Jedro

Tožena stranka ni storila vseh potrebnih ukrepov za varno delo delavcev, ko je delavcem prepustila odločitev glede tega, kakšna delovna sredstva naj uporabljajo pri delu. V konkretnem primeru tožnica pri čiščenju cevi na višini 2 metrov ni uporabljala primerne lestve, pri čemer je izostala tudi kontrola njenega dela s strani odgovornih oseb tožene stranke, da bi jo opozorile na nevarnosti in potrebno zaščito oz. ji dale ustrezno ustno navodilo, zaradi česar je delodajalec krivdno odgovoren za njeno nesrečo pri delu, ko je zdrsnila in padla z lestve ter se pri tem poškodovala.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v 2. tč. izreka odškodnina v znesku 2.920.000,00 SIT zniža na 1.820.000,00 SIT, v 3. tč. izreka pa stroški postopka v znesku 195.198,00 SIT znižajo na 48.598,00 SIT.

V preostalem se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica je dolžna prvotoženi stranki plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 61.574,00 SIT, v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženi stranki dolžni tožnici nerazdelno plačati odškodnino zaradi nesreče pri delu v znesku 1.080.000,00 SIT, to je v višini dogovorjene zavarovalne vsote (1. tč. izreka);, da je prvotožena stranka dolžna tožnici plačati odškodnino zaradi nesreče pri delu v znesku 2.920,000,00 SIT (2. tč. izreka) in da sta toženi stranki dolžni tožnici plačati stroške postopka v znesku 195.198,00 SIT (3. tč. izreka), vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo. Zahtevek za plačilo odškodnine v višjem znesku, je sodišče zavrnilo (4. tč. izreka).

Prvotožena stranka se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v RS uporablja kot republiški predpis). Navaja, da je bila tožnica usposobljena za varno delo, saj je opravila ustrezen preizkus iz varstva pri delu. Takrat je imela vse možnosti, da uporablja ustreznejšo lestev in varnostni pas, pri čemer bi se o vseh okoliščinah konkretnega dela lahko pozanimala pri svojem delovodji ali varnostnemu inženirju. Ne glede na to bi lahko v času dela prosila sodelavko, da ji zaradi varnosti drži lestev. Ker vsega tega ni storila, je najmanj soodgovorna za nesrečo, saj so delavci dolžni aktivno skrbeti za svojo varnost. Poleg tega je sodišče po višini previsoko odmerilo odškodnino. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni in prisojeno odškodnino ustrezno zniža. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 354. čl. ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (2. odst. 365. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da s tem, ko je prvotožena stranka prepustila delavcem odločitev glede tega, kakšna delovna sredstva naj uporabljajo in jim naložilo tudi pribavo sredstev iz drugih obratov, ni storila vse potrebno za njihovo varno delo. V konkretnem primeru tožnica pri svojem delu ni uporabljala prave in ustrezne lestve, izostala pa je tudi kontrola njenega dela s strani odgovornih oseb tožene stranke, da bi jo opozorili na nevarnosti in potrebno zaščito oz. ji dali potrebna ustna navodila. Zato je tožena stranka v celoti krivdno odgovorna za nastalo delovno nesrečo, poleg tega pa tudi objektivno odgovorna, saj predstavlja delo na višini 2 m ob uporabi neprimernih lestev nevarno dejavnost. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z navedenimi ugotovitvami v izpodbijani sodbi, ki se nanašajo na temelj odškodninske odgovornosti, zato v zvezi s pritožbenimi navedbami le še dodaja: Delovna sredstva je šteti za nevarna, če zaradi svojih lastnosti, položaja in načina uporabe predstavljajo povečano nevarnost za nastanek škode. Ob tem, da je v konkretnem primeru tožnica čistila cevi na višini 2 m in pri svojem delu uporabljala neprimerne lestve, predstavlja v danih okoliščinah opravljanje takšnega dela nevarno dejavnost, za katero je odgovoren tisti, ki se z njo ukvarja. To pa je prvotožena stranka, zaradi česar je objektivno odgovorna za nastalo nezgodo.

