Jedro

Zamuda je izostanek z naroka, ki pa ga sodišče lahko preloži iz upravičenih razlogov (1. odstavek 115. člena ZPP). Pri odločanju o preložitvi naroka ni odločilno, ali gre za preložitev za krajši ali daljši čas (nekaj minut ali več), pač pa je odločilna upravičenost razlogov za izostanek z naroka.

Izrek

Obe pritožbi se zavrneta in potrdi t a izpodbijana zamudna sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki plačati 19.388,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2002 dalje do plačila ter 85.973,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v znesku 85.973,28 EUR (višji obrestni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo), tožencu pa še naložilo, da tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 3.406,20 EUR s pripadki v primeru zamude.

Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje predlog toženca za vrnitev v prejšnje stanje z dne 16.12.2008 zavrglo. Toženčevo pritožbo je namreč glede na vsebino vloge obravnavalo tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ki pa je bil podan po preteku 15-dnevnega prekluzivnega roka od dneva, ko je prenehal vzrok, zaradi katerega je stranka zamudila narok oziroma rok (2. odstavek 117. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

Zoper zamudno sodbo in sklep se zaradi bistvenih kršitev določb postopka pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma nov postopek. V pritožbi zoper sodbo meni, da je sodišče napačno uporabilo določbe 115., 281. in 282. člena ZPP ter izpostavlja teoretično stališče, da je možen preklic naroka, če sodišče izve za okoliščine na strani stranke, ki izkazujejo upravičene razloge, da na narok ni mogla priti pravočasno. Navaja, da se je toženec pravočasno odpravil na pot proti sodišču, na narok, razpisan 23.10.2008 ob 13.00 uri. Pri Grosuplju pa je bila kar štiri kilometre dolga kolona avtomobilov. Ker je tako dolga kolona vozil nedvomno predstavljala nepredvidljivo (zlasti za popoldansko uro) in gotovo neobvladljivo oviro za toženca, saj se je zaradi tega bistveno podaljšal čas, ki je potreben za prihod na sodišče, tožencu ni mogoče očitati neskrbnosti. Da se je toženec odpravil pravočasno, izhaja tudi iz dejstva, da je zamudil zgolj 15 minut, predhodno pa celo poklical na sodišče in obvestil o tem, da bo zamudil zaradi kolone. Kljub temu sodišče ni počakalo niti 15 minut, čeprav je bilo obveščeno, da bo toženec malenkost zamudil narok in je vedelo, da obstaja upravičen razlog za nepristop toženca na narok. Toženec je v konkretnem primeru ravnal tako, kot bi se od njega lahko pričakovalo: pravočasno se je odpravil na pot in celo predhodno obvestil sodišče o tem, da bo zamudil. Ne soglaša z ugotovitvijo sodišča, da ni vedelo za razlog zamude, saj je pristojni osebi pojasnil razlog zamude, to je da gre za nepredvidljiv prometni zastoj. Toženec je tako izkazal zadostno mero skrbnosti (kriterij, kot je določen v sklepu VS I Up 544/2001 z dne 7.11.2001). Z izpodbijano zamudno sodbo je sodišče kršilo pravico tožene stranke do izjavljanja, ki izhaja iz 22. člena Ustave RS.

V pritožbi zoper sklep pa toženec meni, da je postopanje sodišča nepravilno in je sklep nezakonit. Sodišče ni imelo nobenega razloga, da bi vlogo toženca, naslovljeno kot pritožbo, smelo samovoljno opredeliti kot vlogo za vrnitev v prejšnje stanje v smislu 116. člena ZPP ter jo samovoljno zavreči. S takim nezakonitim postopanjem je bila tožencu odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj ji je bila s tem odvzeta pravica do pritožbe kot rednega pravnega sredstva. Tožencu je bila prekršena tudi pravica do pravnega sredstva, ki ga je ureja Ustava RS v 25 členu.

Na pritožbi je odgovorila tožeča stranka s predlogoma, da pritožbeno sodišče obe pritožbi zavrne kot neutemeljeni in potrdi izpodbijano zamudno sodbo in sklep sodišča prve stopnje. V odgovoru na pritožbo zoper zamudno sodbo opozarja, da gost promet oziroma prometni zastoj sam po sebi nikakor ne pomeni opravičljivega razloga za izostanek z naroka, še posebej ne pri današnjem stanju prometa, ko so dolgotrajni zastoji že kar običajni. Gre za predvidljivo nevšečnost v prometu, ki bi se ji toženec zlahka izognil s pravočasnim odhodom od doma. Tako pa ni ravnal z zahtevano skrbnostjo.

