Jedro

Glede sporov, katerih predmet je veljavnost po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona sklenjenih kupoprodajnih pogodb, je v sodni praksi izoblikovano stališče, da ima pravico do izpodbijanja veljavnosti privatizacijske pogodbe, sklenjene med lastnikom stanovanja in drugim kupcem, le privatizacijski upravičenec, ki ima sam pravico terjati sklenitev prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona oziroma na podlagi pisne privolitve njegov ožji družinski član (prvi odstavek 117. člena SZ). Taka pogodba kot je sporna je zato le izpodbojna in ne nična (podobno kot v primeru kršitve predkupne pravice po določilu 20. člena SZ).

Izrek

Reviziji se ugodi ter se zaradi ugoditve pritožbi toženk sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se zavrne tožnikov tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je nična kupoprodajna pogodba z dne 15.4.1993, št..., s katero je prva toženka prodala drugi toženki dvoinpolsobno stanovanje v I. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, v izmeri 56,10 m2 za kupnino v znesku 1,103.523,00 SIT.

2. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožniku pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi v 15 dneh." Tožnik je dolžan plačati toženkama stroške postopka in sicer prvi toženi stranki stroške postopka prve stopnje v višini 35.397,00 SIT in stroške pritožbenega postopka 43.700,00 SIT, drugi toženi stranki pa stroške postopka prve stopnje v višini 115.368,00 SIT in stroške pritožbenega postopka 36.708,00 SIT, vse v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku in ugotovilo, da je med toženkama dne 15.4.1993 sklenjena kupoprodajna pogodba po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona, nična. Toženki je zato tudi zavezalo, da morata tožniku povrniti stroške postopka prve stopnje. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh toženk zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in prvostopno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo druga toženka, ki je uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi nižjih sodišč spremenita tako, da se tožnikov tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj se razveljavita. V reviziji opozarja, da za ugotovitev ničnosti pogodbe niso bili podani razlogi in da ti v tem primeru tudi ne obstajajo. Tožnik je vložil le ugotovitveno tožbo in ni postavil tudi dajatvenega zahtevka. Po sodni praksi pa velja, da so lahko take pogodbe kot je sporna le izpodbojne, zaradi česar se mora postaviti ob razveljavitvenem zahtevku tudi zahtevek na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Revidentka je še v času osamosvojitvene vojne v Sloveniji živela z otrokoma v spornem stanovanju, tožnik je ključavnico stanovanja zamenjal septembra 1991 in je dejstvo, da je bila ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona ona imetnica stanovanjske pravice na spornem stanovanju.

Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (naprej ZPP/77) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. Revizija je utemeljena.

V predmetnem sporu uveljavlja tožnik kot tretji ničnost pogodbe, ki sta jo sklenili toženki. Tak spor pa je mogoče po zakonu rešiti samo na enak način za obe toženki kot sospornici. Zato se ti po določilu 201. člena ZPP/77 štejeta za enotno pravdno stranko, tako da se učinki procesnih dejanj enega sospornika raztezajo tudi na drugega sospornika. To pomeni, da je bilo potrebno revizijo druge toženke upoštevati tudi v korist prve toženke.

Revidentka je v reviziji uveljavljala bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. in 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP, vendar teh formalno ni opredelila, niti ne vsebinsko pojasnila.

Revizijsko sodišče zato izpodbijanih sodb v smeri domnevnih kršitev postopka ni moglo preizkusiti, medtem ko samo ni ugotovilo uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Predmet spora je veljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 15.4.1993, s katero je prva toženka kot lastnica dvoinpolsobnega stanovanja v Ljubljani, prodala to stanovanje drugi toženki v skladu s pogoji 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ). Tožnik je s tožbo zahteval, da se ugotovi ničnost navedene pogodbe, ker da sta jo toženi stranki sklenili v nasprotju s prisilnimi predpisi SZ, sam pa da ima pravico do navedenega stanovanja kot najemnik zaradi dolgoletnega prebivanja v njem. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je tožnik stanoval v spornem stanovanju kot zunajzakonski partner druge toženke od leta 1982 dalje, druga toženka ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona naj ne bi že več kot 6 mesecev stanovala v spornem stanovanju, da ji je zato status imetnice stanovanjske pravice prenehal po sili zakona in da zato prva toženka ne bi smela prodati stanovanja drugi toženki. Glede na take ugotovitve sta zaključili, da sta toženki s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe kršili prisilne predpise 117. člena SZ in da je zato ta pogodba nična po določilu 103. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