Po predpisih o varstvu pri delu mora delavec opravljati svoje delo in organizirati delo s takšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje življenje in zdravje ter življenje in zdravje drugih. V ta namen je dolžan neposrednemu vodji del takoj prijaviti vsako pomanjkljivost, okvaro ali drug pojav, ki bi lahko pri delu ogrozil njegovo varnost ali varnost drugih delavcev (28. čl. Zakona o varstvu pri delu - ZVD, Ur. l. RS, št. 32/74 - 57/96). Na drugi strani pa je v skladu z določbo 16. čl. ZVD delodajalec dolžan dajati v uporabo samo takšne objekte, delovne prostore in sredstva, ki ustrezajo predpisom o varstvu pri delu in zagotavljajo delavcem varno delo. Delodajalec mora torej izvesti varnostne ukrepe in organizirati delo tako, da lahko delavec dela ob normalni pazljivosti brez nevarnosti za svoje življenje, saj ima opustitev navedenih obveznosti za posledico odgovornost delodajalca za škodo, ki iz teh razlogov nastane. V tej zvezi je posebej dolžnost odgovornega delavca oz. vodje delovnega procesa, da stalno nadzoruje ali delavec pri svojem delu ravna po ustreznih varnostnih ukrepih, normativih, standardih in tehničnih predpisih in če jih tudi pravilno uporablja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tožnica v konkretnem primeru čistila cevi na višini 2 m z uporabo lestev, ki niso bile primerne. Glede na to, da se takšna dela niso opravljala pogosto, običajno enkrat na leto, je bila prvotožena stranka po svojih odgovornih delavcih posebej dolžna ob odreditvi takšnih del poskrbeti, da so izvajalci uporabljali primerna delovna sredstva in jih kontrolirati pri delu, vse z namenom varnega opravljanja dela. Dejstvo, da je tožnica imela opravljen preizkus iz varstva pri delu, zaradi česar bi se morala prepričati, katera lestev je prava in glede uporabe sredstev vprašati nadrejene delavce, v danih okoliščinah nima odločilnega pomena, saj se na podlagi izvedenih dokazov ne more z gotovostjo zaključiti, da je takrat nepravilno postavila lestev oz. delo opravljala z takšno nepazljivostjo, ki se jo ne more šteti za normalno. Poleg tega odločitev o tem, kakšna sredstva naj takrat uporablja, ni bila na njeni strani, temveč je bil za to odgovoren zgolj njen nadrejeni delavec, ki bi predhodno moral zagotoviti ustreznejše in varne lestve, ki so se nahajale v drugem obratu, kot tudi uporabo varnostnega pasu, pri čemer bi moral tožnico nadzorovati pri čiščenju cevi, saj se je to delo opravljalo na višini. Če bi prvotožena stranka ravnala na takšen način, bi izostal očitek, da v konkretnem primeru ni zagotovila varnih pogojev za delo. Zato navedba pritožbe, da je za nezgodo pri delu podana v celoti oz. vsaj soodgovornost tožnice, ni utemeljena.

Po določbi 200. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89, ki se v RS uporablja kot republiški predpis) sodišče prisodi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila gmotne škode za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti in strah, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to upravičujejo. Pri določanju višine odškodnine za negmotno škodo mora v skladu z določbo 2. odst. navedenega člena upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom.

Odškodnino mora tako primerno individualizirati, kar velja tudi v konkretnem primeru. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje prisodilo tožnici za prestane telesne bolečine in nevšečnosti 650.000,00 SIT, za strah 350.000,00 SIT in za zmanjšanje življenjske aktivnosti v znesku 3.000.000,00 SIT, to je skupno 4.000.000,00 SIT odškodnine za nematerialno škodo. Pritožba se sklicuje na previsoko odmerjeno odškodnino in konkretnih razlogov ne navaja. Pritožbeno sodišče je preizkusilo velikost škode, ki jo je utrpela tožnica po posameznih vrstah škod in ugotovilo, da je prisojena odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti primerna ter v skladu z dejanskimi ugotovitvami sodišča ustreza standardu pravične odškodnine. To pa ne more veljati glede prisojenih odškodnin za strah in zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejstvi: Kot izhaja iz izvedeniškega mnenja medicinske stroke, je tožnica ob sami nezgodi utrpela nekaj urni intenziven primarni strah. Temu je sledilo tri dnevno obdobje sekundarnega strahu do takrat, ko je bilo odločeno o načinu zdravljenja poškodbe, pri čemer je bil lahek in občasen sekundarni strah prisoten do konca zdravljenja. Pritožbeno sodišče soglaša z navedenimi ugotovitvami izvedenca, vendar pa v nadaljevanju, ko je bilo ugotovljeno dejansko stanje poškodbe, meni, da potek zdravljenja ni bil toliko kompliciran, zaradi česar se obstoju sekundarnega strahu ne bi smelo dati tolikšnega pomena. Iz predložene medicinske dokumentacije in izvedeniškega mnenja je namreč razvidno, da je tako zdravljenje, kot nadaljnja terapija tožničine poškodbe potekala normalno, pri čemer tožnica v tem obdobju ni imela nikakršnih nevroloških izpadov ali drugih nevrotičnih motenj. Vse to zmanjšuje intenzivnost njenega sekundarnega strahu. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi navedenih dejstev znižalo prisojeno odškodnino za strah na znesek 250.000,00 SIT.

