Jedro

Določili 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP nista sama sebi namen, ampak sta v funkciji ugotavljanja celovitega in relevantnega dejanskega stanja ter zagotovitve ustrezne obrazložitve upravne odločbe, kar pomeni, da bi tožena stranka morala v izpodbijanem aktu v dokazno oceno in obrazložitev vključiti tudi konkretne argumente v zvezi z tožnikovimi navedbami iz dopolnitve prošnje.

Izrek

1.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. Bpp 257/2010 z dne 30. 9. 2010 odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

2.Republika Slovenija je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 420 EUR v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 10. 8. 2010 zavrne. Prosilec je v rubriki pravna zadeva navedel „pravdna zadeva pred Okrožnim sodiščem v Novem mestu opr. št. P 622/2009 (zaradi zvišanja preživnine)“; kot želeno vrsto, obliko in obseg BPP pa „pravno svetovanje, za sestavo pritožbe, za sestavo odgovora na tožbo in sestavo pripravljalnih vlog, za zastopanje pred sodiščem druge in prve stopnje, tudi za oprostitev plačila stroškov postopka.“ Organ se sklicuje na določilo 2. odstavka 11. člena in 24. člen ZBPP. Dne 3. 12. 2009 je bila na Okrožno sodišče v Novo mesto vložena tožba zaradi zvišanja preživnine. Tožeča stranka je bila mladoletna A.A., zastopana po materi B.B.; tožena stranka pa je (bila) prosilec. Sodišče je izdalo poziv toženi stranki, naj v roku 30 dni odgovori na tožbo z vsemi opozorili v skladu z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP). Poziv za odgovor na tožbo je bil prosilcu na naslov ..., poslan dne 28. 12. 2009. Ker prosilec v zakonskem roku 30 dni ni odgovoril na tožbo, je Okrožno sodišče v Novem mestu dne 19. 2. 2010 pod opr. št. P 622/2009 izdalo zamudno sodbo, s katero je odločilo, da se preživnina, ki jo mora plačevati C.C. za preživljanje svoje hčere, zviša na 180,00 EUR. Iz povratnice v pravdnem spisu izhaja, da je vročevalec dne 11. 3. 2010 v hišnem predalčniku prosilca pustil obvestilo, v katerem je bilo navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Ker v roku 15 dni, odkar mu je bilo puščeno obvestilo, naslovnik pisma ni dvignil, je bilo naslovniku pismo po preteku roka puščeno v hišnem predalčniku, to je dne 29. 3. 2010. S tem se je štelo, da je vročitev opravljena (142. člen ZPP). Od dneva vročitve pa je začel teči 15-dnevni rok za pritožbo zoper sodbo. Ker tožena stranka (to je prosilec) v omenjenem roku ni vložil pritožbe, je zamudna sodba z dnem 14. 4. 2010 postala pravnomočna, kot to izhaja iz zaznamka v pravdnem spisu. Prepozno, nepopolno ali nedovoljeno pritožbo zavrže s sklepom predsednik senata sodišča prve stopnje brez naroka; pritožba je prepozna, če je bila vložena po preteku zakonskega roka (343. člen ZPP). Glede na vse zgoraj navedeno, je tožena stranka ugotovila, da je zgoraj citirana zamudna sodba pravnomočna, zaradi česar bo moralo pravdno sodišče (sicer že vloženo) pritožbo zavreči. Zato tudi ni utemeljena prošnja prosilca za brezplačno pravno pomoč, ko želi brezplačno pravno pomoč za sestavo pritožbe zoper zamudno sodbo ter posledično tudi za vložitev odgovora na tožbo, pripravljalnih vlog. Takšne odločitve organa za brezplačno pravno pomoč ne morejo spremeniti navedbe prosilca v dopolnitvi prošnje z dne 31. 8. 2010 (gre za podobne navedbe kot v vloženi pritožbi v pravdnem postopku). To pomeni, da tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh v smislu, da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati, zato je bilo potrebno njegovo prošnjo kot neutemeljeno zavrniti.

