Jedro

Kljub naravi dela na misiji, zvišani stopnji ogroženosti oziroma nevarnosti zaradi opravljanja nalog na kriznih območjih, delavcem pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur, česar pa tožena stranka tožniku ni zagotavljala.

Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre torej za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I izreka: - delno razveljavi glede odločitve o predhodnem plačilu davkov in prispevkov od dosojenega zneska nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka; - delno spremeni tako, da se znesek 2.544,72 EUR zniža na znesek 2.332,66 EUR, višji zahtevek iz tega naslova pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 21,68 EUR, v roku 8 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa tožnik krije sam.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku po predhodnem plačilu davkov in prispevkov plačati znesek 2.544,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 11. 2013 dalje do plačila, vse v 8 dneh (točka I izreka). Nadalje je tožena stranka dolžna v roku 8 dni od vročitve te sodbe povrniti tožniku njegove stroške v znesku 881,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti določenega v tej točki izreka do plačila (točka II izreka), svoje stroške postopka pa tožena stranka krije sama (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, oziroma podrejeno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da sodišče prve stopnje v zvezi z odločilnim dejstvom, ali je bil tožniku na misiji KFOR ... v času od 2. 3. 2013 do 22. 9. 2013 zagotovljen tedenski počitek, ni upoštevalo uradne evidence tožene stranke - pregleda angažiranosti pripadnikov SVNKON ... KFOR od aprila 2013 do vključno septembra 2013. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Evidenca se je vzpostavila prav zaradi težav tožene stranke pri dokazovanju tedenskega počitka v istovrstnih sodnih zadevah. Nadalje pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo pojem "pripravljenost" (na misiji), ki ga ni mogoče razlagati v smislu delovnopravnega instituta pripravljenosti. Celoten kontingent je namreč v povišani pripravljenosti od napotitve v tujino do vrnitve. Sodišče prve stopnje se tudi zmotno sklicuje na vsebino (internih) Navodil o politiki izhodov iz poveljstva vojaških sil KFOR (A12) v smislu, da naj bi celotno osebje svoje dolžnosti opravljajo 24 ur na dan, sedem dni v tednu, kar je življenjsko in fizično nemogoče. Tožnik je zaradi narave dela na misiji in pogojev bivanja prejemal določene dodatke k plači, in sicer dodatek za nevarnost na območju delovanja, dodatek za nevarne naloge in dodatek za posebne pogoje bivanja in delovanja oziroma za posebne življenjske pogoje v tujini. Navaja, da Direktivi 2003/88/ES in 89/391/EGS glede zagotavljanja dejanskega počitka dopuščata določena odstopanja tudi na obrambnem področju. Pritožba opozarja, da hkrati soobstajata dve drugi pravici, ki kot nadomestni zasledujeta enak cilj kot pravica do tedenskega počitka, to je odmor in počitek pripadnika pravica do posebnega dopusta na MOM in poseben odmor v trajanju 96 neprekinjenih ur, s katerim delodajalec pripadnikom na MOM zagotavlja ustrezen počitek in odmor med delovnimi obremenitvami, upoštevaje pri tem naravo dela na MOM. Slednji dve pravici zato predstavljata enakovredno nadomestilo za morebitne neizrabljene dneve tedenskega počitka na MOM. Izpovedi tožnika in njegovih prič so bile nedosledne v tem, kateri dan so se pripravljali za naloge za naslednji dan, ter so v svojih izpovedih prihajale same s sabo v nasprotje. Poveljnik kontingenta A.A. je izpostavil, da so se problema tedenskega počitka zavedali že pred odhodom na misijo, kot aktualnega problema predvsem zaradi tega, ker so bili vloženi denarni zahtevki. Že v fazi priprave na misijo so dali velik poudarek na zagotavljanju prostih dni oziroma dneva počitka. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno napravilo necelovito ter le v smeri, da je ugodilo zahtevku po vzoru vseh ostalih zadev, kljub temu da tožena stranka ves čas izpostavlja, da so okoliščine glede misij, ki so se začele po 1. 1. 2013, drugačne prav v zvezi s tedenskim počitkom. Zato izpovedi tožnika, B.B., C.C., D.D. in E.E. ni mogoče šteti kot prepričljivih. Poveljnik kontingenta je v svoji izpovedi jedernato, razumljivo in jasno strnil bistvo narave življenja in dela na misiji ter tudi podal plastičen prikaz, kaj to vojaška baza sploh je. V konkretni bazi je bilo okrog 20 trgovin, 7 restavracij, 3 fitnesi, tekaška steza, knjižnica, skupni prostori, Slovenska vojska pa je imela še posebne nacionalne prostore, v katerih so bile družabne igre, kot sta biljard in pikado, skupna televizija in prostori za druženje, tako da je bilo zahtevam, ki jih pripadniki izražajo v svojih tožbah v zvezi s tedenskim počitkom, nedvomno zadoščeno. Opozarja, da je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku za 24 neizkoriščenih dni tedenskega počitka, čeprav je bil tožnik od 5. 7. 2013 na dopustu, ter se je od takrat, ko je nastopil misijo, do nastopa dopusta, nateklo le 14 celih tednov. Glede na to bi lahko sodišče prve stopnje dosodilo tožniku odškodnino le za 22 in ne za 24 dni. Tožnik je kot pripadnik na misijah prejemal plačo za delo izven države, ki je sestavljena iz nominalne osnove in dodatkov. V skladu z Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami je plača za delo izven države določena v nominalnem znesku. Uredba ne določa, da bi bilo treba od tega dohodka obračunavati in plačevati davke in prispevke. Tožnik tako do plačila davkov in prispevkov ni upravičen, saj zato ni pravne podlage. Nadalje opozarja, da tožnik tudi ni upravičen do obračuna in plačila davkov in prispevkov, pa tudi če bi bil, je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožnik postavil le neto znesek.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji), v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče deloma prekoračilo tožbeni zahtevek, sicer pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je glede na tako ugotovljeno dejansko stanje tožniku nepravilno priznalo nadomestilo za 24 dni tedenskega počitka, namesto za 22 dni. V preostalem je materialno pravo pravilno uporabilo.