Nadalje je izvedenec pri oceni 20 % zmanjšane tožničine delovne sposobnosti izhajal iz ugotovitev zmanjšane gibljivosti ledvene hrbtenice, omejene zmožnosti pripogibanja in dviganja težjih bremen, kar naj bi vplivalo tudi na zmanjšano zmožnost pridobitve nove zaposlitve. V svoji izpovedbi je še poudaril, da so omejitve v zvezi z dviganjem bremen po podatkih osebnega zdravnika previsoke. Tožnica se dejansko ne more več pripogibati tako, kot zdrav človek, zaradi česar določenih fizičnih del ni sposobna več opravljati. Vendar iz njene izpovedbe izhaja, da po zdravljenju ni bila omejena pri iskanju zaposlitve, saj je, čeprav na drugem delovnem mestu v proizvodnji, nadaljevala z delom. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju in dejstvu, da pri tožnici ne gre več za tako mlado osebo, je pritožbeno sodišče mnenja, da je prisojena odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih sposobnosti previsoka. Zato jo je znižalo na 2.000.000,00 SIT, kar v danih okoliščinah tako odmerjena odškodnina za to vrsto škode ustreza standardu pravične odškodnine. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je tako tožnica z upoštevanjem navedene odškodnine ter predhodno znižane odškodnine za strah in že prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti, upravičena do odškodnine za nematerialno škodo, ki v sedaj prisojeni višini znaša 2.900.000,00 SIT z obrestmi od datuma izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi prvotožene stranke in v skladu z določbo 4. tč. 373. čl. ZPP ustrezno spremenilo sodbo v 2. tč. izreka (ne pa tudi v 1. tč. izreka, kjer je zavezana tudi drugotožena stranka, saj po določilu 374. čl. ZPP pritožbeno sodišče ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila samo ona, v sporu pa se je pritožila le prvotožena stranka) tako, da je znesek odškodnine v višini 2.920.000,00 SIT znižalo na 1.820.000,00 SIT.

Glede na takšen uspeh v sporu, pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka v 3. tč. izreka tako, da je dosedaj prisojene stroške v znesku 195.198,00 SIT (v skladu z 53,2 % novo ugotovljenim uspehom v sporu in pobotanju priznanih stroškov obeh strank) znižalo na 48.598,00 SIT, kot izhaja iz izreka te sodbe. V preostalem pa je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Prvotožena stranka je v zvezi s pritožbo priglasila stroške.

Pritožbeno sodišče ji je glede na višino zneska, s katerim je uspela, priznalo za pritožbo 500 točk (1. tč. tar. št. 16 Odvetniške tarife - OT, Ur. l. RS, št. 7/95), za poročilo stranki 10 točk (4. tč. tar. št. 33), kar ob vrednosti točke 87,40 SIT (Ur. l. RS, št. 62/98), ki je veljala v času odločitve pritožbenega sodišča znaša 44.574,00 SIT.

Poleg teh stroškov je prvotoženi stranki priznalo še predlagane materialne stroške v znesku 200,00 SIT, kot tudi v sorazmernem delu stroške takse za pritožbo (v skladu z 21 % pritožbenim uspehom) v znesku 16.800,00 SIT, to je skupno stroške v znesku 61.574,00 SIT.

Pritožbene stroške v navedeni višini je tožnica dolžna plačati prvotoženi stranki v roku 8 dni, kot izhaja iz izreka te sodbe.