Jedro

Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb in vprašanj ter predlagala zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na to natančno in sistematično pisno odgovorila. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjajo, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s stroškovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi argumentirano ovrgla. Zato s tem, ko izvedenke ni še ustno zaslišalo, ni bistveno kršilo določb postopka.

ZPP ne prepoveduje, da bi sodnica pravno odločilna dejstva spoznavala posredno, torej tako, da bi o njihovem obstoju izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I. točka izreka) potrdi.

II.Toženka mora tožniku v 15 dneh povrniti 653,31 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Ozadje zadeve

1.Tožnik je vnuk in oporočni dedič zapustnice, toženka je njena hči. Tožnik je s tožbo v tej pravdi zahteval, naj mu toženka izroči denar, ki ga je prejela od zapustnice, ko ta zaradi nezmožnosti razsojanja ni razumela pomena in posledic svojih prenosov.

Izpodbijana sodba

2.Sodišče prve stopnje je večidel ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika. Toženki je naložilo, naj tožniku plača 36.800 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (ki tečejo od prejema posameznih delov tega denarnega zneska)1 (I. točka izreka). Preostanek zahtevka, to je za plačilo 2.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in za en dan zakonskih zamudnih obresti od zneska 28.000 EUR, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da mora toženka tožniku plačati za pravdo potrebne stroške, o katerih višini bo odločilo po pravnomočnosti (III. točka izreka). Nosilno stališče obsodilnega dela sodbe je, da je zapustnica toženki nakazala 8.000 EUR in ji izročila 28.800 EUR gotovine, ko ni razumela pomena in posledic svojih dejanj, oboje pa je bila ideja toženke, ki je poznala materino okrnjeno razsodnost.

Pritožba in odgovor nanjo

3.Toženka se pritožuje zoper zanjo neugodni I. in III. točko izreka sodbe. Trdi, da iz vseh pritožbenih razlogov, opredeljenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Dve za izpodbijano sodbo ključni dejstvi: zapustničina razsodnost in njena izročitev denarja toženki, naj ne bi bili ugotovljeni s stopnjo zanesljivosti, temveč naj bi temeljili le na indicih. Pri tem naj sodišče ne bi obrazložilo "izjemne izključitve predpisanih predpostavk o neupravičeni obogatitvi in dokaznem bremenu pri tožniku (215. člen ZPP)." O tem, da je zapustnica denar, ki ga je sama dvignila, izročila toženki, ni tožnik predložil niti enega dokaza in tako ni z gotovostjo dokazal, da zapustnica denarja ni porabila zase ga založila, izgubila, poklonila cerkvi ali komu drugemu (obiskovali so jo namreč tudi drugi, med njimi sin, ki je že neupravičeno dvigoval materin denar; sodišče je verjelo sinu, čeprav njegova izpoved ni bila zanesljiva). Če je zapustnica pozabljala, potem je razumno, da je denar lahko založila ali ga izročila komu, za katerega je bilo dokazano, da si je kdaj že prisvojil njen denar. Tudi "zavedanosti" toženke o pravnih posledicah neupravičene obogatitve naj tožnik ne bi dokazal, zato se zdi toženki napačna tudi odločitev o teku zamudnih obresti pred vložitvijo tožbe. Po njenem prepričanju listine o bančnih depozitih dokazujejo, da izvirajo toženkina denarna sredstva iz obdobja pred zapustničinimi dvigi in je drugačna dokazna ocena sodišča napačna. S tem v zvezi toženka pritožbi prilaga pisno pojasnilo banke. Opustitev zaslišanja bančnih uslužbencev naj bi toženki onemogočila dokazati, da je zapustnica sama izpolnila naloge za prenos sredstev in sama dvignila denar, tožniku pa, da bi dokazal toženkin vpliv na mater. Poudarja, da je izvedenka pri zapustnici ugotovila le "verjetno demenco" in da se šele po smrti s preiskavo ob obdukciji možganov postavi dokončna diagnoza demence. V tem vidi toženka nedokazanost ključnega dejstva zapustničine razsodnosti. Toženka opozarja, da je takoj po izdelanem mnenju zahtevala dopolnitev in še zaslišanje izvedenke, a je bil ta dokazni predlog zavrnjen, medtem ko so bili "vsi dokazni predlogi tožnika dovoljeni".

