Jedro

Preživninska obveznost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, je denarna, zato je tistemu preživninskemu zavezancu, pri katerem otrok živi, prepuščeno, da odloča o razporeditvi vseh denarnih sredstev, namenjenih za otrokovo preživljanje. Toženec se svoje preživninske obveznosti ne more razbremeniti z zatrjevanjem stroškov, ki jih ima ob stikih s hčerama. Navedeni izdatki bi se sicer lahko v primeru intenzivnih stikov upoštevali pri ugotavljanju manjših potreb otroka (na primer pri postavki izdatek za prehrano), vendar pa v konkretnem primeru določeni stiki toženca s hčerama niso tako intenzivni, da bi jih bilo mogoče pri določitvi višine preživnine upoštevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je sodišče prve stopnje zavrnilo odobritev sodne poravnave v delu glede določitve stikov med očetom in mladoletnima hčerama ter s sodbo odločilo o stikih med mladoletnima hčerama in njunim očetom. Očetu je naložilo, da za preživljanje mld. S. S. in mld. M. S. od 3. 7. 2013 dalje plačuje preživnino v višini 300,00 EUR mesečno za vsako mladoletno hčer do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec na tožničin tekoči račun, s tem, da se upošteva, da je do izdaje sodbe že bila plačana preživninska obveznost za vsako hčer v višini 2.284,50 EUR ter da je dolžan poravnati še razliko zapadlih preživninskih obrokov v višini 2.515,50 EUR od izdaje sodbe dne 11. 11. 2014 za vsako mladoletno hčer, nadalje pa v višini, določeni s sodbo.

2. Zoper odločitev o višini preživnine se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP s predlogom, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da toženi stranki določi plačilo preživnine v višini 150,00 EUR mesečno za vsako od hčera ter da se ugotovi, da je bila preživninska obveznost poravnana do vključno septembra 2014 oziroma podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje s stroškovno posledico. Meni, da za tako visoko preživnino, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, ni podlage v potrebah mladoletnih hčera, kot tudi ne v preživninskih zmožnostih preživninskega zavezanca. V obširni pritožbi kot bistveno izpostavlja, da pridobiva dohodek iz svoje redne zaposlitve ter da drugih dodatnih dohodkov nima, kajti dejavnosti, s katerimi se ukvarja zato, da bi si pridobil dodatna sredstva, niso več tako dobičkonosne, zato dodatnih prihodkov ne more zagotavljati. Opozarja, da če želi tožnica živeti v tako prostornem stanovanju, katerega najemnina je precej visoka, hkrati pa se odreka možnosti brezplačnega bivanja pri starših, je to njena odločitev, ki naj ima za posledico, da sama nosi povišane stroške stanovanja. Kot bistveno pretirane so ocenjene potrebe deklic na 600,00 EUR mesečno, saj takšen znesek v sedanjem času predstavlja marsikateri štiričlanski družini znesek, s katerim morajo preživeti cel mesec. Poudarja, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da bosta deklici precej časa, ko ne bosta v šoli in na izvenšolskih dejavnostih, preživeli z očetom, ko bo oče tudi moral nositi določene stroške, kar pomeni, da je sodišče očeta praktično dvojno bremenilo za iste stroške – enkrat na račun tega, da mora prispevati k preživljanju, drugič pa s tem, ko bo moral pokriti vse stroške, ko bosta deklici pri njem. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je bila mladoletna S. v mesecu juliju in avgustu 2013 v pretežni meri v oskrbi pri tožencu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev o preživnini za mladoletna otroka pravdnih strank temelji na določbi 129. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po kateri sodišče določi preživnino glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Pri določitvi preživnine gre za nekakšno pravo mero, ki ne bo ustvarjala vrednostnega nesorazmerja in je hkrati ne bo porušila vsaka novota v preživninskih potrebah upravičencev oziroma zmožnostih preživninskega zavezanca,(1) vendar pa mora sodišče zatrjevane izdatke oceniti in se do posameznega izdatka po višini opredeliti, kar je v ponovljenem postopku natančno, sistematično in analitično storilo sodišče prve stopnje.