V revizijskem postopku je tako sporna materialnopravna presoja spora. To presojo je potrebno opraviti v okviru dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno med postopkom na podlagi v tožbi uveljavljene podlage (trditvene in dokazne). V to podlago sodi tudi zatrjevanje tožnika, da ima pravno korist od vložitve tožbe zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe, katere sopogodbenik ni bil (drugi odstavek 187. člena ZPP/77) oz. da je zainteresirana oseba v smislu 109. člena ZOR. Namreč ničnosti pogodbe ne more uveljavljati vsakdo in ničnost tudi ne more biti sama sebi namen. Tako je v sporih, katerih predmet je veljavnost po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona sklenjenih kupoprodajnih pogodb, v sodni praksi izoblikovano stališče, da ima pravico do izpodbijanja veljavnosti privatizacijske pogodbe, sklenjene med lastnikom stanovanja in drugim kupcem, le privatizacijski upravičenec, ki ima sam pravico terjati sklenitev prodajne pogodbe po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona oziroma na podlagi pisne privolitve njegov ožji družinski član (prvi odstavek 117. člena SZ). Taka pogodba kot je sporna je zato le izpodbojna in ne nična (podobno kot v primeru kršitve predkupne pravice po določilu 20. člena SZ). Prisilno naravo privatizacijskih določb (in torej 117. člena SZ) je razumeti le v razmerju med lastnikom stanovanja in privatizacijskim upravičencem in sicer tako, da lastnik stanovanja nima proste izbire ali bo in pod kakšnimi pogoji bo prodal stanovanje, ki je bilo olastninjeno in glede katerega ne veljajo izjeme od obveznosti privatizacije (ki pa je na podlagi 123. člena SZ časovno omejena obveznost).

Tožnik v tem sporu ni uveljavljal pravice do odkupa stanovanja ali kakšne druge privatizacijske pravice iz Stanovanjskega zakona. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je uveljavljal le ugotovitev ničnosti med toženkama sklenjene kupoprodajne pogodbe. Tak zahtevek pa glede na ugotovljeno dejansko stanje nima opore v spredaj navedeni pravni podlagi. Ali jasneje: sporno pogodbo bi lahko le izpodbijal, če bi bil sam privatizacijski upravičenec in če bi uveljavljal sklenitev kupoprodajne pogodbe po določbah o privatizaciji (kar pa bi moral storiti znotraj dvoletnega roka iz 123. člena SZ, ki pa je potekel že pred sprožitvijo te pravde).

Ker po presoji revizijskega sodišča tožnikov tožbeni zahtevek glede na ugotovljeno dejansko stanje ni utemeljen na nobeni pravni podlagi, je na podlagi določb prvega odstavka 395. člena ZPP/77 sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je tožnikov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Revizijsko sodišče je moralo poseči tudi v stroškovno odločbo sodišč nižjih stopenj, ker sta po spremenjeni sodbi uspeli v pravdi toženki. Na podlagi določb 154. in 155. člena ZPP/77 mora tožnik povrniti stroške postopka toženkama in sicer prvi toženki za stroške postopka na prvi stopnji 35.397,00 SIT in pritožbene stroške 43.700,00 SIT, drugi toženki pa stroške postopka na prvi stopnji 115.368,00 SIT in pritožbene stroške 36.708,00 SIT. Ti stroški so odmerjeni v skladu z odvetniško tarifo. Odločba o stroških revizijskega postopka pa je odpadla, ker jih druga toženka ni prijavila. Stroškovna odločba ima podlago mimo v zgoraj navedenih določbah še v drugem odstavku 166. člena v zvezi s 399. členom ZPP/77.