4.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Odločitev pritožbenega sodišča

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Najprej pritožbeno sodišče zavrača obstoj bistvenih kršitev določb postopka v dokaznem postopku. Dokazovanje z izvedenko je prvostopenjsko sodišče izpeljalo metodološko korektno, spoštujoč pravico strank - tudi toženke - izreči se o dognanjih izvedenke in dobiti od nje odgovor na svoje pomisleke. Konkretno. Na pisno izvedensko mnenje je dala toženka vrsto pripomb, tudi v obliki dodatnih vprašanj. Res je tedaj obenem zapisala, da predlaga neposredno zaslišanje izvedenke. Izvedenka je na pripombe in vprašanja toženke odgovorila v dokaj obsežni pisni dopolnitvi mnenja. Ko je zatem sodišče stranki izrecno pozvalo k izjavi o tej dopolnitvi, sicer bo štelo, da se z izvedenkino ekspertizo strinjata, je toženka molčala. Ta molk je sodišče upravičeno razumelo kot njeno sprijaznjenje s strokovnimi izsledki izvedenke, ki je toženkine pripombe v pisni dopolnitvi sistematično in natančno ovrgla.2 Glede na to in ker niti samo v ekspertizi ni našlo nobene vrzeli ali dvoma, je upravičeno ocenilo, da ni več treba nadaljnjega (ustnega) razpravljanja z izvedenko, ki bi postopek daljšalo in dražilo. Na zadnjem naroku, dobre 3 mesece po izteku roka za pripombe, je toženka priznala, da je izvedenka "res pisno odgovorila na pripombe", a vztrajala pri zahtevi za ustno zaslišanje izvedenke. Tudi po presoji pritožbenega sodišča toženka za to ni dala stvarno utemeljenih razlogov. Nujnost zaslišanja izvedenke je namreč utemeljevala z zapisom v dopolnitvi mnenja: za časa življenja se postavi "diagnoza verjetna demenca", šele po smrti s specifičnimi histološkimi tehnikami ob obdukciji možganov pokojnika se postavi dokončna diagnoza demence. Ker obdukcija ni bila narejena, naj bi bilo po toženkinem mnenju nujno zaslišanje izvedenke.

7.Toženka je torej na zadnjem naroku, čeprav je že prej dobila vsebinske odgovore na vse svoje pomisleke in z molkom pokazale svoje sprijaznjenje z njimi, poskusila še s pripombo scela formalistične narave. Izvedenkino pojasnilo, kako v medicini poteka post mortem znanstveno potrjevanje gotovosti diagnostične hipoteze, očitno ne more zasejati dvoma v zanesljivost izvedenkinih dognanj o tem, kaj je zapustnica kognitivno zmogla in česa ne. Da so bile prizadete vidno-prostorske, izvršilne, spominske in pozornostne funkcije, zaradi česar pri upravljanju z denarjem ni zmogla samostojno oblikovati in izraziti svoje prave volje ter ne razumeti pomena svojih dejanj, je izvedenka, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, odgovorila zanesljivo in celovito, opirajoč se na obširno zdravstveno dokumentacijo in opravljena zaslišanja strank in prič. Postopkovna presoja sodišča, da ob takem stanju stvari izvedenke ne zasliši, ne krši toženkine pravice do izjavljanja v dokaznem postopku. Je v sozvočju s sodno prakso,3 ki jo je mogoče strniti takole: (i) sodišče praviloma ne more zavrniti obrazloženega predloga za zaslišanje izvedenca z utemeljitvijo, da je po njegovi oceni izvedensko mnenje popolno in prepričljivo oziroma s pojasnilom, da je zaradi narave izvedenskega dela sprejelo odločitev, da se izdela le pisno mnenje; (ii) sodišče lahko zavrne predlog za zaslišanje tudi, ko izvedenec v dopolnitvi mnenja to nadgradi in stranki jasno odgovori na vse njene pripombe. Prav za slednji položaj gre v obravnavanem primeru. Zasliševanje izvedenke o tem, kar je (tudi) strankama jasno, bi bil prazen, sam sebi namenjen ritual, zasliševanje o nepomembnem pa neracionalno podaljševanje postopka.