5. Sodišče prve stopnje je potrebe mladoletne S. ocenilo na 650,00 EUR in potrebe mladoletne M. na 581,00 EUR. Pritožbeno sodišče meni, da je ocenjena višina v celoti gledano, predvsem upoštevaje kolektivne stroške, ki odpadejo na vsako od deklet, sprejemljiva in glede na ugotovljene finančne zmožnosti staršev tudi primerljiva s siceršnjimi potrebami otrok take starosti. Pritožbeno sodišče se z višino in obsegom priznanih potreb mladoletnih deklic, ki jih je ocenilo prvo sodišče v celoti strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje ter v odgovor pritožbenim navedbam le še dodaja, da je morda res izdatek za obleko in obutev v višini 90,00 EUR mesečno tudi po mnenju pritožbenega sodišča visok, vendar pa je glede na ugotovljene finančne zmožnosti staršev še vedno primeren.

6. Prvostopenjsko sodišče je tudi skrbno, obširno in natančno presodilo vprašanje toženčevih preživninskih zmožnosti in te ocene pritožbene navedbe v ničemer ne omajajo. Starši morajo namreč za preživljanje svojih otrok storiti vse, kar je v njihovi moči, da pridobijo za to potrebna sredstva. Sodišče prve stopnje je ob dejstvu, da toženec poleg redne zaposlitve, kjer v povprečju pridobiva mesečni dohodek v višini 1.510,92 EUR, opravlja še gostinsko dejavnost (od staršev je prevzel bife P.), da je svoje obratovanje celo razširil z najemom dodatnega lokala v M. in da je v juniju 2013 nabavil osebni avto znamke Mercedes letnik 2006, za katerega odplačuje mesečni obrok v višini 394,00 EUR, pravilno zaključilo, da so njegove pridobitne sposobnosti višje, kot jih prikazuje. Po prepričanju pritožbenega sodišča zato s plačilom preživnine njegovo preživljanje ne bo ogroženo.

7. Preživninska obveznost tistega od staršev, ki ne živi z otrokom, je denarna (prvi odstavek 131.a člena ZZZDR), zato je tistemu preživninskemu zavezancu, pri katerem otrok živi, prepuščeno, da odloča o razporeditvi vseh denarnih sredstev, namenjenih za otrokovo preživljanje. Hčeri sta bili dodeljeni materi in je torej mati tista, ki denarna sredstva za potrebe otrok, ki jih prispevata obe stranki, razporedi na otroka po posameznih postavkah, zato se toženec svoje preživninske obveznosti ne more razbremeniti z zatrjevanjem stroškov, ki jih ima ob stikih s hčerama. Navedeni izdatki bi se sicer lahko v primeru intenzivnih stikov upoštevali pri ugotavljanju manjših potreb otroka (na primer pri postavki izdatek za prehrano), vendar pa v konkretnem primeru določeni stiki toženca s hčerama niso tako intenzivni, da bi jih bilo mogoče pri določitvi višine preživnine upoštevati.

8. Pritožnik v pritožbi izpostavlja dejstvo, da tožnica živi v najemniškem stanovanju, hkrati pa se odreka možnosti brezplačnega bivanja pri starših. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za tožničino pravico, da odloča o tem, kje bo živela, sicer pa pritožnik ni z ničemer izkazal, da bi bilo tožničino stanovanje nadstandardno, prav tako pa tudi z ničemer ni izkazal, da bi bila najemnina za navedeno stanovanje pretirano visoka. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da stari starši niso dolžni vnukinjam nuditi brezplačnega bivanja, saj so zavezanci za preživljanje otrok njihovi starši (123. člen ZZZDR).

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi, ki jih toženec uveljavlja v pritožbi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) VSL sodba IV Cp 1206/2013