V tožbi tožnik navaja, da ugotovitev toženke, da tožnik ne izpolnjuje vsebinskega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz 24. člena ZBPP ni argumentirano obrazložena, predvsem pa je neutemeljena. Po mnenju tožnika je treba pri presoji, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh, predvsem upoštevati, ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo prosilcu. Toženka v izpodbijani odločbi sploh ne odgovarja na tožnikove očitke o nepravilnih vročitvah in drugih procesnih kršitvah v preživninski pravdi, za katero je zaprosil za brezplačno pravno pomoč. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se toženka zadovolji s pavšalnim povzemanjem stanja preživninske pravde do trenutka, ko je Okrožno sodišče v Novem mestu v njej izdalo zamudno sodbo, opr. št. P 622/2009 z dne 19. 2. 2010, in povsem ignorira razloge, ki jih je tožnik navedel sebi v prid v pritožbi zoper to zamudno sodbo, kasneje pa tudi v dodatni pojasnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč. Sodišče je tožniku (kot takratnemu tožencu) vročalo na naslov ..., kjer pa marca 2010, ko je do domnevne vročitve prišlo, sploh ni živel. Na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Kp 1058/2009 z dne 17. 11. 2009 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu, opr. št. K 29/2008 z dne 2. 7. 2009, je namreč od 5. januarja do 20. julija 2010 prestajal 8 – mesečno zaporno kazen v Zavodu za prestajanje kazni zapora. Z zamudno sodbo se je dejansko seznanil šele 20. 7. 2010, ko je bil na podlagi odločbe Zavoda za prestajanje kazni zapora, št. 720-24/2010 6113 z dne 6. 7. 2010, predčasno odpuščen s prestajanja zaporne kazni. To izhaja tako iz navedene odločbe kot tudi iz potrdil o njegovih začasnih prebivališčih v tem času, saj je Zavod za prestajanje kazni na podlagi določbe 9.a člena Zakona o prijavi prebivališča (Uradni list RS, št. 9/2001 – 111/2007) takoj po sprejemu v zavod prijavil njegovo začasno prebivališče na naslovih ljubljanskega in novomeškega oddelka tega zavoda, kjer je prestajal zaporno kazen. Zamudna sodba Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 622/2009 z dne 19. 2. 2010, je bila torej tožniku pravilno vročena šele 20. 7. 2010, ko je bil odpuščen s prestajanja kazni zapora in je ponovno lahko prebival na naslovu svojega stalnega prebivališča. Pred tem bi mu bila lahko pravilno vročena le, če bi mu bila kot osebi, ki ji je bila odvzeta prostost, vročena po upravi zavoda, v kateri je prestajal zaporno kazen (136. člen ZPP). In ker sodba proti stranki učinkuje šele, ko ji je pravilno vročena, je rok za pritožbo zoper njo začel teči šele dan po koncu sodnih počitnic, tj. 16. 8. 2010. Poleg tega prvi odstavek 412. člena ZPP posebej določa, da v sporih iz razmerij med starši in otroki (med drugim) ni mogoče izdati zamudne sodbe. V obravnavani zadevi je Okrožno sodišče v Novem mestu kljub temu uporabilo določbe o zamudni sodbi oziroma zaradi tega, ker je štelo, da v zakonskem roku tožnik ni odgovoril na tožbo, tako sodbo tudi izdalo. S tem je kršilo določbe glede zamudne sodbe iz prvega odstavka 412. člena ZPP oziroma zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi zaradi tega je tožnik prepričan, da je njegova pritožba zoper zamudno sodbo upravičena in utemeljena. Poleg tega je tožnik prepričan, da bo sodišču sposoben dokazati, da je tožbeni zahtevek tožnice za zvišanje preživnine tudi vsebinsko neutemeljen. V zadnjem letu dni ni zaslužil niti 90,00 EUR na mesec za dela, ki jih je lahko opravljal v zaporu, sedaj pa je brezposeln in živi le od denarne socialne pomoči. Zato ima težave že pri plačevanju v letu 2007 določene preživnine, še višje od te pa sploh ni zmožen plačevati. Še posebej organ ne sme zavrniti prošnje za brezplačno pravno pomoč, če sploh ne pretehta vseh navedb in dokazov, iz katerih je moč razbrati strankine možnosti za uspeh. Toženka je v danem primeru storila prav slednje. Če bi toženka presodila razloge tožnika za vloženo prošnjo za brezplačno pravno pomoč, bi ugotovila, da njegovo pričakovanje oziroma pritožba zoper zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu, opr. št. P 622/2009 z dne 19. 2. 2010, ni niti v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari niti v očitnem nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, kaj šele da bi bila v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale ali da bi tožnik z njo zlorabljal možnost brezplačne pravne pomoči (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Predlaga, da sodišče njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo toženke opr. št. Bpp 257/2010 z dne 30. 9. 2010 odpravi in vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek, pri čemer toženki naloži povračilo vseh tožnikovih stroškov.

Tožba je utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami v zvezi z določilom 2. odstavka 34. člena ZBPP), preden organ izda odločbo mora dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Tožnik je okoliščine in dejstva v zvezi z vročanjem in izdajo zamudne sodbe v preživninskih sporih, ki jih navaja v tožbi in zaradi katerih utemeljuje, da zadeva ni očitno nerazumna in da ima verjetne izglede za uspeh, uveljavljal že v dopolnitvi prošnje za brezplačno pravno pomoč z dne 31. 8. 2010, torej skoraj 1 mesec pred izdajo odločbe. Določili 1. odstavka 9. člena in 1. odstavka 138. člena ZUP nista sama sebi namen, ampak sta v funkciji ugotavljanja celovitega in relevantnega dejanskega stanja (1. odstavek 8. člena ZUP ter zagotovitve ustrezne obrazložitve upravne odločbe (2., 5. in 6. točki 214. člena ZUP), kar pomeni, da bi tožena stranka morala v izpodbijanem aktu v dokazno oceno in obrazložitev vključiti tudi konkretne argumente v zvezi z tožnikovimi navedbami iz omenjene dopolnitve prošnje. Tožena stranka tega ni storila, ampak je pavšalno navedla, da „odločitve organa za brezplačno pravno pomoč ne morejo spremeniti navedbe prosilca v dopolnitvi prošnje z dne 31. 8. 2010 (gre za podobne navedbe kot v vloženi pritožbi v pravdnem postopku)“. To pomeni, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti (7. točka 3. odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 3. odstavkom 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010).

Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in vrnilo zadevo toženi stranki v ponoven postopek (3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt v 30-ih dneh od prejema sodbe, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka.

Obrazložitev k drugi točki izreka: Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 1. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR, povečani za 20% DDV. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca odvetnika. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 420 EUR tožeči stranki. Ta znesek mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.