8.Na tem mestu pritožbeno sodišče zavrača še pritožbeno kritiko o nepravilnosti ugotovitve, da zapustnica zaradi okrnjenih zmožnosti ni razumela pomena zadevnih premoženjskih razpolag. Formalistični očitek, osredinjen na poimenovanje diagnoze, ne more načeti zaupanja v pravilnost dejstva, ki ga je sprejelo prvostopenjsko sodišče v izčrpnem, metodološko brezhibnem, vzornem dokaznem postopku (s pomočjo izvedenke, z izpovedmi številnih prič, med njimi zapustničinega osebnega zdravnika, in podatki iz zdravstvenega kartona, med njimi heteroanamnestičnimi, ki jih je zdravnikom ob obravnavi zapustnice dala sama tožnica). Pritožbeno sodišče tako ne dvomi, da zapustnica v upoštevnem časovnem obdobju zaradi okrnjenosti vseh funkcij, nujnih za opravljanje kompleksnih nalog (vidno-prostorske, izvršilne, spominske in pozornostne), pri upravljanju z denarjem ni zmogla samostojno oblikovati in izraziti svoje prave volje ter ne razumeti pomena svojih dejanj; lahko je podpisovala, a podpisi niso bili rezultat njenega premisleka in volje.

9.Absolutne bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sodišče prve stopnje ni storilo niti z zavrnitvijo predloga za zaslišanje bančnih uslužbenk, pred katerimi je zapustnica podpisala naloge za dvig denarja. Sodišče prve stopnje v resničnost tega dejstva sploh ni dvomilo. A za razsojo je bilo odločilno, da pomena in posledic teh dvigov zapustnica ni razumela.

10.Pritožnica polemizira tudi z oceno sodišča o dokazanosti, da je zapustnica dvignjenih 28.000 EUR gotovine izročila toženki. Kolikor je v tem kritike metode dela, ta ni utemeljena, deloma tudi ni razumljiva. Kako naj bi sodišče "izključilo predpostavke o neupravičeni obogatitvi in dokaznem bremenu pri tožniku (215. člena ZPP)" oziroma kaj to sploh pomeni, ni jasno. Prav tako pritožnica neutemeljeno a priori zavrača posredni način spoznavanja pravno odločilnih dejstev. ZPP namreč ne prepoveduje, da bi sodnica o obstoju pravno odločilnih dejstev izkustveno in logično sklepala iz t. i. pomožnih (indičnih) dejstev.

11.Na tak - posreden - način je prišlo prvostopenjsko sodišče do spoznanja, da je zapustnica denar, ki ga je dvignila z računa, izročila toženki. Tu se je prvostopenjsko sodišče oprlo na naslednja pomožna (indična) dejstva:

-23. 5. 2014 je toženka odprla svoj bančni račun in za poslovanje z njim pooblastila zapustnico, z zapustničinega računa je bilo na novo odprti račun toženke nakazanih 28.800 EUR, 4. 8. 2014 je bilo s tega računa dvignjenih 28.000 EUR;

-izvedeni bančni transferji so bili plod toženkine ideje, razsojanja nezmožna zapustnica je bila močno podvržena sugestiji toženke, zapustnica ni bila sposobna samostojno opraviti bančnih transferjev, v banko jo je peljala toženka in ji pri tem pomagala;

