) dodatkom, ter nato ponovno odloči o utemeljenosti njegovega zahtevka.

8. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je tožnik opravljal naloge izven delokroga svojega delovnega mesta, kar za odločitev ni bistveno (v zvezi s tem je navedlo, da so zaključki enaki kot v predhodni sodbi I Pd 1670/2017, čeprav gre za sodbo, ki je bila razveljavljena). V zvezi s pričakovanimi rezultati dela in njihovim preseganjem je povzelo izpoved tožnika (da ni vedel, kakšni so pričakovani rezultati dela in ali jih je presegel) in prič A. A. (da je bil obseg tožnikovega dela večji v primerjavi z drugimi javnimi uslužbenci na istem delovnem mestu, da je opravljal naloge izven delokroga svojega delovnega mesta, da je delo opravljal nadpovprečno), C. C. (da je tožnik opravljal naloge izven delokroga svojega delovnega mesta, kar pomeni preseganje pričakovanih rezultatov dela, da je opravil več dela, da je v primeru opravljanja drugega dela svojega dela opravljal manj) in B. B. (da je tožnik opravil vse, kar se je od njega pričakovalo, in še več, da je pomagal drugim delavcem). Na njihovi podlagi je štelo dejstvo, da je tožnik z obsegom opravljanja dela presegel pričakovane rezultate dela, za dokazano. Zahtevek je kljub temu zavrnilo, in sicer zaradi pomanjkanja sredstev za plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela.

9. Tožnik v pritožbi utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, da so sredstva bistvena za presojo, ali je javni uslužbenec upravičen do plačila za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela. Določbe 22.d člena ZSPJS, ki določa, da lahko uporabnik proračuna v primeru, ko to določa ta zakon, izplačuje sredstva za delovno uspešnost iz naslova povečanega obsega dela nad omejitvijo iz 22. člena ZSPJS, če ima za ta namen na razpolago sredstva iz prihrankov sredstev za plače, ki nastanejo zaradi odsotnosti javnih uslužbencev, ali nezasedenih delovnih mest, za katera so bila predvidena sredstva v finančnem načrtu uporabnika proračuna, in sredstev za posebne projekte, ni mogoče razumeti na način, da javni uslužbenec, ki bi opravljal delo, ki presega pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu, ne bi bil upravičen do plačila, če uporabnik proračuna ne bi imel na razpolago sredstev, ampak ureja ravnanje samega uporabnika proračuna in ga omejuje pri odločanju o nalaganju povečanega obsega dela javnemu uslužbencu. Za odločitev, ali je javni uslužbenec, kot tožnik, upravičen do plačila, je bistveno le, kot izhaja iz 22.e člena ZSPJS in kot je obrazložilo Vrhovno sodišče RS v sklepu VIII Ips 56/2020, ali je z obsegom opravljanega dela presegel pričakovane rezultate dela v posameznem mesecu.

10. Pritožbeno sodišče je utemeljeni pritožbi tožnika ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo v okviru podanih navedb strank ugotoviti dejstva glede pričakovanih rezultatov tožnikovega dela in njihovega morebitnega preseganja z obsegom opravljenega dela v posameznem mesecu vtoževanega obdobja, in sicer konkretizirano za vsak mesec posebej, pri čemer ni bistveno, ali je do morebitnega preseganja pričakovanih rezultatov dela prišlo pri opravljanju nalog delokroga delovnega mesta Hišnik IV ali nalog drugih delovnih mest. 11. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti pri ugotavljanju za odločitev bistvenih dejstev, predvsem glede pričakovanih rezultatov dela tožnika in njihovega preseganja. Ni namen instančnega odločanja prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.