V odgovoru na pritožbo zoper sklep pa opozarja, da je sodišče pritožbo toženca obravnavalo tako kot pritožbo kot tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, torej kot dve različni pravni sredstvi in s tem ravnalo v korist toženca. Pri tem toženec ugotovitvi o prepozno vloženem predlogu za vrnitev v prejšnje stanje niti ne nasprotuje, zato je njegova pritožba neutemeljena.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper zamudno sodbo: V obravnavani zadevi ni sporno, da je izpodbijana zamudna sodba posledica toženčeve zamude naroka dne 23.10.2008 ob 13.00 uri (na podlagi 2. odstavka 282. člena v zvezi s 1. odstavkom 318. člena ZPP), sporno je le, ali je toženec izkazal upravičene razloge za izostanek (zaradi zamude – 6. odstavek 282. člena ZPP), saj sicer sodišče zamudne sodbe ne bi smelo izdati. Pri tem pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je zamuda izostanek z naroka, ki pa ga sodišče po 1. odstavku 115. člena ZPP lahko preloži iz upravičenih razlogov (1. odstavek 115. člena ZPP). Pri odločanju o preložitvi naroka ni odločilno, ali gre za preložitev za krajši ali daljši čas (nekaj minut ali več), pač pa je odločilna upravičenost razlogov za izostanek z naroka. Iz uradnega zaznamka na list. št. 80 spisa izhaja, da je dne 23.10.2008 ob 12.50 uri po telefonu poklical toženec in povedal, da bo malo zamudil na obravnavo, ki se bo začela ob 13.00 uri; ko je poklical, se je nahajal v Grosupljem. Zato ne drži pritožbena trditev, da je toženec izkazal upravičene razloge za izostanek oziroma upravičenost razlogov za preložitev naroka. Ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da iz obvestila o zamudi ni bil razviden opravičljiv razlog zamude, ima tako vso potrebno dokazno podlago, kar izhaja tudi iz poročila o zatrjevnaih kršitvah na list. št. 110 spisa. Toženec v pritožbi zatrjuje, da je pristojni osebi po telefonu pojasnil razlog zamude, in sicer da gre za nepredvidljiv prometni zastoj. Tega konkretizira šele v pritožbi, ko navaja, da je bila pri Grosuplju kar 4 kilometre dolga kolona avtomobilov (zaradi katere se je bistveno podaljšal čas, ki je bil potreben za prihod na sodišče). Ker bi moral toženec izkazati upravičene razloge za izostanek, se pritožbene trditve o nepredvidljivem prometnem zastoju kot razlogu zamude, tudi če bi se izkazale za resnične, pokažejo kot zgolj navržen in nekonkretiziran razlog za izostanek. Poleg tega pa je v današnjih prometnih razmerah nekaj kilometrov dolga kolona avtomobilov povsem običajen, vsakodneven predvidljiv dogodek, na katerega bi brez vsakega dvoma toženec moral računati, sploh vedoč za posledice izostanka z naroka. Tako se izkaže, da ne držijo pritožbene trditve, da naj bi toženec izkazal upravičene razloge za izostanek, v posledici česar sodišče zamudne sodbe ne bi smelo izdati.

Izpodbijana sodba je tako pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb (2. odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo. Zato je na podlagi 353. člena ZPP toženčevo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper sklep: Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem pravilno toženčevo pritožbo zoper sodbo obravnavalo tudi kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje (zaradi trditve o zamudi naroka iz upravičenega vzroka) ter utemeljeno predlog zavrglo (čemur toženec niti ne osporava glede vsebinskih razlogov). Pri tem seveda ne drži pritožbeni očitek, da je bila s takim ravnanjem tožencu odvzeta pravica do pravnega sredstva – pritožbe, ki jo je pritožbeno sodišče obravnavalo zgoraj. Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je zato zavrnilo pritožbo toženca kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Predloga pravdnih strank za povrnitev stroškov pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče kot neutemeljena zavrnilo na podlagi 1. odstavka 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena in 1. odstavkom 155. člena ZPP. Toženec namreč s pritožbama ni uspel, pritožbena odgovora pa za odločitev nista bila potrebna, saj nista prav v ničemer doprinesla k odločitvi.