-toženka je imela zapustnico pod svojim vplivom in nadzorom, v času dviga je zapustnica pri njej živela, sama ni mogla iti nikamor, toženka je nadzirala njene stike z drugimi, tako da ni bila zapustnica z nikomer sama, da bi mu mogla izročiti denar;

-med zapustničinimi otroci je bilo premoženje, ki ga je imela zapustnica precej, pereča tema in toženka se je čutila prikrajšano, ves čas, že pred spornimi bančnimi posli, je spremljala zapustničin denarni tok, zavedala se je zapustničinega stanja in ni razumno, da bi toženka zapustnici glede na vse opisano prepustila samostojno hrambo dvignjenega denarja in upravljanje z njim;

-toženka ni dokazala, da sredstva na njenem računu izvirajo iz časa pred spornimi dvigi.

12.Pritožbeno sodišče nima pomislekov v sklepanje sodišča prve stopnje. Izkustveno in logično sprejemljivo je razumevanje, da toženka, ki je imela zapustnico v svoji sferi - tako materialni (ker je njo živela ter uokvirjala in spremljala njene stike z vsem in vsemi) kot nematerialni (zapustnica je bila kognitivno scela šibka in močno sugestibilna) - in se je zaradi predhodnih zapustničinih razpolag čutila izigrano v primerjavi s svojima bratoma, prejela zapustničin denar. Denar, ki ga je zapustnica z njeno pomočjo dvignila z računa, ki je z nenavadnim manevrom odprt nemalo prej s toženkino pomočjo. Opisana veriga sklepanja dovolj prepričljivo zavrača toženkino ponudbo alternativnih možnosti (da je lahko zapustnica denar dala sinu, lahko akviziterju, lahko zdravniku, lahko ga je založila). Dovolj prepričljiva bi bila že brez ugotovitve o nepojasnjenosti izvora dela sredstev na računu toženke (gre za 9.683,16 EUR, 3.008,54 EUR in 10.945,60 EUR). Ne glede na to je sodišče, sklicujoč se na neujemanje številk depozitnih pogodb s številkami računov, s katerih so bila sredstva prelita k toženki, korektno štelo, da izvor ni prepričljivo pojasnjen. Poskus toženke, da šele v pritožbi prvič predloži listino s pojasnilom banke, ki naj bi to ovrgla, je treba skladno s prvim odstavkom 337. člena ZPP zavrniti. Če bi bila skrbna, bi namreč toženka dvoumnost svojih dokaznih listin zaradi neujemanja številk zaznala in s pojasnilom banke razčistila že pred sodiščem prve stopnje.

13.Kolikor se pritožba ne strinja z resničnostjo nekaterih izmed indičnih dejstev (o toženkinem zavedanju materinega stanja, o sinovih obiskih, o verjetju sinovi izpovedi) velja, kar je pritožbeno sodišče o kakovosti dokaznega postopka povedalo v 7. točki obrazložitve.

14.S tem je višje sodišče odgovorilo na vse pomembne pritožbene navedbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Te torej niso utemeljene, drugih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo.

15.Toženka s pritožbo ni uspela, tožnik je nanjo vsebinsko odgovoril. Torej mu mora toženka povrniti stroške odgovora na pritožbo (154. in 165. člen ZPP). Ti obsegajo strošek storitve za sestavo odgovora po tarifni številki 22/1 Odvetniške tarife (875 odvetniških točk ali 525 EUR), pavšal za odvetničine izdatke (2 % od 875 točk ali 10,50 EUR) in 22 % DDV (117,81 EUR). Stroške, ki skupaj znašajo 653,31 EUR, mora tožnica toženki povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP). V primeru zamude bo morala plačati še zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ).

-------------------------------

Natančneje: od zneska 8.000 EUR od 9. 4. 2014, od zneska 28.800 EUR od 23. 5. 2014 do 4. 8. 2014 in od zneska 28.000 EUR od 5. 8. 2014.

2Glej 35. točko obrazložitve.

3VSRS sklep II Ips 40/2016 z dne 10. 3. 2016, zlasti 7. do 9. točka obrazložitve.