6. Tožnik je bil kot pripadnik Slovenske vojske na misiji KFOR v času od 22. 3. 2013 do 22. 9. 2013. V času misije je bil na dopustu od 5. 7. 2013 do 25. 7. 2013. Za čas napotitve na misijo uveljavlja plačilo nadomestila oziroma odškodnine zaradi neizrabe prostih dni tedenskega počitka.

7. Pritožbeno sodišče se glede pravice do nadomestila zaradi neizkoriščenega tedenskega počitka vojaka na mednarodni misiji sklicuje na ustaljeno sodno prakso, ki izhaja tudi iz stališč, ki jih je zavzelo Vrhovno sodišče v sodbi opr. št. VIII Ips 30/2016 z dne 8. 3. 2016. Organizacija delovnega časa in v tem okviru pravica delavca do ustreznega počitka je na ravni Evropske unije (EU) urejena z Direktivo 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki določa minimalne zahteve, namenjene izboljšanju življenjskih in delovnih razmer delavcev s približevanjem nacionalnih zakonodaj v zvezi z delovnim časom (v nadaljevanju: Direktiva). Namen tega usklajevanja na ravni Unije glede organizacije delovnega časa je zagotavljanje boljše zaščite varnosti in zdravja delavcev, tako da se jim zagotovi pravica do minimalnega počitka, predvsem dnevnega in tedenskega, in do primernih odmorov ter da se določi zgornja meja tedenskega delovnega časa. Sodišče Evropske Unije je glede tega večkrat zavzelo stališče, da pojmov "delovni čas" in "počitek" v smislu Direktive ni mogoče razumeti glede na določbe različnih ureditev držav članic, ampak da sta to pojma prava Skupnosti, ki jih je treba opredeliti glede na namen Direktive. Prav tako je tudi večkrat poudarilo, da so določbe Direktive glede maksimalnega delovnega časa in minimalnega počitka, pravila socialnega prava Skupnosti posebnega pomena, ki jih mora uživati vsak delavec kot minimalne zahteve, potrebne za zagotavljanje njegove varnosti in zdravja. Pravica do minimalnega počitka je torej pomembna pravica delavca, ki se lahko omeji ali izključi le v izjemnih primerih in pod posebnimi pogoji.

