Jedro

I. Zamenjava slipov kreditne kartice na blagajni prodajalne, kjer je tožnica delala, za gotovino, pomeni v smislu določb pravilnika tožene stranke hujšo kršitev delovnih dolžnosti nezakonitega razpolaganja s sredstvi podjetja.

II. Ker je bilo zaradi istovrstnih disciplinskih kršitev obravnavanih več sodelavk, se tožnica zaradi izrečenega disciplinskega ukrepa ne more sklicevati na šikanozno obravnavo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ob nebistveno spremenjenih disciplinskih kršitvah in njihovi pravni kvalifikaciji zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev disciplinskih sklepov tožene stranke z dne 23.2.1996 in 29.5.1996, s katerima je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja. Hkrati je zavrnilo tudi zahtevek za priznanje neprekinjenih pravic iz delovnega razmerja in vrnitev tožnice nazaj na delo.

Na tožničino pritožbo je sodišče druge stopnje v nebistvenem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede pravne kvalifikacije ene od disciplinskih kršitev, v preostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in glede zavrnitve zahtevka za razveljavitev disciplinskih sklepov o izreku disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja ter zavrnitve reparacijskega in reintegracijskega zahtevka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da so bili pri toženi stranki izpolnjeni zakoniti pogoji za izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja tožnici.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz vseh revizijskih razlogov po 370. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Pri tem zatrjuje, da sta nižji sodišči storili bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijana sodba ne temelji na dokazih glede očitanih hujših kršitev in nima razlogov, tako da je ni mogoče preizkusiti. Pri tem graja dokazne zaključke o zamenjevanju slipov tožničine kreditne kartice za gotovino, razen kolikor se je to nanašalo na zaokrožanje zneskov nakupov. Opozarja na pristransko vodenje postopka v škodo tožnice pred sodiščem prve stopnje in opozarja na nedopustno prekvalifikacijo tožnici očitane disciplinske kršitve s strani sodišča v škodo tožnice. Poleg tega se je sodišče v razlogih sodbe nezakonito sklicevalo na podatke v spisu drugega sodišča, o katerih se tožnica ni mogla izjaviti. Tožničino ravnanje v zvezi z uporabo plačilne kartice je sodišče neutemeljeno štelo za disciplinsko kršitev.

Dejansko je bila tožnica pri toženi stranki šikanozno obravnavana. Poleg tega tožnica opozarja tudi na dolgotrajnost sodnega postopka.

Revizija je bila v skladu z določili 375. člena ZPP vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

V odgovoru na revizijo je tožena stranka navajala, da revizijski razlogi niso podani in predlagala njeno zavrnitev. Pri tem je opozorila, da se je sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi očitno pomotno sklicevalo na spis drugega sodišča, namesto na lasten spis Pd 958/96, ki je bil na obravnavi dejansko vpogledan, kar pa ne predstavlja kršitve določb pravdnega postopka.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, v okviru katerega lahko revizijsko sodišče preizkuša izpodbijano pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje le v omejenem obsegu - le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP pred sodiščem prve stopnje ni bila podana in je že sodišče druge stopnje tak pritožbeni očitek utemeljeno zavrnilo. Obe sodbi nižjih sodišč imata razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi niso v nasprotju z listinami. Pri tem revizijsko sodišče izrecno ugotavlja, da dokazni zaključki sodišča prve stopnje, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo tudi sodišče druge stopnje, niso v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku. Kolikor pa revidentka znotraj teh okvirov izpodbija pravilnost dokazne ocene, s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v reviziji ni dovoljeno. Revizijsko sodišče je namreč glede na določbo 3. odstavka 370. člena ZPP vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in na katerega je sodišče druge stopnje oprlo svojo sodbo.

Tudi v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ko naj bi pritožbeno sodišče preverilo višino povprečne plače pri toženi stranki, kot podlago za opredelitev večje škode, na podlagi dokaza, pri izvedbi katerega tožnica ni mogla sodelovati, to je ocene listin iz spisa Okrožnega sodišča v Celju, ni bila podana. V zvezi s tem tožena stranka v svojem odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da je pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje sodbe očitno pomotno označilo spis prvostopnega sodišča Pd 958/96, katerega listine so bile na obravnavi v tem sporu prebrane, za spis "Okrajnega sodišča v Celju, opr. št. P 958/96". Podatek, da je znesek 25.382,00 SIT v letu 1996 presegal višino 1/10 mesečne neto plače pri toženi stranki, pa je tudi sicer preverljiv iz splošno znanih dejstev, da nobena večja trgovska družba v Republiki Sloveniji s pretežno maloprodajno dejavnostjo, kot je bila to tožena stranka, v letu 1996 ni imela povprečnih neto plač v zneskih nad 250.000,00 SIT. Tako je napaka, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, tudi s tega vidika nebistvena.

Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko se je postavilo na stališče, da tožnici v smislu disciplinske kršitve pred sodiščem ni mogoče očitati povzročitve večje škode, kot je bila ugotovljena v disciplinskem postopku in je na tak način v tem delu saniralo zmotno uporabo materialnega prava pred sodiščem prve stopnje. Ob ugotovitvi, da je bila tožnici v smislu disciplinske kršitve očitana povzročitev škode v znesku 25.382,00 SIT, je zato pravno kvalifikacijo tovrstne kršitve po 7. točki 65. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, to je povzročitev večje materialne škode podjetju (nad 30.000,00 SIT), za katero je bil predviden izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja, utemeljeno spremenilo v splošno hujšo disciplinsko kršitev iz 3. točke 63. člena pravilnika, to je povzročitev večje materialne škode (v višini nad 1/10 povprečne mesečne neto plače v podjetju). Glede na opredelitev teh kršitev je šlo za spremembo v korist tožnice, torej v okviru njene pritožbe, čeprav je bila sicer sprememba nebistvena, ker na zakonitost izreka spornega disciplinskega ukrepa ni neposredno vplivala.

Revizijsko sodišče soglaša, da je bil tožnici disciplinski ukrep prenehanje delovnega razmerja, tudi ob disciplinskih kršitvah, kot jih je na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v smislu določb Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke pravno pravilno opredelilo sodišče druge stopnje (to je nezakonito razpolaganje s sredstvi podjetja v smislu 13. točke 64. člena pravilnika, za katero je predviden obvezen izrek ukrepa prenehanje delovnega razmerja, in povzročitev večje materialne škode podjetju, ki presega 1/10 povprečne mesečne neto plače, v smislu splošne hujše kršitve delovnih obveznosti iz 3. točke 63. člena pravilnika), zakonito izrečen. Zato se tožnica v reviziji neutemeljeno sklicuje na šikanozno obravnavo, zlasti še, ker je bilo že sodišče prve stopnje obveščeno, da tožnica zaradi istovrstnih kršitev pri toženi stranki nikakor ni bila edina disciplinsko obravnavana delavka.

Revizijsko opozarjanje na dolgotrajnost sodnega spora v tej zadevi ni moglo vplivati na vsebino odločitve o vloženi reviziji.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.