Jedro

Obravnavano nezgodo je potrebno glede na ugotovljena dejstva obravnavati kot škodni dogodek v železniškem prometu. Za take škodne dogodke odgovarja železnica po načelu objektivne odgovornosti, to je po načelu vzročnosti (173. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Železnica pa se lahko, tako kot to velja nasploh za imetnike nevarnih stvari, oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Lahko pa se delno oprosti odgovornosti, kadar je za nezgodo delno odgovoren oškodovanec sam (tretji odstavek 177. člena ZOR). Vprašanje preprečljivosti dogodka in v zvezi s tem pričakovanosti dejanja delavcev oziroma oškodovanca, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej in z upoštevanjem vseh značilnosti nevarne stvari. Železniški promet je zaradi vožnje po tirih in velike mase železniških kompozicij ter v zvezi s tem zmanjšanih možnosti vrste in oblik ukrepanja v smislu hitrega učinkovanja, na splošno nevaren. Zato je presoja preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu podvržena merilu skrajne skrbnosti. Ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka pred premikom vlakovne kompozicije sploh ni preverjala stanja ob tiru št. 3 (kjer je delal pokojni H.) ni mogoče zaključiti, da je ravnala s skrajno skrbnostjo (in da dogodek ni bil preprečljiv). Zato je tožena stranka lahko le delno razbremenjena svoje odgovornosti za sporno škodo.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožnikom: a) V. H. skupaj 920.500,00 SIT, b) D. H. 574.000,00 SIT in c) V. H. 574.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1994 dalje, v 15 dneh.

Tožena stranka je dolžna plačati tožnikom skupaj stroške postopka prve stopnje 131.679,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1994 dalje in stroške pritožbenega postopka 30.600,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1998 dalje, v 15 dneh".

V preostalem delu se revizija tožnikov zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožnikom skupaj stroške revizijskega postopka 30.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.1.1998 dalje v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v odškodninskem sporu pravdnih strank, v katerem tožniki iztožujejo premoženjsko in nepremoženjsko škodo od toženke, pri kateri se je na delu smrtno ponesrečil mož prve tožnice in oče drugih dveh tožnikov, ugotovilo s sodbo, da je toženka odgovorna za 30% nastale škode in je zato naložilo toženki, da mora plačati prvi tožnici 394.500,00 SIT, ostalima dvema tožnikoma pa po 246.000,00 SIT, vsem z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.11.1994 dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek tožnikov zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča druge stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje so vložili revizijo tožniki zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se sodba spremeni tako, da se tožena stranka obremeni s pretežnim delom odgovornosti in temu ustrezno zviša njihova odškodnina. V reviziji navajajo, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo pri odločanju o deležu odgovornosti strank za škodo. Sicer ugotovljeno dejstvo, da pokojni R. H. s premikom železniške kompozicije ni imel nobenega opravka, kaže na večjo odgovornost toženke, ker bi ga v takem primeru morala obvestiti o premiku ter je drugačno sklepanje nižjega sodišča nepravilno. Ker je toženka izvedla premik vlakovne kompozicije, ne da bi se prepričala, ali lahko to stori brez nevarnosti za druge, in ko ni uporabila zvočnih ter drugih signalov, ni storila vsega, kar bi po železniških predpisih morala, je njena odgovornost vsaj pretežna in večja od odgovornosti pokojnega svojca tožnikov.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka predlagala, da naj se revizija zavrne.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v sodbi sodišča druge stopnje je po presoji revizijskega sodišča delno utemeljena. Podlago za takšno presojo predstavljajo v postopku na nižji stopnji ugotovljena odločilna dejstva, na katera je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 385. člena ZPP). Škoda, ki je tožnikom nastala, izvira iz smrtne nezgode V. H., ki je bil mož prve tožnice oziroma oče drugih dveh tožnikov. Ta se je kot toženkin delavec - železničar smrtno ponesrečil 25.3.1988 na železniški postaji v L. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje je pokojni H. tega dne oblistaval na železniškem tiru št. 3 stoječe cisterne. Na ta tir je bil opravljen premik nekaj vagonov s sosednjega tira. Po opravljenem premiku pa je bilo na tiru št. 3 odkrito truplo pokojnega H., ki je bilo prevoženo v višini kolkov. Kako je do nezgode prišlo, ni nihče videl. V. H. je pred nezgodo nekaj udarilo v glavo, ko je bil sklonjen. Pred premaknitvijo vagonov je bilo vključeno zračno zaviranje kakih 5 minut, kar je bila slišna operacija. Pokojni H. je imel opravljen tečaj varstva pri delu na železnici in je bil izkušen delavec. Na podlagi takih ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožena stranka sicer objektivno odgovorna za obravnavano nezgodo in škodo, da pa je podana tudi soodgovornost samega delavca to je pokojnega H., ker je glede na spredaj navedene ugotovitve ravnal premalo skrbno. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je prispevek delavca k nezgodi 70 % in tako presojo je sprejelo tudi sodišče druge stopnje.