8. Skladno s 156. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) ima delavec poleg pravice do dnevnega počitka v obdobju sedmih zaporednih dni tudi pravico do počitka v trajanju najmanj 24 neprekinjenih ur. Po določbi tretjega odstavka navedenega člena se minimalno trajanje tedenskega počitka upošteva kot povprečje v obdobju 14 zaporednih dni. Iz navedene zakonske določbe torej izhaja, da mora imeti delavec v obdobju 14 zaporednih dni najmanj dvakrat po 24 neprekinjenih ur počitka. Zakon o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/1994 in nasl. - ZObr) v 97.f členu vsebuje podobno določbo, s tem da uporabi besedo "praviloma". Zakon o službi v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 in nasl. - ZSSloV) pa v drugem odstavku 53. člena glede opravljanja vojaške službe izven države določa, da mora nadrejeni poveljnik omogočiti pripadnikom potreben počitek, glede na vrsto nalog in druge razmere in pri tem upoštevati tudi predpisane omejitve glede opravljanja posameznih zahtevnih nalog na določenih formacijskih dolžnostih. Navedene zakonske določbe so pri toženi stranki za pripadnike stalne sestave Slovenske vojske pri opravljanju nalog v zvezi z obveznostmi Republike Slovenije, sprejetih v mednarodnih organizacijah, konkretizirane s Pravilnika o ureditvi določenih vprašanj delovnopravnega statusa pripadnikov Slovenske vojske pri opravljanju nalog v tujini (v nadaljevanju: Pravilnik), v katerem je tožena stranka določila, da v času opravljanja nalog v tujini, pripadniku stalne sestave pripada en dan tedenskega počitka, ki ga lahko koristi izključno na območju države, v kateri opravlja naloge (drugi odstavek 8. člena Pravilnika). Zato ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na okoliščine izvajanja misije F., na dejstvo, da naj bi bil kontingent celoten čas misije v stanju povišane pripravljenosti ter da sodišče prve stopnje zmotno razume "pripravljenost" in ga nepravilno zamenjuje z delovnopravnim pojmom pripravljenosti. Glede na zgoraj navedene pravne podlage ni utemeljeno sklicevanje pritožbe na naravo dela na misiji. Delo na misiji torej ne more biti izgovor za to, da tožena stranka z določenimi zadolžitvami oziroma omejitvami omejuje delavca pri tedenskih počitkih. V zvezi s tem niso utemeljene pritožbene navede, da sodišče prve stopnje nepravilno razume pripravljenost na misiji. Bistveno je, da kljub naravi dela na misiji, zvišani stopnji ogroženosti oziroma nevarnosti zaradi opravljanja nalog na kriznih območjih delavcem, pripada tedenski počitek v trajanju 24 ur, česar pa tožena stranka tožniku ni zagotavljala. Iz istega razloga so nebistvene tudi pritožbene navedbe, ki se sklicujejo na dejstvo, da naj bi imel tožnik oziroma njegovi sodelavci v bazi zagotovljene vse osnovne življenjske potrebe, prav tako tudi razvedrilo in šport. 9. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik v navedenem obdobju napotitve na misijo opravljal naloge, ki so mu onemogočale izrabo tedenskega neprekinjenega 24-urnega počitka. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vrednost urne postavke za delo v tujini. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožniku na misiji KFOR v letu 2013 ni zagotovila prostega tedenskega počitka v trajanju 24 ur. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi izpovedi tožnika ter enotnih izpovedb G.G., D.D., C.C., E.E. in B.B., da so morali vsakodnevno opravljati vaje in druge zadolžitve, ugotovilo, da tožnik ni imel prostega dne, namenjenega za tedenski počitek, v smislu 156. člena ZDR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so si nadrejeni vseskozi prizadevali, da vojaki ne bi bili preobremenjeni, vendar pa je pravilno zaključilo, da neizvajanje operativnih nalog na terenu oziroma zadrževanje v vojaški bazi KFOR še ne pomeni počitka. Pripadniki so morali biti ves čas v službenih oblačilih in dosegljivi po telefonu. Glede na to ni mogoče za noben konkretno opredeljen datum zaključiti, da je bil tožnik neprekinjeno prost 24 ur. V zvezi z evidencami je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne izkazujejo resničnega dejanskega stanja. Pri tem pritožbeno sodišče poudarja, da ni bistveno, ali so tožnik oziroma priče ugovarjale zoper evidence, saj podatki v evidencah ne morejo vplivati na drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na prepričljivi izpovedi tožnika in zgoraj navedenih prič. Zato tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba uveljavlja v zvezi neupoštevanjem evidence tožene stranke o izrabi počitka (B3). Tudi če si je tožena stranka dejansko po 1. 1. 2013 prizadevala, da bi imeli pripadniki SV na misiji zagotovljen počitek, tega ni izvedla tako, da bi bil zagotovljen tedenski počitek v skladu s 156. členom ZDR. Izpoved poveljnika kontingenta A.A. ne more biti odločilna, saj je svoje naloge izvajal v H. (tujina), tožnikova skupina pa je bila nastanjena v I. (tujina), zato ni mogel tako podrobno poznati vseh tožnikovih zadolžitev, ki so jih bolj prepričljivo in bolj natančno v svojih izpovedih pojasnile priče G.G., D.D., C.C., E.E., B.B. ter sam tožnik. Tudi J.J. ni bil vsakodnevno v stiku s tožnikovo enoto, zato tudi njegova izpoved ne more vplivati na drugačno dokazno oceno od izpodbijane.

