Jedro

Neglede na obrnjeno dokazno breme v individualnih delovnih sporih mora v postopku za izdajo začasne odredbe predlagatelj dokazati verjetnost terjatve. Tožnica ni navedla, zakaj naj bi ji PZ prenehala v nasprotju z zakonskimi določbami o prenehanju pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev, zato verjetnost terjatve ni verjetno izkazana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je tožeča stranka zahtevala: - da se do pravnomočnega zaključka postopka zadrži učinkovanje (redne) odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne

8.4.2005 (iz poslovnih razlogov); - da sodišče toženi stranki naloži, da je dolžna tožečo stranko prijaviti v vsa zavarovanja, podatek o zaposlitvi pa vpisati tožeči stranki v delovno knjižico ter plačati davke in prispevke od plač ter tožeči stranki plačevati plače; - da tožena stranka tožeči stranki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila;

- da pritožba zoper sklep o izdaji začasne odredbe ne zadrži njegove izvršitve.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, oz. ga razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi navaja, da delavcu v sodnem postopku ni potrebno dokazovati nezakonitosti odpovedi, saj velja pravilo obrnjenega dokaznega bremena. Delavec mora v delovnem sporu le zatrjevati nezakonitost odpovedi. Pravilo materialnega prava - 1. odstavek 82. člena ZDR, ki dokazno breme prenaša na delodajalca, samo vzpostavlja verjetnost nezakonitosti odpovedi in s tem verjetnost obstoja nedenarne terjatve pritožnice po 272. členu ZIZ. V nasprotnem primeru prevalitev dokaznega bremena ne bi imela nikakršnega pomena in učinka. Pritožnica je zadostila trditvenemu bremenu, iz katerega izhaja verjetnost obstoja terjatve. Sodišče sploh ni upoštevalo pravila o prevalitvi dokaznega bremena, ki že samo vzpostavlja vsaj verjetnost obstoja terjatve, zato je zmotno uporabilo materialno pravo, posledično pa tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. To predstavlja tudi absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki 2. odstavka

339. člena ZPP, saj sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnica je v predlogu zatrjevala, da je zadoščeno tudi pogoju iz 3. odstavka 270. člena v zvezi s 3. odstavkom 272. člena ZIZ, oz. da je izkazana verjetnost, da bi tožena stranka s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo. Tudi o tem se prvostopno sodišče v obrazložitvi sploh ni izreklo, kar tudi predstavlja kršitev pravil postopka po

14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica je svoje trditve o nezakonitosti odpovedi podkrepila tudi s tem, da je tožena stranka istočasno iz poslovnih razlogov odpovedala pogodbo o zaposlitvi večjemu številu delavcev, to je 21 delavcem (od 89 pri njej zaposlenih delavcev) v nasprotju s

96. členom v zvezi z določbami členov 97 do 101 ZDR. Odpoved je nezakonita tudi iz tega razloga. Tožena stranka je ob neobstoju razlogov za redno odpoved delovnega razmerja iz poslovnih razlogov evidentno kršila določbe ZDR glede dolžine odpovednega roka. Dejstvo pa je, da je pritožnica slabšega premoženjskega stanja, saj je za tekstilno dejavnost splošno znano, da prejema le zajamčeno plačo, tako da nadomestilo za čas brezposelnosti za njeno eksistenco ne bi zadostovalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99- 2/2004 - ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne bistvene kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba izrecno uveljavlja. Izpodbijani sklep je ustrezno obrazložen, saj vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, od katerih je odvisna pravilna in zakonita odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Skladno z določbo 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 - ZDSS-1) lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Na podlagi 4. odstavka istega člena se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Na predlog stranke pa sodišče lahko izda začasno odredbo, če so za to izpolnjeni pogoji iz 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur.l. RS, št. 51/98, 75/2002 do 16/2004 - ZIZ-A), ki določa pogoje za izdajo začasnih odredb v zavarovanje nedenarnih terjatev.

Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v tej fazi postopka zaenkrat še ni izkazana verjetnost terjatve, to je zahtevka za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov po določbi 96. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS št. 42/2002 - ZDR), ter reintegracijskega in reparacijskega zahtevka.

Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 8.4.2005 je bila podana zaradi spremenjenih ekonomskih razmer in tržnih pogojev ter bistvenega zmanjšanja obsega dela, ki zahtevajo spremenjeno organizacijsko podobo družbe in zmanjšanje števila zaposlenih, kar, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ne kaže na to, da bi bila verjetnost terjatve izkazana. Zatrjevanih nezakonitosti pri odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov pa tožeča stranka v resnici ni z ničemer pojasnila, ampak se je le pavšalno sklicevala na to, da gre za večje število delavcev in da je delavcem delovno razmerje prenehalo v nasprotju s 96. členom v zvezi s 97. do 101. členom ZDR. To pa še ne zadostuje za zaključek, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita. Tožeča stranka bi morala v tožbi oz. v predlogu za izdajo začasne odredbe konkretno navesti, kakšne so bile pomanjkljivosti postopka ugotavljanja prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev. Tudi po stališču pritožbenega sodišča zaenkrat zbrani dokazi še ne kažejo na to, da naj bi bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana nezakonito.

Zlasti je zmotno stališče pritožbe, da naj bi bila verjetnost terjatve izkazana zato, ker v skladu z določbo 1. odstavka 82. člena ZDR dokazno breme, da obstaja utemeljen razlog redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, nosi delodajalec. Ne glede na pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu v individualnem delovnem sporu o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora v postopku v zvezi z izdajo začasne odredbe verjetnost terjatve izkazati predlagatelj začasne odredbe. V obravnavanem primeru pa okoliščine, ki govore v prid obstoja zatrjevanih nezakonitosti redne odpovedi (glede poteka postopka in glede obstoja poslovnih razlogov) ne prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju tega dejstva. Zato je stališče prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka svoje terjatve ni verjetno izkazala, pravilno.

Kadar verjetnost obstoja terjatve kot predpogoja za izdajo katerekoli začasne odredbe ni izkazana, sodišču niti ni potrebno ugotavljati, ali je verjetno izkazana katera od predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ, oz. ali gre za primer iz 3. odstavka 270. člena ZIZ, ko upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Zato tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje s tem, ko se v obrazložitvi ni izreklo o teh vprašanjih, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljene.

Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da zadržanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi v ZDR ni predvideno za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga po 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR/2002 oz. za primer redne odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, razen v primerih, ki so opredeljeni v 3. odstavku 227. členu ZDR/2002. Če gre za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca ali zaradi prenehanja potreb po delu večjega števila delavcev iz poslovnih razlogov, začasna odredba, s katero naj bi sodišče delavca začasno vrnilo na delo k delodajalcu, ni primerna (ker delodajalec delavcem praviloma niti začasno ne more zagotoviti dela). V takšnih primerih je, ob izpolnjenih pogojih za izdajo začasne odredbe iz 272. člena ZIZ, nedvomno ustreznejša odredba v smislu 5. točke 1. odstavka 273. člena ZIZ.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke

365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.