Po presoji revizijskega sodišča je sicer delno soodgovoren za nezgodo tudi pokojni H. sam, vendar pa ne v tolikšnem obsegu, kot je bilo potrjeno v postopku na drugi stopnji. Obravnavano nezgodo je potrebno glede na ugotovljena dejstva obravnavati kot škodni dogodek v železniškem prometu. Za take škodne dogodke odgovarja železnica po načelu objektivne odgovornosti, to je po načelu vzročnosti (173. člen zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Železnica pa se lahko, tako kot to velja nasploh za imetnike nevarnih stvari, oprosti odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (drugi odstavek 177. člena ZOR). Lahko pa se delno oprosti odgovornosti, kadar je za nezgodo delno odgovoren oškodovanec sam (tretji odstavek 177. člena ZOR). Vprašanje preprečljivosti dogodka in v zvezi s tem pričakovanosti dejanja delavcev oziroma oškodovanca, je dejansko vprašanje, ki ga je potrebno ugotoviti v vsakem primeru posebej in z upoštevanjem vseh značilnosti nevarne stvari. Železniški promet je zaradi vožnje po tirih in velike mase železniških kompozicij ter v zvezi s tem zmanjšanih možnosti vrste in oblik ukrepanja v smislu hitrega učinkovanja, na splošno nevaren. Zato je presoja preprečljivosti škodnega dogodka v železniškem prometu podvržena merilu skrajne skrbnosti. Ker po ugotovitvah sodišča prve stopnje tožena stranka pred premikom vlakovne kompozicije sploh ni preverjala stanja ob tiru št. 3 (kjer je delal pokojni H.) ni mogoče zaključiti, da je ravnala s skrajno skrbnostjo (in da dogodek ni bil preprečljiv). Zato je tožena stranka lahko le delno razbremenjena svoje odgovornosti za sporno škodo.

Vprašanje oškodovančevega delnega krivdnega prispevka k nastanku škode v železniški prometni nesreči je prav tako povezano z značilnostmi železniškega prometa, ki ga je pokojni H. kot dolgoletni in izkušen delavec železnice poznal. Glede na ugotovljene značilnosti ravnanj, ki so povezana s premikom vlakovne kompozicije po železniški postaji in ki jih je pokojni H. po ugotovitvah nižjih sodišč poznal in nujno tudi zaznal v konkretnem primeru, utemeljuje na nižjih stopnjah sprejet zaključek, da je delno soodgovoren za nezgodo tudi pokojni V. H. Po presoji revizijskega sodišča sodišče druge stopnje (in pred tem sodišče prve stopnje) nista pravilno uporabili materialnega prava pri presoji obsega odgovornosti udeležencev nezgode za nezgodo in nastalo škodo, ko sta na strani delavca ugotovili 70% odgovornost. Pravilna uporaba materialnega prava narekuje po presoji revizijskega sodišča tako razmejitev odgovornosti udeležencev nezgode, po kateri je pretežni del, to je 70% delež na strani imetnika nevarne stvari, na strani delavca pa le 30% odgovornost. V skladu s takimi zaključki je revizijsko sodišče pobijano sodbo v odločitvi o temelju odgovornosti spremenilo tako, da je določilo 70% odgovornost tožene stranke (prvi odstavek 395. člena ZPP). Glede na tako odločitev o odškodninskem temelju mora tožena stranka plačati tožnikom 70% nastale škode, ki po višini ni bila sporna (nepremoženjska škoda prve tožnice znaša 1,000.000,00, drugih dveh tožnikov pa 800.000,00 SIT, premoženjska škoda prve tožnice pa znaša 315.000,00, ostalih dveh tožnikov pa po 20.000,00). Tožena stranka mora tako plačati prvi tožnici skupaj 920.500,00 SIT odškodnine, ostalima dvema tožnikoma pa po 574.000,00 SIT. Obresti od prisojenih odškodninskih zneskov tečejo od odločitve sodišča prve stopnje (18.11.1994), kar je v skladu z določilom 277. člena ZOR. Revizijo v preostalem delu pa je revizijsko sodišče zavrnilo kot neutemeljeno, ker tožniki povrnitve škode, za katero je oškodovanec odgovoren sam, ne morejo terjati od drugega (prvi odstavek 192. člena ZOR).

V skladu s spremenjeno odločbo o glavni stvari je revizijsko sodišče moralo spremeniti tudi stroškovno odločbo. Tožniki so po spremenjeni odločbi uspeli s cca 70% zahtevkov, zaradi česar jim mora toženka povrniti 70% stroškov. Za 30% zmanjšani stroški tožnikov znašajo 152.625,00, za 70% zmanjšani stroški toženke pa 20.946,00 SIT, zaradi česar mora toženka povrniti tožnikom skupaj stroške postopka prve stopnje v višini 131.679,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Stroški pritožbenega in revizijskega postopka pa so enaki in znašajo v obeh postopkih glede na uspeh tožnikov po 30.600,00 SIT. Stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo, sama odločitev pa temelji na drugem odstavku 166. in 154. člena ZPP.