10. V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo. Višina odškodnine je določena v višini nadomestila, zato ne gre za klasično odškodnino za premoženjsko škodo. Upoštevajoč ustaljeno sodno prakso gre v primeru nadomestila za neizkoriščene dneve tedenskega počitka pripadnikov na misiji v tujini za posebno odškodnino, glede katere ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske obveznosti. Pri odškodnini za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre torej za odškodnino za premoženjsko škodo, do katere je upravičen delavec, ker ni mogel izrabiti prostih dni počitka. Pripadnik Slovenske vojske je torej upravičen do odškodnine, ki je za vsak dan neizkoriščenega počitka enaka vrednosti 8-urnega delovnika. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo višino dnevnega nadomestila, ki znaša 106,03 EUR. Tožena stranka v zvezi z višino zahtevka utemeljeno opozarja, da je od tožnikovega prihoda na misijo do odhoda na dopust minilo 14 celih tednov, od njegove vrnitve v bazo pa do odhoda domov 22. 9. 2013, pa nadaljnjih 8 tednov. Zato je tožnik upravičen do odškodnine za 22, in ne 24 dni dopusta. V tem delu je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je dosojeni znesek znižalo glede na zgoraj navedeno, v skladu s 5. točko 358. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede trajanja misije, vendar pa deloma zmotno uporabilo materialno pravo.

11. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da tožnik tožbenega zahtevka ni postavil tako, da bi od neto zneska, ki ga zahteva z zahtevkom, zahteval tudi predhodni odvod davkov in prispevkov. Zato je v tem delu pritožbeno sodišče na podlagi 356. člena ZPP pritožbi ugodilo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu odločitve v točki I izreka, ki se nanaša na predhodno plačilo davkov in prispevkov od dosojenega zneska. Vendar pa to ne pomeni, da tožena stranka ni dolžna od dosojenega zneska odvesti davkov in prispevkov. Sodišče namreč tožniku ni prisodilo plače, od katere bi že bili plačani prispevki od osnove, kot bi tožnik prejemal plačo v Sloveniji, zato sklicevanje na Uredbo o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (Uradni list RS, št. 67/2008 in spremembe; v nadaljevanju Uredba) ni utemeljeno. Neto plača v tujini (v zvezi s katero se prispevki obračunavajo drugače, in sicer od plače, ki bi jo pripadnik prejemal v Sloveniji) je le osnova za izračun nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka, ki ga v tem postopku zahteva tožnik. V primeru nadomestila za neizkoriščene dni tedenskega počitka gre za prejemek iz delovnega razmerja, to je za odškodnino za premoženjsko škodo, od katere je dolžna tožena stranka obračunati in plačati ustrezne prispevke in davek. Sodišče prve stopnje se je zato pri svoji odločitvi utemeljeno sklicevalo na določbe Zakona o dohodnini (Ur. l. RS, št. 13/11 in spremembe), Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 69/2012 in spremembe) in Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996 in spremembe). Skladno z navedenimi predpisi se davki in prispevki obračunajo glede na stopnjo davkov in prispevkov v času izplačila.

12. Glede na navedeno je torej pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo ter sodbo deloma razveljavilo, deloma pa spremenilo (356. člen in 5. točka 358. člena ZPP), v preostalem pa pritožbo, vključno z odločitvijo v točki III izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka na prvi stopnji, zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Ostalih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ni presojalo, saj niso odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. V skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP mora namreč sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe oziroma sklepa presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena in navesti razloge, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti.

14. Zaradi delnega uspeha s pritožbo je tožena stranka upravičena do sorazmernega dela pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče ocenilo v višini 1/10 celotnega uspeha. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 - ZOdvT) ji je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek z rednimi pravnimi sredstvi po tar. št. 3210 ZOdvT v višini 196,80 EUR in materialne stroške po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, kar glede na uspeh znaša 21,68 EUR.

15. Odgovor na pritožbo ni vplival na rešitev tega individualnega delovnega spora, zato tožnik sam krije stroške tega procesnega dejanja, saj teh stroškov ni mogoče šteti za stroške, ki bi bili potrebni za ta spor (154. člen ZPP v zvezi s 165. členom ZPP).